Bančna garancija pomeni samostojno in nepreklicno obveznost banke – garanta, da bo upravičencu po garanciji izplačala na garanciji naveden znesek v primeru, da naročnik garancije ne bi izpolnil obveznosti iz osnovne pogodbe, ki jo je sklenil z upravičencem. Garancija je vedno izražena v denarni obliki in njena obveznost se obravnava ločeno od obveznosti glavnega dolžnika.
Bančne garancije so se razvile zaradi zahtev hitro razvijajoče se mednarodne trgovine v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes se uporabljajo tako v mednarodnem kot domačem poslovnem okolju. Glavna prednost, ki jo ponuja bančna garancija za upravičenca, je, da se izogne tveganju nelikvidnosti in plačilne nesposobnosti svojega pogodbenega partnerja ter enostavna in hitra unovčljivost, če pogodbeni partner ne izpolni dogovorjenih obveznosti. Je pa razmeroma drag instrument zavarovanja, saj so stroški izdaje in vodenja bančnih garancij lahko zelo visoki, zato niso vedno najprimernejši način zavarovanja. Za podjetje je torej smiselno, da preuči tudi druge, ugodnejše oblike zavarovanja pred tveganji.
V diplomskem delu so podrobneje predstavljene vrste bančnih garancij ter njihove značilnosti. Prav tako so pojasnjena pravna razmerja, do katerih pride pri poslovanju z bančnimi garancijami.
V praktičnem delu je okvirno prikazan postopek pridobitve bančne garancije v banki X za pravne osebe, ki dokazuje, da je za pridobitev garancije potrebno predložiti raznovrstno dokumentacijo s strani podjetja – naročnika garancije. Na podlagi zbrane dokumentacije namreč banka preveri boniteto podjetja in resnost posla, za katerega se zahteva garancija. Prikazan je tudi postopek odločanja o izdaji garancije s strani banke in potek njene izdaje. Prav tako so pojasnjeni postopek in pogoji unovčevanja garancije ter pojem veljavnosti bančne garancije.