O digitalnem fotoaparatu

Bistvena razlika med klasičnim in digitalnim fotoaparatom je v zaznavanju slike in zapisu posnetka. Verjetno največja prednost digitalnih fotoaparatov je možnost
takojšnjega ogleda fotografij. Posnetek si na zaslonu LCD
dobro ogledamo, preverimo, ali je tehnično brezhiben in se vprašamo,
ali smo si takšnega res zamislili.

1. Uvod

Vsem je znano, da ima digitalna fotografija vrsto prednosti pred klasično, a vse prevečkrat se dogaja, da ljubiteljski fotografi ne izkoristijo vseh prednosti, ki mu jih le ta ponuja. Posledica so fotografije, ki niso tako dobre, kot bi lahko bile.

Verjetno največja prednost digitalnih fotoaparatov je možnost takojšnjega ogleda fotografij. Takoj za tem, ko pritisnemo na sprožilec, si fotografijo lahko ogledamo. Posnetek si na zaslonu LCD dobro ogledamo, preverimo, ali je tehnično brezhiben in se vprašajmo, ali smo si takšnega res zamislili. Če ne, se nikar ne obotavljajmo narediti še enega posnetka in morda pri tem spremeniti kakšno nastavitev. Tako se najlažje in najhitreje naučimo dobro fotografirati.

Bistvena razlika med klasičnim in digitalnim fotoaparatom je v zaznavanju slike in zapisu posnetka. Klasični fotoaparati uporabljajo sistem zaslonke, ki se, ko pritisnemo sprožilec, odpre za delček sekunde (lahko tudi več – odvisno od želenega efekta) in spusti svetlobo, tj. fotone, na film. Film ni nič drugega kot posebna folija premazana s fotobčutljivo kemikalijo, ki ob stiku s svetlobo spremeni svoje kemične lastnosti . Film ob koncu še “razvijemo”, da dobimo sliko.

Z digitalnim fotoaparatom ni bistveno drugače. Fotoni pridejo skozi leče v ohišje do “filma”. V digitalnih fotoaparatih je to enota CCD (charge-coupled device). To je poseben čip pravokotne oblike z velikostjo stranice nekaj manj kot centimeter. Da svetloba pade ravno na majhen CCD, poskrbi optika. CCD je sestavljen iz množice fotodiod. To so celice občutljive na gostoto svetlobnega toka. Te diode spremenijo mimoidoči foton v električno napetost, ki požene elektrone do elektronike, ki ga “prebere” kot sporočilo o tem, koliko svetlobe je padlo na dotično diodo.

2. Digitalni fotoaparat

2. 1 Tipalo

Med najpomembnejšimi deli fotoaparata, je na prvem mestu svetlobno občutljivo tipalo. Rekli bi mu lahko srce digitalnega fotoaparata, zato mu moramo nameniti precej pozornosti. Je namreč to kar je bil v dobrih starih časih fotografski film. Vendar v nasprotju s filmom iz fotoaparata, tipala ne moremo zamenjati.

Ločljivost tipala so megapiksli. Vsak megapiksl pomeni milijon svetlobno občutljivih elementov tipala. Več kot jih je, večjo ločljivost bo imela fotografija. »Ločljivost fotografije je neločljivo povezana z njeno velikostjo.« ( Pečenko, 2005, 22 ). Od ločljivosti tipala je torej odvisno, kako veliko fotografijo bomo lahko natisnili, ne da bi pri tem poslabšali njeno kakovost. Če imamo večje število megapikslov, bomo imeli več svobode pri poznejšem izrezovanju in povečevanju. Npr. pri fotoaparatu s samo dvema megapiksli ne bomo imeli skoraj nič, pri modelu s 5 megapiksli pa jo bomo imeli že več.

Večja ločljivost je torej koristna, ker lahko odtisnemo večje fotografije in imamo več ustvarjalne svobode. Iz tega vidika lahko pomislimo, da je bolje imeti fotoaparat z večjo ločljivostjo, zato je potrebno omeniti še slabe strani tipal z več megapiksli. Ena izmed slabosti je cena. Fotoaparati z večjo ločljivostjo so načeloma dražji, zato je mogoče bolje kupiti model z nekoliko manjšo ločljivostjo, a boljšim objektivom in večjim naborom zmožnosti. Na kakovost slike namreč ne vpliva samo število svetlobno občutljivih elementov tipala temveč tudi njihova velikost oziroma gostota elementov na tipalu. Če na tipalo enake velikosti inženirji stlačijo 8 namesto 6 milijonov elementov, morajo ti seveda biti manjši. Manjši elementi pa so načeloma slabši, ker so svetlobno manj občutljivi in imajo večji digitalni šum. Ločljivost bo torej večja, a bo to opazno samo pri velikih natisih, splošna kakovost fotografije pa bo ne glede na velikost natisa manjša. Pomembno je da se zavedamo, da ločljivost ni vse in da moramo pri izbiri biti pozorni tudi na druge lastnosti tipala, ki prav tako vplivajo na kakovost posnetka.

Ena od pomembnih lastnosti tipala je njegova velikost. Velikost je torej pomembna in večji svetlobno občutljivi elementi so boljši. Če imata dva tipala enako ločljivost, bo praviloma boljše tisto, ki je večje, saj bodo elementi na njem večji. Tipala izdelujejo v različnih velikostih. Po navadi jih merijo, podobno, kot televizijske zaslone, z diagonalo, in sicer v palcih ali milimetrih, razlike med njimi pa so precej večje kot kaže na prvi pogled. Večina ljubiteljem namenjenih fotoaparatov ima tipala z manjšimi diagonalami. A tudi med njimi so precejšnje razlike. Boljši modeli imajo tipala z diagonalo 16 ali 11 mm, sledijo tipala z diagonalo 9mm, na koncu pa so tipala z diagonalo samo 6 in 5m. ločljivost ni odvisna od velikosti tipala. Tipala se ločijo po ločljivosti, velikosti in tehnologiji izdelave oziroma delovanja. Večina fotoaparatov uporablja tipala z medvrstičnim prenosom, le zmogljivejši pa tipala s prenosom cele slike.

2. 2 Objektiv

Če rečemo, da je kamera telo in duša fotoaparata, potem je objektiv srce. Brez objektiva ne       moremo narediti slike. (To ni čisto res – v cameri obscuri ni objektiva, temveč samo drobcena luknjica, ki prepušča svetlobo. A na tak način danes tako in tako nihče več ne dela.) V objektivu so namreč leče, ki prepuščajo in lomijo svetlobo. Najenostavnejši objektivi pri kompaktnih kamerah imajo samo eno lečo, najboljši objektivi SLR kamer pa so sestavljeni iz več deset leč, ki so združene v več skupin. Še posebej je veliko leč pri zoom objektivih, kjer je potrebno zaradi spremenljive goriščnice veliko prilagajanj in popravkov.

Slika 1: Sistem leč v objektivu

Slika 1: Sistem leč v objektivu

Na zgornji sliki je primer takega sistema leč. Modro obarvane leče so
sprednje leče, ki s svojim drsenjem nastavljajo ostrino. Zadaj pa
vidimo razmak med lečami in goriščno ravnino, v katero je nameščen
film. S spreminjanjem razdalje leč do te ravnine se spreminja goriščna
razdalja, s tem pa zorno polje. Slednje je možno le pri zoom
objektivih, kajti t. i. fiksni objektivi imajo stalno (nespremenljivo)
goriščno razdaljo. Naj opozorim samo na to, da se goriščna razdalja ne
meri od konca leč, kot bi bilo to možno sklepati iz slike, temveč od
optičnega središča leč. To je nekje v sredi med lečami, kjer bi imeli
sredino ene leče, če bi ves sistem leč uspeli stlačiti v to eno samo
lečo.

V objektivu pa niso samo leče. V objektivu je še ena zelo pomembna stvar – zaslonka. To je iz srpastih ploščic sestavljena naprava, ki ima v sredini odprtino. Glede na to, kako se srpaste ploščice nastavijo, se ta odprtina lahko veča ali manjša. Zaslonko ljudje pogosto zamenjujejo z zaklopom. Zato naj poudarim zdaj še glavne razlike med njima:

Slika 2: zaklop

Slika 2: Zaklop

  • Zaklop je v telesu kamere (za zrcalom in pred filmom), zaslonka pa je v objektivu.
  • Zaklop je iz dveh pravokotnih zaves, zaslonka pa iz več ploščic
    srpaste oblike, ki v sredini tvorijo približno odprtino v obliki kroga.
  • Namen zaklopa je, da spusti svetlobo na film in s tem, kolikor časa
    je odprt, določa, koliko svetlobe pade na film. Pri zaslonki ne moremo
    določiti, koliko časa bo odprta (ker je vedno odprta), temveč kako
    velika bo odprtina, skozi katero bo nato svetloba prišla v kamero in na
    film.

2. 3 Zaklop

Zaklop je mehanska priprava, ki obstaja v različnih izvedbah v odvisnosti od tipa fotoaparata. Zaklop določa dolžino časovnega intervala, v katerem sta film ali svetlobno tipalo izpostavljena svetlobi. (Daly, 2004, 44).

Opis vseh različic bi bil zajeten, zato bom omenil le dve osnovni izpeljanki. Centralni zaklop (v žargonu tudi “Compur”) se, podobno kot zaslonka, nahaja znotraj objektiva in je v osnovi celo sestavljen na podoben način – iz prekrivajočih se kovinskih listkov na nosilcu. Za razliko od zaslonke je pri centralnem zaklopu listkov manj in se v zaprtem stanju popolnoma prekrivajo. V trenutku pritiska na sprožilec pa se popolnoma odprejo in nato po pred določenem času ponovno popolnoma zaprejo ter s tem določijo količino svetlobe, ki bo namenjene posameznem posnetku. Najkrajše ekspozicije, ki jih tak tip zaklopa omogoča, se gibljejo okrog 1/500s. Drugi tip zaklopa, t.i. “zavesni” pa se uporablja le pri določenih tipih fotoaparatov. Nahaja se takoj pred filmom in je sestavljen iz dveh ali več lamel, ki ustvarijo različno široko režo, enako višini ali širini filma. V trenutku pritiska na sprožilec zdrsi reža po celotnem formatu (širini ali višini) filma in v odvisnosti od pred nastavljene vrednosti oz. lastne širine, prepusti različno količino svetlobe na film. Zavesni zaklop je nastal posebej za fotoaparate SLR pri katerih iskalo kaže sliko, ki se projicira skozi objektiv in zatorej objektiv mora ves čas prepuščati svetlobo.

Najbolj opazen, neprijeten stranski pojav, ki ga ta tip zaklopa povzroča, je t.i. “pojav elipsastih koles”. Okrogli elementi na vzporedno s filmom gibajočih se objektih na sceni, se namreč znajo v določenih situacijah na fotografiji, posneti s pomočjo zavesnega zaklopa, zapisati kot elipse, pravokotni pa kot paralelogrami. Ta tip zaklopa pa omogoča še bistveno krajše ekspozicije, kot centralni oz. “Compur”.

Zaklop je numerična vrednost, izražena v sekundah, s katero je določen čas odprtosti mehanske priprave, imenovane zaklop, v fotoaparatu. Standardne vrednosti se gibljejo med 1/1000 s in več deset sekund, novejši, predvsem digitalni fotoaparati pa omogočajo še bistveno krajše najkrajše vrednosti (1/4000 s in krajše). Poleg določanja količine svetlobe ima čas ekspozicije še dodatne stranske učinke, med katerimi najbolj izstopa neostrina zaradi gibanja oz “motion blur”. Čim daljši je izbran čas ekspozicije, bo ta stranski pojav bolj izražen oz. premikajoči se objekti na sceni bodo bolj neostri v smeri lastnega gibanja.

Obratno: zelo kratek čas ekspozicije bo “zamrznil” še tako hitro gibanje na sceni. Neprijetna posledica tega je, da je fotografiranje “iz roke” oz. brez stojala mogoče le v določenem razponu krajših ekspozicij. To območje je odvisno od uporabljene goriščnice objektiva, saj daljša goriščnica pomeni manjši zorni kot posnetka, kar boprimerno navidezno povečalo premike elementov v formatu posnetka zaradi tresljajev. Najdaljša ekspozicija za snemanje “iz roke” je približno enaka recipročni vrednosti polovice goriščnice objektiva. Torej, 50mm goriščnica = 1/25s, 250mm goriščnica= 1/125s ipd. Neizkušenem fotografu priporočam, da v omenjeni enačbi zamenja polovico s celo goriščnico.

2. 4 Zaslon LCD

Večina digitalnih fotoaparatov ima na zadnjem delu ohišja zaslon LCD.
Zaslon ima tri osnovne naloge. Pri vseh digitalnih fotoaparatih ga
lahko uporabimo za pregledovanje že narejenih fotografij in izbiro
različnih fotografij, pri večini pa tudi pri samem slikanju namesto
iskala. (Pečenko, 2005, 47). Pri nekaterih fotoaparatih je mogoče  LCD
zaslon premikati, kar je koristno zlasti pri slikanju. Zasloni se
ločijo po kakovosti, kar je najopaznejše pri slikanju v jasnem sončnem
vremenu, saj takrat sliko na zaslonu včasih komaj razločimo. Ločijo se
tudi po velikosti, in čeprav je načeloma večji zaslon boljši od
manjšega, to vpliva predvsem na udobnost rokovanja s fotoaparatom.

Če lahko LCD zaslon premikamo, bomo lažje slikali iz bolj nenavadnih položajev.

Slika 3: LCD zaslon

2. 5 Pomnilniške kartice

Vrsta pomnilniške kartice je dodaten dejavnik za razmislek. Če boste fotoaparat uporabljali na potovanju, vam bo prišla prav zmogljivejša pomnilniška kartica, na katero boste lahko shranili posnetke, preden jih boste prenesli v računalnik. Če boste fotoaparat uporabljali na delu ali na poti, boste potrebovali vzdržljivejšo kartico. Trenutno so na tržišču zelo priljubljene pomnilniške kartice Compac tFlash, ker so vzdržljive in so na voljo v različnih obsegih pomnilniškega prostora (od 16 megabajtov do 1 gigabajta). Pomnilniške kartice Compact Flash lahko uporabljate v večini fotoaparatov, ki so danes na voljo na tržišču, tako da lahko izbirate med več fotoaparati, pomnilniškimi karticami in bralniki kartic.

Primer spominske kartice:

Secure Digital spominska kartica s kapaciteto 1GB iz profesionalne serije Ultra 2, ki zagotavlja najvišjo hitrost prenosa in najboljše varovanje shranjenih podatkov.

 

 

Slika 4: Secure Digital spominska kartica

Slika 4: Secure Digital spominska kartica

Slika 5: San Diskova nova serija Compact Flash kartic Extreme IV

Slika 5: San Diskova nova serija Compact Flash kartic

SanDiskova nova serija Compact Flash kartic Extreme IV je trenutno najhitrejša vrsta teh pomnilniških kartic na trgu. Odlikuje jo zanesljivost in izredna hitrost zapisovanja in branja, obenem pa deluje na temperaturi od – 25 do 85 stopinj celzija in ima doživljensko garancijo.

 

Pomembni deli digitalnega fotoaparata:

  • tipalo
  • objektiv
  • zaklop
  • zaslon LCD
  • pomnilniške kartice

Kako narediti dobro fotografijo?

Da naredimo dobro fotografijo moramo poznati osnovne fotografske pojme in jih seveda uporabljati v praksi. V začetni fazi je pomemben izbor motiva, nato kompozicija in seveda svetloba. Najpomembneje pa je, da je fotografija izvirna in da se seveda pri tem
upoštevate vse zakonitosti dobre fotografije.

3. Fotografski pojmi

3. 1 Osvetlitev

Kljub številnim programskim orodjem zelo težko odpravimo posledice
slabe osvetlitve. Dobra osvetlitev je rezultat pravilnega ravnotežja
med svetlimi in temnimi območji slike. (Daily, 2004, 40). Preveč ali
premalo svetlobe močno vpliva na podrobnosti slike ter na njeno tonsko
in barvno reprodukcijo.

Vsaka digitalna kamera ima vgrajen
svetlomer, namenjen samodejni regulaciji osvetlitve. Boljše kamere pa
omogočajo tudi ročno nastavitev osvetlitve. Svetlomer meri svetlosne
vrednosti na motivu ne glede na velikost, ostrino in barvo.

Slika 6: TLL meritev

Slika 6: TLL meritev

Preosvetlitev naredi slike blede in brez kontrastov, podrobnosti pa
zbledijo in jih ne moremo rešiti z nobenim programskim trikom. Pravo
osvetlitev lahko poiščemo tako, da naredimo več posnetkov istega motiva
ob različno nastavljenih osvetlitvah.

Svetlomer vgrajen v fotoaparat meri od objekta odbito svetlobo, to
je ti. TTL meritev (TTL – through the lens), ki meri svetlobo skozi
objektiv kamere.

  

3. 2 Osvetlitveni čas

Osvetlitveni čas ali čas osvetlitve je čas, ko svetloba med
zajemanjem fotografije pada na tipalo. Čas ko svetloba pada na tipalo,
določa zaklop, elektronski ali mehanski. (Pečenko, 2005, 79). Kadar je
svetlobe manj mora biti zaklop odprt dlje časa, da bo do tipala prišlo
dovolj svetlobe za pravilno osvetljen posnetek. To je recimo zvečer ali
v slabo razsvetljeni sobi. Kadar pa je svetlobe veliko npr. ob lepem
sončnem dnevu, mora biti tipalo osvetljeno samo kratek čas, sicer bo
slika presvetla.

Z uporabo daljših časov omejitve lahko dosežemo zanimive učinke.
Gibajoči se elementi motiva postanejo usmerjeno zamegljeni, kar ustvari
vtis gibanja in akcije. ( Daly, 2004, 44). Objekte ki se gibljejo naj
bi vedno fotografirali od strani, kajti tako zajamemo tudi smer
gibanja. Večina fotoaparatov omogoča čase osvetlitve od nekaj sekund do
1/1000 sekunde, naprednejši pa omogočajo čase od 30 sekund do 1/4000
sekunde. Krajši kot je čas zajema, manj časa ima aparat, da najde
svetlobo. Če torej izberemo čas 1/4000 sekunde, bo fotoaparat zelo
hitro naredil sliko in bo zato zelo temna. Daljši kot izberemo čas, več
svetlobe bomo spustili na tipalo, svetlejša bo slika. S krajšim časom
tudi »zamrznemo« gibanje (pri fotografiranju ljudi, ali stvari, ki se
premikajo). V sončnem dnevu ponavadi nastavimo čas nekje okrog 1/250
sekunde. Paziti moramo tudi na goriščno razdaljo. Če fotografiramo pri
300 mm, izberemo čas 1/250 ali 1/500 sekunde. Če fotografiramo na 50mm,
izberemo čas 1/50 ali 1/60 sekunde. Pri uporabi funkcije »avto« bo
fotoaparat sam izbral vse nastavitve. Če želimo sami določiti čas
izberemo funkcijo Tv (ponekod S). Sami bomo izbrali čas osvetlitve,
fotoaparat pa bo sam prilagodil ISO in zaslonko. Zadeva je uporabna,
kadar smo recimo v avtomobilu in želimo poslikati nek objekt mimo
katerega se peljemo (nimamo časa nastavljati več stvari). Izberemo čas
npr. 1/1000 sekunde, da zamrznemo gibanje, fotoaparat pa bom sam
priredil ostale nastavitve.

3. 3 Objektivi in ostrenje

Koliko motiva lahko zajamemo z LCD zaslonom določa goriščna razdalja
objektiva. Veliko kamer ima zumski objektiv s spremenljivo goriščno
razdaljo, npr. 35-105 mm. Na krajšem koncu ima objektiv širok zorni kot
in zajema največji del motiva. (Daly, 2004, 46). Na daljšem koncu pa
objektiv deluje kot teleobjektiv, ki prepušča le ozek del motiva.
Zumski objektiv omogoča veliko svetlobe pri določanju kompozicije
posnetkov, saj lahko motiv optično približamo, ne da bi se pri tem
premaknili s trenutnega stojišča. Širokokotni objektiv pa uporabljamo v
utesnjenih prostorih ali pri fotografiranju bližnjih motivov. Ta
objektiv navidezno odmakne motiv od kamere. Teleobjektiv je
nepogrešljiv dodatek na potovanjih, z njim lahko oddaljene motive
navidezno približamo. Zaradi majhnih popačenj je zelo uporaben tudi pri
portretni fotografiji. Samodejno ostrenje pa odpravlja človeško  napako
pri fotografiranju. Samodejno ostrenje ne more izostriti nekontrastnega
motiva ali enobarvne ploskve.

3. 4 Zaslonka

Zaslonka je okrogla odprtina v notranjosti objektiva, ki določa količino svetlobe, ki pade na svetlobno tipalo.

Zaslonka nam omogoča nadzor nad globinsko ostrino. Bolj, ko
pripiramo zaslonko,več imamo globinske ostrine pri isti oddaljenosti od
objekta. Posebno pri makro in bližinski fotografiji je nadzor s pomočjo
zaslonke silno pomemben in ravno od nadzora nad globinsko ostrino je
odvisno, koliko nam je posnetek uspel. Nadzor globinske ostrine s
pomočjo zaslonke je izrazitejši, kolikor je objekt bližje objektivu.
Pri ekstremno bližinskih posnetkih imamo včasih opraviti samo z nekaj
milimetri globinske ostrine. Globinska ostrina je strokovni izraz, ki
opisuje območje na ravnini med najbližjim in najbolj oddaljenim delom
fotografije, v katerem je slika ostra.

Zaslonka je tudi pomembna pri določanju časa osvetlitve. Bolj, kot
pripiramo zalsonko, daljši čas osvetlitve potrebujemo za željeno
osvetlitev. Posebno pri športni fotografiji, kjer potrebujemo kratke
čase osvetlitve, je silno pomembna svetlobna moč objektiva. Nekaj z
DSLR tehniko pridobimo z višjo ISO občutljivostjo, a še vedno je
koristna velika svetlobna moč. Žal so močni teleobjektivi z veliko
svetlobno močjo kar precej dragi (tudi cene preko 500.000 ali 1.000.000
sit niso tako redke ). Na fotoaparatu je odprtina zaslonke podana z
obratno vrednostjo razmerja premera odprtine in goriščne razdalje. Te
vrednosti označujemo z vrednostmi, kot so f 1.4, f 1.8… pa vse do f 36
ali več. V praksi to pomeni, da je goriščnica 1.4 do 36-kratnik
odprtine. Včasih je za izbiro zaslonke skrbela mehanika na obroču
objektiva, a danes to počnemo s številčnico ali posebnim gumbom in
vrednost odčitamo na zaslonu. Odprtini zaslonke tudi rečemo svetlobna
moč.

3. 5 Uporaba bliskovke

Vgrajena bliskovka je zelo uporabno orodje digitalne kamere, in ne
le pri fotografiranju ob slabi svetlobi.(Daly, 2004, 52). Večina
digitalnih kamer ima vgrajeno bliskovko, ki jo lahko prožimo na
različne načine. Uporabljamo jo predvsem v zaprtih in slabo osvetljenih
prostorih. Ko jo sprožimo s kratkotrajnim snopom močne svetlobe osvetli
motiv, pri tem pa skoraj izniči vpliv preostale svetlobe v prostoru.
Bliskovka ponavadi deluje samodejno in se tudi same izklopijo, ko se 
do njih vrne odbita svetloba. Na splošno ne povzročajo posebnih težav.

Najpogostejša napaka pri uporabi bliskovke sta rdeče oko in čezmerni
svetlobni odsevi. Rdečin v očeh oseb se pojavi pri uporabi bliskovke ob
slabi svetlobi. To nevšečnost preprosto rešimo z vklopom odpravljanj
rdečih oči- bliskovka pred glavnim bliskom nekajkrat poblisne, zaradi
česar se zenice skrčijo. (Daly, 2004, 53). Svetlobni odsevi pa se
pojavijo zaradi odboja svetlobe iz bliskovke od svetleče ali gladke
površine. Npr.  (okna, očala, okvirji). Najlažje se jim izognemo če
kamera ni usmerjena pravokotno na odsevne površine.

4. Dobra fotografija

4. 1 Motiv

Brez dobrega motiva ni dobre fotografije. Vsa tehnična dovršenost je
namreč zaman, če posnetek ni zanimiv, če gledalcu ne pripoveduje zgodbe
in je dolgočasen. Seveda pa je lahko dober tako rekoč katerikoli motiv,
če ga le znamo dobro predstaviti. Enostavnega recepta, po katerem bi
vsakdanje fotografske motive spreminjali v zanimive fotografije, žal
ni. Zelo dobro je, če npr. izberemo nenavaden zorni kot ali se
osredotočimo na podrobnosti, ki jih drugače sploh ne bi opazili. S tem
lahko tudi vsakdanjo stvar na fotografiji predstavimo tako, da bo
pritegnila pozornost.

Koristno je, če motiv, ki ga nameravamo fotografirati, dobro
poznamo. Samo tako ga bomo namreč znali najbolje predstaviti. Zaradi
tega večina dobrih fotografije nastane naključno, temveč so plod trdega
in dolgotrajnega fotografovega dela. (Pečenko, 2005, 133).  Zato si je
potrebno dobro ogledati motiv in razmisliti, kako bi ga lahko s
fotografijo najzanimiveje predstavili drugim. Da postane fotografija
zanimiva pa lahko uporabimo nekaj fotografskih trikov. S spremembo
položaja kamere lahko fotograf skoraj popolnoma izniči moteče ozadje.
Glavni element  motiva lahko izpostavimo z uporabo široko odprte
zaslonke, kar močno zamegli ozadje. Zanimiv miselni obrat lahko tudi
dosežemo, če namesto svetlobno težavnega motiva posnamemo njegovo
silhueto-temni obris na svetlem ozadju. Najprimernejša pa je seveda
svetloba ob koncu dneva, ki ob skrbno nastavljeni osvetlitvi zagotavlja
najboljše rezultate. Z razporeditvijo izstopajočih elementov in linij
pa lahko določimo smer branja fotografije, naše oči nezavedno sledijo
oblikam in linijam, podobno kot ob določanju poti na cestni
karti.(Daly, 2004, 57).  Prav zaradi tega nas takšne fotografije bolj
pritegnejo.

4. 2 Kompozicija

Uravnoteženi postavitvi elementov slike, njihovega ospredja in ozadja v določenem okvir pravimo kompozicija.(Daly, 2004, 54). Motiv
mora biti postavljen tako, da bo slika uravnotežena oziroma da bo
kompozicija najboljša. Tu je predvsem pomembna estetska spretnost
vsakega posameznika.
Začetnikom se navadno zdi, da je sredina
najboljše mesto za najpomembnejši del motiva, pa še fotoaparati
ponavadi ostrijo in merijo svetlobo v sredini slike. Vendar to
praviloma ni najboljša izbira. Glavni predmet v sredini, še posebno, če
je tam vedno deluje precej dolgočasno, kompozicija pa neuravnoteženo.
Veliko huje pa je, če je glavni predmet preveč na eni ali na drugi
strani. Velikokrat se vprašamo kam ga postaviti.

S podobnimi težavami so se ubadali že antični umetniki in pri tem
opazili zlati rez. Ugotovili so namreč, da se človeškim očem zdi
najlepša in najbolj skladna tista delitev, pri kateri je razmerje med
večjim in manjšim delom enako razmerju med celoto in večjim delom. Že
stari Egipčani so z zlatim rezom poskrbeli za skladnost piramid, do
popolnosti pa so ga razvili stari Grki. Do danes pa ostaja vprašanje
zakaj se nam prav takšno razmerje zdi najlepše.

Razmerje zlatega reza je približno 1 proti 0,618 kar je pri snemanju
precej nepraktična številka. Zato so snemalci zadevo poenostavili in
spremenili v pravilo tretjin. Pravilo tretjin pri fotografiranju vidimo
nekako takole. fotografsko sliko po višini in širini s po dvema
navideznima črtama razdelimo na tretjine. Na sliki dobimo štiri
presečišča teh črt in to so točke, na katerih naj bi bili
najpomembnejši deli motiva. Te črte je dobro imeti v mislih, ko
določamo izrez, saj bodo tako naši posnetki malce boljši.

Pri nekateri fotoaparatih lahko na zaslonu LCD vklopimo pomožne
črte, ki zaslon razdelijo na tretjine in s katerim si pomagamo pri
določanju kompozicije.

Najpomembnejše pa je, da posamezni elementi fotografije ne odvračajo
pozornosti od osrednjega motiva. Najpogostejša napaka, ki jo opazimo na
fotografijah, so namreč prav moteči elementi. To so lahko različni
predmeti. Velikokrat se zgodi, da moti ostro ozadje, ker odvrača
pozornost od glavnega predmeta v ospredju.

4. 3 Svetloba

Fotografija pomeni pisanje s svetlobo (foto pomeni svetloba, grafija
pomeni pisanje), zato ni presenetljivo, da je svetloba za dobro
fotografijo izjemno pomembna. (Pečenko, 2005, 143).

Torej svetloba naj bi bila najpomembnejši del fotografije.
Izogibajte se direktnim bliskom z bliskavico, če je to le mogoče, kajti
to povzroča ostre sence in mnogokrat tudi preosvetljene slike. Izjema
so le zunanji portreti, kje se bliskavica uporablja kot »fill-in
flash«, torej le za dosvetlitev, ki zmanjša kontrast med svetlimi in
temnimi deli npr. obraza. Če sonce sije osebi, ki jo fotografiramo z
leve strani to pomeni, da ima levo stran obraza precej bolj osvetljeno
kot desno. V tem primeru uporabimo fill-in flash in ta temni del
dosvetlimo. V takih primerih lahko uporabimo tudi svetlobne odbojnike,
ki jih dokaj poceni dobimi v vsaki bolje založeni foto trgovini –
najpogostejši so zlati, ki sliki dodaju tople tone in srebrne, ki poleg
belih služijo za bolj ali manj močne dosvetlitve. Pomaga tudi plošča
stiroporja. »Najboljša luč« je zgodaj zjutraj, ob zmerno oblačnem
vremenu ali pa, ko se pričanja mračiti. Izogibajte se direktnega sonca
(lahko pa poskusite kaj nastane, če osebo postavimo tako, da ima sonce
za sabo in obraz dosvetlimo z bliskavico). Isto velja za notranje
portrete – mehčanje svetlobe bo dalo precej bolj prijeten ton in učinek
fotografiji. V te namene so nam dostopni razni »mehčalci« svetlobe,
najbolj znana sta sto-fenov omnibouncer in cela serija izdelkov
podjetja lumiquest.

Če imamo bliskavico z vrtljivim reflektorjem problem ostre svetlobe
lahko rešimo tako, da reflektor usmerimo ob steno oziroma strop. Tako
dobimo namesto snopa direktne svetlobe soj od stene odbite razpršene
svetlobe, ki bo segla tudi izza osebe in zreducirala ostrino sence,
prav tako ne bo rdečih oči. Seveda pa se čas potovanja svetlobe
podaljša in je zato (odvisno od razdalje) potrebno dodatno odpreti
zaslonko za kakšno stopnjo. Za specialne učinke nam lahko služi tudi
okenska svetloba, ki povzroči npr. samo delno osvetljenost osebe, kar
deluje razpoloženjsko in prijetno. V studiih svetlobo mehčajo z
»dežniki«. S kakšnim kablom, stojalom in dežnikom se da za male denarce
pripraviti improviziran domači studio. Nasploh velja, da se v
profesionalni fotografiji uporabljajo trije izviri svetlobe – glavna
luč, zapolnjevalna luč in luč usmerjena v glavo osebe. Vse to v
kombinaciji z odbojniki in difuzorji. Pomembna je tudi svetlobna
toplota, ki naj bi bila perfektna tam okoli 5600 kelvinov. Seveda pa ne
pozabimo, ko govorimo o svetlobi, imamo ponavadi v mislih tri lastnosti
– barvo, smer in trdoto.

Barva svetlobe je pomembna zato, ker vpliva na barvo vseh drugih z
njo osvetljenih predmetov in ni vseeno, ali motiv slikamo zjutraj ali
opoldne. Pravilna izbira časa je seveda odvisna od vsakega posameznega
motiva.

Smer svetlobe je pomembna predvsem zaradi smeri in dolžin senc.
Sence so pomembne predvsem zato, ker na fotografiji dosežemo namesto
dveh, tri razsežnosti, brez katerih bi bili videti predmeti nenaravno
ploski. Trdota svetlobe pa je odvisna od tega, ali je neposredna in
prihaja neposredno iz vira svetlobe, ali pa je odbita oz. razpršena.
Neposredna svetloba je trda, odbita pa mehka.

5. Zaključek

Ko na svet zrete skozi iskalo fotoaparata, se naučite opazovati
fotografsko. Ljudje smo namreč narejeni tako, da se lahko osredotočimo
samo na pomembne stvari, vse nepomembnosti pa spregledamo, da nas ne
motijo. V vsakdanjem življenju je to zelo koristno, pri fotografiranju
pa precej manj. Zato se moramo pri fotografiranju zavestno osredotočiti
na celoten prizor in v njem iskati vse morebitne moteče podrobnosti. V
umetnosti, ne samo fotografski, je od nekdaj cenjena skromnost in
jedrnatost. Zato poskušajte svojo zgodbo povedati čim bolj preprosto in
razumljivo.

Najpomembneje pa je da je fotografija izvirna in da pri tem
upoštevate vse zakonitosti dobre fotografije. Če pa seveda želimo biti
izvirni, moramo toliko bolje razmisliti, s kakšnim motivom,
kompozicijo, svetlobo in barvami bomo dosegli najizvirnejši učinek.

6. Literatura

  1. Pečenko Nikolaj: Fotografirajmo digitalno. Pasadena, Ljubljana 2005
  2. Fišer Matej: Fotografija zakonitosti in skrivnosti. Študentska založba, Ljubljana 1998
  3. Daly Tim: Enciklopedija digitalne fotografije. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 2004

Smer svetlobe je pomembna predvsem zaradi smeri in dolžin senc.
Sence so pomembne predvsem zato, ker na fotografiji dosežemo namesto
dveh, tri razsežnosti, brez katerih bi bili videti predmeti nenaravno
ploski. Trdota svetlobe pa je odvisna od tega, ali je neposredna in
prihaja neposredno iz vira svetlobe, ali pa je odbita oz. razpršena

DELI
Prejšnji članekVideokonferenčna podpora
Naslednji članekMontaža video prispevka

Svetlana Đokič je študentka na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravila kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 2" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2007/2008.