Vrste enolistnih tiskovin

Enolistne tiskovine so sestavljene iz enega lista. Vsaka vrsta teh tiskovin ima svoj namen, vsem pa je skupno, da posredujejo neke
informacije, lahko tudi oglašujejo izdelke ali storitev. Tiskovine so lahko različnih formatov,  le ti pa označujejo velikost pole ali
grafičnega izdelka in razmerje med njegovimi stranicami.

1. Izvleček

Tiskane medije sicer počasi bolj ali manj zamenjujejo digitalne različice, vendar so še vedno v uporabi in mislim, da bodo tudi v prihodnosti. V poslovnem svetu se poleg večlistnih za oglaševanje uporabljajo tudi enolistne tiskovine, pri vseh pa je seveda zelo pomembna njihova grafična oblika, ki pogojuje uspešno predstavitev v medijih. Oblikovalci tiskovin se morajo zatorej zavedati, da ima »dober videz« zelo velik vpliv na uspešnost oglaševanja podjetja in s tem tudi na kupno moč izdelka oz. storitve.

2. Uvod

Kot vse ostalo, so se skozi zgodovino razvijale tudi tiskovine. Spreminjala se je tehnologija tiska, kvaliteta materiala, ter s tem njihova podoba, le ta pa je bila vedno pogoj za uspešno oglaševanje posameznikov oz. »podjetij«.

V prvi fazi je oblikovalec tisti, ki izbere in tudi izvrši postopke priprave na tisk in ta faza se zdi tudi najpomembnejša, pa vendar lahko pridemo do kvalitetnega izdelka le v sožitju z primernim in pravilnim postopkom tiskanja. Tehnologije se seveda razvijajo, poznamo celo že tako imenovan »digitalni tisk«, pravo vprašanje, ki si ga lahko zastavimo pa je, katera vrsta tiskovin se bo v naslednjem desetletju oz. stoletju, torej v prihodnosti, sploh še ohranila.

3. Enolistne tiskovine

Kot že samo ime pove, gre za tiskovine, ki so sestavljene le iz enega lista, vsaka ima svoj namen, v osnovi pa so to grafični izdelki, ki skrbijo za posredovanje določenih informacij in s tem tudi za oglaševanje izdelka ali storitev oz. posameznika ali »podjetij«. Tiskovine so lahko različnih formatov, ki označujejo velikost pole ali grafičnega izdelka in razmerje med njegovimi stranicami. Po mednarodnem standardu ISO 216 se formati za velikost papirja delijo na tri zaporedja velikosti in sicer na osnovni A format (najbolj znan A4-21,0×29,7 cm) -ter B in C, ki pa so dopolnilni.

(http://www.s-tisk.com/FormatiPapirjev, 22.01.2008)

3. 1. Vizitke

So po velikosti najmanjše tiskovine, ki jih za oglaševanje uporabljajo podjetja in posamezniki. Vsebujejo osnovne informacije, kot so: logotip, naziv, dejavnost in kontaktne informacije(naslov, e-naslov, spletni naslov, tel.št.). Zaradi veliko informacij na razmeroma majhnem prostoru jih je le stežka tako pripraviti, da so estetsko oblikovane ter da se z njimi hkrati doseže namen-tržni efekt. Videz, vrsta papirja, število barv in podobno namreč ustvarja pri kupcu pomemben vtis, sporoča mu, kako oseba, ki posreduje vizitko razmišlja in koliko ga spoštuje.

Lahko so pokončnega ali ležečega formata, prav tako se nekateri poslužujejo tiska na obeh straneh (v večini v dveh različnih jezikih). Najpogostejša dimenzija vizitke je 90×50 mm, ponavadi je cenovno sprejemljiva dimenzija vizitke do 92*55 mm, za večje dimenzije se zaračunava doplačilo tudi 30% in več. Zaradi tehnologije tiska in razreza je pri razrezu možno odstopanje(nekje do 5%), zato se mora pri pripravi materialov upoštevati cca 2-2,5mm možnosti zamika.

(http://www.natisni.com/p/tisk/izdelava/tisk-vizitk.html, 27.01.2008)

Standardi in najbolj pogoste velikosti
ISO 7810
ISO 216
Avstralija, Nova Zelandija
Amerika
Japonska
Italija
Dimenzije (mm)
85.60 × 53.98
74 × 52
90 × 55
89 × 51
91 × 55
85 × 55

Poleg papirnih vizitk so na tržišču še druge podobnih velikosti, vendar iz drugačnih materialov: lesene, plastične, metalne, tekstilne, magnetne. Poznamo tudi CD-vizitke, ki lahko shranijo 35-100 MB podatkov in so okroglih, kvadratnih ali pravokotnih oblik, ki pa se prav tako kot ostale razen papirnih ne uporabljajo preveč pogosto.

Slika 1: vizitke

3. 2 Plakati

Slika 2: plakat                                                                

So z informacijami potiskani listi papirja, ki se uporabljajo za
oglaševanje na javnih in vidnih mestih in so običajno velikosti
formatov B1 (1000×700), A1(594×841), B2(500×700), A2(594×420) in
podobno. Lahko so v celoti slikovni ali tekstovni, običajno pa so
mešanica omenjenega. Zaradi velikosti so običajno tiska en plakat na
polo, ker pa se danes za potrebe komercialnih predstavitev tiskajo
plakati v velikosti nekaj m2(jumbo plakati), se le ti tiskajo po delih
in nato z lepljenjem na panoje sestavljajo. Poznamo tudi t.i.
transparente, ki morajo prav tako kot jumbo plakati podajati
informacije na takšen način, da so vidne tudi iz večjih oddaljenosti(iz
avtomobila, …) Z tiskom fotografij na foto papir lahko nastanejo tudi
grafični izdelki imenovani foto tapete.

3. 3 Letaki

So grafični izdelki podobni plakatom, le da so manjših mer(uporabljena je tudi manjša pisava) in so vedno nalepljeni na mestih, kjer je možen »fizičen dostop« in si jih lahko tudi v miru preberemo. Uporabljajo se za reklamo, vabila na javnih prireditvah in posredovanje podobnih informacij.

Slika 3: letaki

3. 4 Razglednice

Slika 4: razglednice

V večini primerov so razglednice manjši potiskani in oplemeniteni kosi
kartona, ki se uporabljajo za kratka in jedrnata sporočila po pošti.
Njihovo sporočilo je vidno takoj, ko jo prejemnik vzame v roke, saj
niso zaprto v ovojnico. Uporabijo se lahko za to, da povišajo vrednost
nakupa-promocijski kuponi, lahko služijo kot opomnik ali povabilo k
nakupu in so odlično sredstvo za obveščanje strank o novostih ter o
morebitnih spremembah naslova, telefona, novih poslovalnicah ali novi
spletni strani in še kaj bi se našlo. Glede na raziskave so
učinkovitejše razglednice tiste, ki so barvno poslikane le na eni
strani, hrbtna stran pa je v črno beli kombinaciji. Sporočilo mora biti
jasno posredovano in osredotočeno le na en izdelek oz. eno ponudbo. (http://www.natisni.com/p/tisk/izdelava/tisk-razglednic-2.html, 22.01.2008).

3. 5 Etikete

Slika 5: Etikete

Lahko so manjši enobarvni(večinoma beli) ali pa tudi potiskani listi papirja, ki se lahko tiskajo na tiskarski polah(izsek v dodelavi) ali v rolah, kjer se hkrati tudi izsekajo. Lahko so tudi iz kartona ali folije. Ločimo nepremazne, ki se na izdelek nalepijo v polnilnicah ter na premazne oz. samolepilne, ki so z lepilom prilepljene na »nosilni trak«. Nekatere so prav tako kot razglednice tudi plastificirane ali polakirane (npr. z UV lakom). Poleg ostalih informacij hranijo tudi informacije o vsebini izdelka, na katerega so nalepljene, uporabljajo se lahko za promocijo ali tudi kot varnostne etikete, ki omogočajo sledljivost izdelka.

3. 6 Koledarji

Slika 5: kolendarji                       

Te tiskovine so največkrat več listne, poznamo pa tudi enolistne koledarje, ki so
oblikovane le na eni strani(v večini je to tanjši karton). V tem primeru govorimo povečini o
stenskem ali žepnem koledarju, kajti ostali dve vrsti, namizni in knjižni, so sestavljeni iz več
listov. Žepni, kot prav tako tudi večina stenskih koledarjev je po tisku oplemenitenih.
Slika 2.6.a Enolistni koledarji
(http://www.koledarji.com/enolistnikoledarji.html, 29.01.2008)

3. 7 Zgibanke

To so lahko tiskovine, ki so pripravljene za predstavitev določenega podjetja ali izdelka, lahko pa so to tudi kratke publikacije v obliki internega časopisa, glasila ali kaj podobnega. Zgibane so lahko na različne načine in od tega je tudi odvisna postavitev strani v sami predpripravi, v kolikor pa gre za enolistni časopis je skoraj vedno zgibana enkrat vertikalno po sredini.

Slika 6: zgibanke                                          

Na svojem 50 urnem praktičnem izobraževanju v podjetju Radio Tednik Ptuj d.o.o. (www.radio-tednik.si/), kjer izdajajo svoj časopis dva krat tedensko(torek in petek) sem lahko »v živo« doživela proces nastajanja takšnega izdelka. Čeprav je ŠTAJERSKI TEDNIK, kot se časopis imenuje, natisnjen na več straneh (tudi 32-ih), se v bistvu postavi vsaka stran zase. Ker je bil del prakse tudi izdelava multimedijskega izdelka, sem za torkovo izdajo (29.jan.2008) sama pripravila 23-o stran, ki je tudi priloga te seminarske naloge.Na spodnji sliki pa je zloženka, ki predstavlja neko podjetje oz.ustanovo.

3. 8 Druge enolistne tiskovine

To so npr. ovitki, dopisni listi, kuverte, vabila, diplome, vstopnice, CD/DVD ovitki, ceniki, čeki, darilni
boni, … in pa tudi posebna tiskovina, to je embalaža(nosi tiskarsko
barvo in s tem hrani informacije ter jo uporabljamo za shranjevanje ali
zaščito drugih izdelkov).

Slika 7: ovitek

Slika 7: ovitek

Slika 8: dopisni list in kuverta

Slika 8: dopisni list in kuverta

Slika 9: vabilo

Slika 9: vabilo

Slika 10: darilni bon

Slika 10: darilni bon

Slika 11: ceniki

Slika 11: ceniki

Slika 12: darilni bon

Slika 12: darilni bon

Slika 13: embalaža

Slika 13: embalaža

Slika 14: vstopnica

Slika 14: vstopnica

Slika 15: diploma, priznanje, zahvala, potrdilo

Slika 15: diploma, priznanje, zahvala, potrdilo

 

Enolistne tiskoine:

  • vizitke
  • plakati
  • letaki
  • razglednice
  • etikete
  • koledarji
  • zgibanke..

Zaporedje tehnoloških operacij pri izdelavi grafičnega izdelka

V tehnološkem procesu si sledijo tehnološke operacije grafičnih izdelkov več ali manj enako. Najprej se ponavadi določi splošni videz tiskovine. Tisk le te se razlikuje glede na to, kako so tiskovni elementi zgrajeni in kakšne lastnosti imamo. Po dodelavi tiskovino še plemenitimo, s čimer se lahko izboljša videz tiskovin ter tudi podaljša »življenjska doba«

4. Tehnološki proces izdelave enolistnih tiskovin

Tehnološki proces je zaporedje izbranih tehnoloških operacij, da se lahko izdela grafični izdelek in je pri vseh tiskovinah bolj ali manj podoben, pri izdelavi enolistnih tiskovin pa si tehnološke operacije večinoma sledijo takole:

4. 1 Grafično oblikovanje in priprava na tisk

(http://www.s-tisk.com/GraficnoOblikovanje, 186,0.html, 05.02.2008)

Ponavadi
se najprej določi splošni videz tiskovine, format, število barv,
pisave, slikovni material in material za tisk, v bistvu se načrtuje
vsebina in oblika tiskovine. Nato se tiskovina v računalniškem programu
postavi, oblikuje se vsebina, obdela se slikovni material, opravijo se
morebitne korekture. Najbolj so v uporabi programska orodja kot so:

  • Adobe InDesign
  • Adobe Ilustrator
  • Adobe Photoshop
  • Quark Xpress
  • FreeHand
  • CorelDraw

Pri pripravi tiskovin je pomembno, da se upošteva prostor za obrezavo (ki je odvisen od vrste
tiskovine), poznamo tudi porezavo v živi rob, to je tehnika oblikovanja, pri kateri se elementi raztezajo čez rob potiskane površine. Prav tako je pomembna belina, ki omogoča lažje branje besedila in lepši grafični videz, paziti je potrebno tudi na kontrast (razlika med črnim in belim, med svetlim in temnim). Posamezni programi uporabljajo različno število pisav (font), kjer so črke (tipografija) različno debele in poševne. Za snemanje fotografij, risb in besedila se uporablja naprava, ki se imenuje skener (optični bralnik), ki vse to optično odčita in digitalizira (pretvori iz analogne v digitalno obliko)

Ne glede na to, ali tiskovino za tisk pripravlja podjetje, ki se s tem ukvarja ali jo pripravi stranka sama, je pred pošiljanjem datotek v tisk potrebno vse v dokumentu uporabljene pisave
spremeniti v krivulje(outlines), velikost je v povprečju 7 pik (points),
poslati je potrebno tudi morebitne povezane datoteke (link). V kolikor
se prilagajo pisave ali je teh datotek več, je bolje dokumente shraniti
v ZIP ali RAR datoteko. Pri večini tiskovin je priporočljiva priprava v
vektorskem formatu (CDR, AI, WMF, EPS …), saj je kvaliteta tiska in
ostrina bistveno boljša kot pri tisku iz bitmapnih motivov (PSD, JPG,
BMP, TIFF). Pri slikah, ki so shranjene npr. v TIFF ali JPG in barvno
definirane v obliki CMYK, se je bolje izogibati barvam z gostoto manjšo
od 10%, zapisane pa morajo biti z ločljivostjo vsaj 300 dpi. Logotipi,
risbe, grafike in vse elemente kontrastnega videza (bitmap) naj bi bili
zapisani pri ločljivosti 800 dpi. Pomembno je tudi, da se datoteke
smiselno in pravilno poimenuje(brez šumnikov in posebnih znakov).

Iz teh odprtih datotek je pred pošiljanjem bolje izdelati optimalnejši način zapisa datotek za tisk in sicer gre za t.i. zaprte datoteke – PostScript(programski jezik za opis strani, ki je neodvisen od ločljivosti izhodne naprave)

Za izdelavo
takšne datoteke mora biti v računalniku nameščen tiskalnik, ki podpira
ta jezik ali programsko opremo Adobe Acrobat Professional(verzija 6 ali
višje), kjer pride v poštev Adobe PDF PostScript gonilnik in PPD tiskalniški opis. Takšna nastala PS datoteka se lahko nato s programom Adobe Acrobat Distiller pretvori v eno od različic PDF/X. (Portable Document Format- format datoteke, ki jo lahko pregledujemo ali tiskamo v izvorni obliki na kateri koli rač.platformi). Lahko se uporabi tudi krajša pot do izdelave datotek PDF/X, z izbiro možnosti Export ali Save, vendar ta ni vedno zanesljiva. Datoteko PDF se nato lahko pregleda v programu Acrobat Proffesional in se odda v tiskarno in takšna zaprta datoteka zagotavlja najhitrejšo in najcenejšo pot do tiskovine.

4. 2 Tisk

(Kumar, Marko: Tehnologija grafičnih procesov, Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1993)

Pri tiskanje gre v bistvu za razmnoževanje informacij (slik in teksta) z nanašanjem tiskarske barve na tiskovni material s pomočjo pomnilnika informacij, ki ima lahko več oblik, najstarejša in še vedno najbolj uporabljena je tiskovna forma, katero sestavljajo tiskovni elementi (sprejemajo barvo in so zato tiskovne površine, ostalo so proste površine). Glede na to, kako so tiskovni elementi zgrajeni in kakšne lastnosti imajo, ločimo visoki, globoki, ploski in propustni tisk, glede na to, kako prenašajo tiskarsko barvo pa na neposredni (tiskovna forma se dotakne tiskovnega materiala, tiskovni elementi so stransko nepravilno obrnjeni)
in posredni (tiskovna forma se ne dotakne tiskovnega materiala, ampak
se uporabi posrednik- npr. gumijasti valj, tiskovni elementi so
stransko pravilno obrnjeni).

Nato potrebujemo le še tiskarski stroj, v katerem se vsi našteti elementi združijo, da lahko nastane
odtis. Vrsta in oblika tiskovne forme je odvisna od same tehnologije
oz. metode, ki jo uporabljamo za združevanje teh elementov in jo
imenujemo tiskarska tehnika, ki pa je odvisna od tega, kaj želimo natisniti, kakšen tiskovni material imamo, velikokrat pa tudi od samih stroškov, ki pri tem nastanejo.

Ker pa lahko razmnožujemo tudi predmete, se razmnoževanje informacij (slik in teksta) imenuje kopiranje, ki pa se od tiskanja razlikuje v tem, da pri njem ne potrebujemo tiskovne forme
in s tem ne prihaja do prenašanja barve na tiskovni material. Na eno
tiskarsko polo se lahko natisne le ena tiskovina(plakati) ali več
tiskovin hkrati(vizitke, razglednice, etikete, letaki,…).

Za natis tiskovin je zaenkrat še najbolj v uporabi ofsetna tehnika natisa(offset tisk-ploski tisk). Njena prednost je predvsem univerzalnost, saj je uporabna za tiskanje različnih tiskovin na
različne materiale. Z njo se ne glede na format in obliko tiskovine
zagotovi gladka površina natisa in izrazite barve. Postopek poteka
tako, da se v stroj vnese tiskovna forma (vpeta na ploščni valj), ki se
med procesom tiska v vlažilnem sistemu najprej navlaži in s tem so
proste površine zaščitene pred nabarvanjem, saj se mastna tiskarska
barva nanje ne prime. Sledi nabarvanje. Tiskarska barva se na koncu iz
tiskovnih elementov najprej prenese na prevleko gumijastega valja,
zatem pa na polo tiskovnega materiala.

Slika 16: Shema tiskarskega stroja za ofsetni tisk

Slika 16: Shema tiskarskega stroja za ofsetni tisk

 

Vedno bolj
je v uporabi digitalni tisk, pri katerem ni potrebna izdelava filma,
plošč za tisk, odpadejo tudi stroški montaže. Tiskanje poteka iz same
datoteke, zato je možno tudi spreminjanje podatkov (npr.:100 vabil,
vsako lahko vsebuje osebne podatke prejemnika).

Tiskovina je
po tisku že pripravljena (zložena po straneh), sušenje barve ni
potrebno (prav tako ne prihaja do razpacanja barve), prav tako omogoča
tiskanje na različne materiale. Ker pa ta postopek za tiskanje večjih
količin ni poceni, se ga poslužujejo le za manjše naklade. Ta tisk
razvrščamo na neposredni in posredni tisk na tiskovni material.

 Pri tiskanju enolistnih tiskovin pa se uporabljajo tudi nekatere ostale vrste tiska, kot npr:

  • Solventni tisk: uporabljajo se vodne ali solventne barve, katere so
    primerne za tisk plakatov in grafik, ki se uporabljajo na prostem, saj
    so bolj odporne na vodo in UV žarke
  • Termografija: tehnika, pri kateri s toploto obdelan prah nabrekne in nastane relief,
  • Tisk s folijo: preko klišeja se da folija, ki se pod pritiskom
    odtisne na papir in zaradi visoke temperature odtisne – zapeče na papir,
  • Fleksotisk: omogoča tiskanje na neravne površine, gre za visoki
    tisk s prožno gumijasto površino, ker je besedilo ali grafika dvignjena
    nad preostalo površino,
  • Globoki tisk: (ali bakrotisk) tiskovna forma je iz bakra, glavura
    pa je jedkana. Na površinah, ki niso jedkane, je barva otrta, v
    jedkanih površinah pa barva ostane,
  • Vodni tisk: natis je viden, če papir postavimo pred vir svetlobe.
  • Sitotisk: propustni tisk, ki se uporablja za tisk na materiale, ki se ne morejo potiskati z drugimi tehnikami(les, steklo, …)
  • Laserski tisk: svetlobni žarek(laser) se odbija od ogledala na
    pozitivno naelektren boben, prekrit s posebno snovjo, ki reagira na
    svetlobo. Posušeno črnilo(toner), ki ima pozitiven naboj, ostane na
    površini bobna tam, kjer ga je osvetlil laser in se prenese na papir
    ter se na poti preko grelne enote nanj tudi zapeče. Namesto laserja se
    uporabljajo tudi LED diode in LCD tehnologija za osvetlitev bobna.

Slika 17: Primerjava med CMYK in RGB                                             

Slika 17: Primerjava med CMYK in RGB

Pri tisku je potrebno paziti na ujemanje barv pri tiskanju, saj  je
tiskanje neskladno, če so barve zamaknjene in imajo »sence« in je
skladno, če so poravnane. V kolikor pride do vidnih rež med dvema
sosednjima barvnima površinama, ki nimata skupne barve, uporabimo
prekrivanje barvnih izvlečkov (dodajanje svetlejše od obeh sosednjih
barv, ki je natisnjena čez temno barvo sosednjega elementa). Pri tisku
je potrebno upoštevati, da so tiskane barve lahko precej drugačne od
tistih na zaslonu. Za določanje barv v tiskarstvu se namreč uporablja
barvna lestvica CMYK(Cyan-modra, Magenta-vijolična, Yellow-rumena in
Keyčrna), ki se razlikuje v odtenkih od lestvice RGB(Red-rdeča,
Green-zelena in Blue-modra), ki se uporablja pri računalniških zaslonih
in televizorjih. Pri obeh barvnih shemah lahko z mešanjem barv dobimo
celoten barvni spekter, bistvena razlika pa je v tem, da je RGB
sposoben prikazati določene barve, CMYK pa ne, oziroma niso na istem
mestu. Vse tiskarne se iz tega razloga(tudi zaradi pregleda celotne
grafične podobe tiskovine) poslužujejo digitalnega poskusnega tiska
pred samim tiskom večjega števila tiskovin.

4. 3. Dodelava

(http://www.s-tisk.com/Dodelava,188,0.html, 29.01.2008)

Z dodelavo tiskovin se doseže njihova dokončna oblika in primernost za uporabo ter nadaljnje posredovanje. Tukaj gre za več operacij, ki so si glede na vrsto tiskovin različni, uporabljajo pa se:

  • Rezanje papirja – razrezovanje

Razrezovanje uporabljamo po natisu, ko tiskovni material razrežemo v končne izdelke. Vizitke, lepaki in plakati potrebujejo v dodelavi le to operacijo. Rezanje papirja poleg razrezovanja zajema tudi obrezovanje, ki pa se v večini uporablja za več listne tiskovine (po lepljenju platnic ali šivanju tiskovin, npr.brošur)

  • Žlebljenje

Uporablja se predvsem pri izdelavi zloženk, vabil, platnic za brošure in podobno. Žlebljenje je postopek, pri katerem se v karton vtisne žleb, ki označi mesto pregibanja.

  • Zgibanje

Ista tiskarska pola se z zgibanjem večkrat prepogne, tako da dobimo grafični izdelek, npr. zloženke. Zgiba se lahko na različne načine in sicer z enojnim, izmeničnim ali križnim zgibom.

  • Izsekovanje

Je tehnološka operacija, pri kateri se iz tiskarske pole grafični izdelek izseka(npr.etikete)

  • Perforiranje

Uporablja se predvsem pri tiskovinah, kot so npr. vstopnice, kjer se material namerno poškoduje z namenom, da se pri ustrezni obremenitvi lahko na določenem mestu pretrga.

4. 4 Plemenitenje

(http://www.s-tisk.com/Plemenitenje,194,0.html, 29.01.2008)

S plemenitenjem se lahko izboljša videz tiskovin ter tudi podaljša »življenjska doba« in ni
nujno potrebna tehnološka operacija. Izbiramo lahko med več vrstami, najpogostejše pa so:

  • Plastificiranje; plastificira se lahko ena ali obe strani tiskovin
    in sicer z matirano ali sijajno površino, ki da tiskovini ostrejši in
    bolj glamurozen videz. Tiskovine so s tem zaščitene pred fizičnimi
    poškodbami in vlago s tanko plastjo plastične folije, na kateri so
    lahko natisnjeni različni vzorci. Lahko se uporabi tudi folija zlate
    ali srebrne barve, s katero se doseže posebni estetski učinek(t.i.
    zlatotisk).
  • Slepi tisk; tukaj se lahko vtisne reliefni odtis imena, znaka ali
    kateregakoli drugega elementa in se s tem doseže, da zaživi prostorsko.
  • Lakiranje; izdelki se matirajo ali sijajno polakirajo z ofsetnim ali UV-lakom
  • Kaširanje; tiskovina se pritrdi na podlago(največkrat trdo)

5. Oglaševanje z enolistnimi tiskovinami

5. 1 Vpliv grafične podobe na uspešnost oglaševanja

Kot že omenjeno, je zelo pomembna sama priprava tiskovine, nato kvaliteten tisk in nato končna tehnološka obdelava, napaka pri le eni od teh operacije pa povzroči, da končni izdelek ne zgleda profesionalno. Prav tako je zelo pomembna izbira kakovostnega in čvrstega papirja oziroma drugega materiala. Pri papirju je debelina običajno označena v tisočinah milimetra, masa papirja pa se izraža kot površinska masa v gramih na m2.

Največje napake, ki lahko usodno vplivajo na uspešnost oglaševanja:

  • Tiskovina je preobložena z podatki oz. le ti niso funkcionalno razporejeni
  • Ni razvidno, kaj naj bi povedala(kaj podjetje počne oz. kakšen »izdelek« želi prodati)
  • Slaba kakovost oblikovanja, tiska in papirja
  • Funkcionalnost (trajnost, preveliki formati, premalo praznega prostora za morebitne zapiske,…)

5. 2 Primerjave med oglaševalsko močjo posameznih tiskovin

  • Anketa – proizvajalci izdelkov in storitev (podjetja oz. podjetniki)

Rezultati ankete so odgovori, ki jih je v obdobju med 27.01.2008 in 03.02.2008 posredovalo 50 podjetnikov in sicer na vprašanje: Katera enolistna tiskovina od spodaj omenjenih po vašem mnenju najbolje oglašuje vaše podjetje?

(razvrsti, vpiši številke v kvadratke; 1 = najboljše, 7 = najslabše)

Slika 18: anketa

1.mesto: Vizitke

2.mesto: Plakati

3.mesto: Etikete

4.mesto: Letaki

5.mesto: Koledarji

6.mesto: Druge enolistne tisk.

7.mesto: Razglednice

  • Anketa – uporabniki izdelkov in storitev (potrošniki)

Rezultati ankete so odgovori, ki jih je v obdobju med 27.01.2008 in 03.02.2008 posredovalo 50 potrošnikov in sicer na vprašanje: Katera enolistna tiskovina od spodaj omenjenih po vašem mnenju najbolje oglašuje posamezno podjetje?

(razvrsti, vpiši številke v kvadratke; 1 = najboljše, 7 = najslabše)

Slika 19: Anketa 2

1.mesto: Plakati

2.mesto: Letaki

3.mesto: Vizitke

4.mesto: Etikete

5.mesto: Koledarji

6.mesto: Razglednice

7.mesto: Druge enolistne tisk.

6. Sklep

Glede na
anketo naj bi posamezna podjetja najbolje oglaševale na eni strani
vizitke ter po drugi plakati, tudi letaki in etikete so se kar dobro
odrezali, na splošno pa bi lahko rekli, da od omenjenih tiskovin vsaka
po svoje služi svojemu namenu.

Zaradi
naglega razvoja vseh tehnologij je sicer težko predvideti njihov razvoj
v prihodnosti, zaenkrat se še na primer bolj kot omenjene CD-vizitke
uporabljajo analogne verzije, prav tako lahko med to kategorijo štejemo
tudi nalepke, vstopnice, kuverte, ovitke za CD, cenike, embalažo, razna
potrdila, diplome in podobno, ki jih digitalni mediji po vsej
verjetnosti ne bodo popolnoma nadomestili.

Lahko pa že
opazimo vedno več digitalnih plakatov(zasloni, projekcije, ipd), prav
tako so tiskane razglednice, voščilnice in vabila le še redko v
uporabi, saj se večina teh informacij pošilja kar preko elektronske
pošte.

Tako
imenovana digitalizacija vpliva na prihodnost papirnih medijev zaenkrat
le v določeni meri, vendar je zaradi inovacij na področju strojne in
programske opreme seveda moč pričakovati nadgradnjo transmedializacije*
enolistnih tiskovin.

7. Viri

Viri za slike:

Viri za tabele:

Tehnološki proces:

  • Grafično oblikovanje in priprava na tisk
  • Tisk
  • Dodelava
  • Plemenitenje
DELI
Prejšnji članekDigitalna fotografija
Naslednji članekAnimirana špica

Nataša Senekovič je študentka na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravila kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 1" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2007/2008.