Kako narediti dobro fotografijo

Fotografíja je tehnika trajnega zapisovanja slike na različne načine,
kemično, mehansko ali digitalno. Beseda izhaja iz grških besed photos –
svetloba graphis – pisalo ali γρφη: graphê – risanje s svetlobo. Fotografova prva naloga je, da pozna delovanje in funkcije celotnega
fotoaparata, saj le tako naredi posnetek, kakršnega želi. Redko katera slika je na terenu tako dobro posneta, da ne bi potrebovala korekcij.

1. Uvod

Za mojo prakso v sklopu programa Multimedij, sem izbral foto studio,
zaradi samega zanimanja za fotografiranje. Da bi se spoznal delo
fotografov, vsaj tisti del kateri me najbolj zanima, torej slikanje,
sem poskusil najti še ostala dela, ki jih današnji fotografi
opravljajo. Da za boljše razumevanje dela fotografov, sem se bolje
spoznal z njihovo opremo, obnovil osvnovno znanje o fotografiji…

Med samim praktičnim izobraževanjem, sem imel različna dela kot
priprava oprema, kasneje tudi uporaba opreme, ter improviziranje glede
na situacijo, ker velikokrat ni mogoče predvidet okoliščin.

 

Slika 1

Prvi problem na katerega sem naletel, je bil prilagajanje urnika. S tem imam v mislih predvsem to, da se je večkrat zgodilo, da nisem imel rednega delovnika od določene ure do določene, ampak v primeru sejmov, prireditev in podobno enostavno ni bilo časa za priprave, ali usklajevanje urnika. Torej nekakšna pripravljenost mora vedno biti, ne sme te nič preveč presenetit. V seminarsko nalogo sem predvsem vključil le stvari, ki so mi pomagale, koristile in so se mi zdele pomembne da jih opišem. Ker pa je fotografija zelo širok pojem in ima veliko smeri, sem se odločil da le nasplošno opišem delo fotografa, osnove fotografije in fotaparata.

2. Fotograf

Fotografova prva naloga je, da pozna delovanje in funkcije celotnega
fotoaparata, saj le tako naredi posnetek, kakršnega želi. S fotografijo
nam skuša odkriti stanje, ki je trajalo le delček sekunde (primer;
udarec na gol, zmaga kolesarja, ali pa dogodke, ki so potekali dalj
časa, npr. faze sončnega mrka, »potovanje« žoge v gol).
Fotografi se delijo na področja; fotografe, ki izdelujejo portrete, komercialne fotografe in fotoreporterje.

Fotoreporterji ponavadi delujejo pod okriljem revij, časnikov in
druge publikacije. Spremljajo zanimive dogodke v političnem življenju,
na športnem področju in drugod ter iščejo motive, privlačne za širšo
javnost. Za njihovo delo je značilno, da se hitro odzivajo na dogajanja
(ob prihodu tujega državnika morajo na primer čim hitreje priti na kraj
obiska), posneto fotografijo pa karseda hitro razvijejo in pošljejo v
uredništvo (kar dan danes ni več problem).

Slika 2: fotograf

Slika 2: fotograf

Komercialni fotograf pripravlja fotografije, ki jih založniki natisnejo
kot ilustracije v knjigah, izdela reklamne fotografije, fotografije za
plakate idr. Na željo naročnika lahko naredi fotografijo zapletenih
strojnih elementov ali posnetek najnovejše modne kreacije. Poznati mora
različne tehnike fotografiranja in postopke za nadaljnjo obdelavo –
(sprememba barvne in prostorske kompozicije slike, kontrastov ipd).

Fotograf ali portretist izdeluje fotografije za različne dokumente ali
fotografira posebne dogodke (poroka, rojstni dan). Nekateri fotografi
se posvečajo umetniški fotografiji, lahko pa delajo tudi v
znanstveno-raziskovalnih ustanovah ali v turizmu (reklamna fotografija
ipd.).

 

Slika 3: fotograf

2.1. Proces priprave fotografije:

  • priprava prostora, materialov in tehnične opreme,
  • fotografiranje,
  • razvijanje filmov (negativ, diafilm),
  • izdelava fotografij v klasičnem laboratoriju s kemikalijami ali na
    printerju, klasično retuširanje fotografij in računalniška obdelava
    fotografij,
  • kaširanje – lepljenje fotografij na trdo podlago,
  • uokvirjanje in skeniranje fotografij,
  • arhiviranje negativov, pozitivov in računalniških nosilcev podatkov
  • prodaja fotografskega materiala in opreme.
Slika 4: fotografski pripomočki

Fotograf lahko dela kot samostojni podjetnik ali kot uslužbenec v podjetju, naprimer v foto studio za izdelavo fotografij iz filmov, ki jih prinesejo stranke, v fotostudiu za portretno fotografijo, za komercialno fotografijo ipd. ali v trgovini s fotomaterialom in foto opremo. Lahko je vodja fotolaboratorija, dela v časopisnem podjetju (snemalec, laborant, vodi priprave za tisk), pri filmu, v kriminalističnem oddelku (fotografiranje dokazov) ali na sodišču, v medicini (raziskave, mikroskopska fotografija, operacije, rentgen).

2.2. Oprema fotografa

Delavna oprema fotografa je fotoaparat, različne vrste objektivov,
dodatni pribor k fotoaparatu (motor, nastavek za večje število filmov,
daljinski sprožilec), stojalo, svetlomer, bliskovni pribor,
akumulatorji, razni filtri (sita), večnamenska prosojna snemalna miza,
povečevalnik, klasična temnica (korito za razvijanje, obarvana
svetila), sušilne omare za filme, sušilni stroji za foto papirje,
posebni noži za rezanje fotografij in priprave za shranjevanje
fotografij in filmov v mape.

 V novejših foto studijih pa delo fotografa
spremljajo veliki avtomatizirani stroji za celoten postopek izdelave
fotografije – računalniško vodeni printerji (printer tu ne pomeni
računalniškega tiskalnika, pač pa avtomatiziran stroj, ki sam razvije,
fiksira, posuši in nareže fotografije) in razvijalni stroji ter zelo
zmogljiv grafični računalnik in visokoločljivi tiskalnik. Materiali, s
katerimi dela, so filmi različnih formatov in različnih vrst (negativ,
dia, color, črno-beli, infrardeči, film za rentgen), kemikalije
(razvijalec, fiksir, ojačevalec idr.), foto papirji za pozitiv
fotografije, raznobarvni kartoni za kaširanje fotografij in paspartuji,
lepila, samolepilni materiali, posebne barve za ročno popravilo
fotografij, računalniški nosilci podatkov, papir za tiskanje ali
prosojne folije, mape in kovčki za shranjevanje fotografij in filmov.

Slika 5: oprema fotografov

 

S pomočjo teh stvari pridemo do izdelkov v obliki negativ filma, dia
filma, izdelana slika na fotografskem papirju ali foliji, natisnjena s
tiskalnikom, lahko tudi nalepljena na trdo podlago in uokvirjena. Lahko
pa je fotografija obdelana tudi računalniško. Za fotografa so pomembne
lastnosti: natančnost in potrpežljivost, prilagodljivost, inventivnost
in komunikativnost (če je v stiku z ljudmi). Ima sposobnost ločevanja
barv, sposobnost predstavljanja, smisel za barvne kombinacije in smisel
za kompozicijo slike.
Slika 6:
Razmere za delo fotografa so odvisne od področja, na katerem dela.
Fotoreporter pogosto potuje na kraj dogodka, kjer po navodilih na
primer urednika časopisa posname dogodek, zanimiv za bralce. Zato je
njegov delovni čas raznolik in prilagojen aktualnim dogodkom.
Fotografira lahko v zaprtem prostoru ali na prostem. Pretežno dela
stoje z manjšim fizičnim naporom. Fotograf, ki dela v fotografskem
studiu, ima običajen delovni čas, pogosto dela v izmenah.
Slika 7

Pri klasičnem
postopku razvijanja fotografij je v stiku s kemikalijami, pri
digitalnem pa upravlja in nastavlja računalniško vodene programe za
izdelavo fotografij. Komercialni fotografi si ponavadi sami določajo
delovni čas, pri čemer precej pozornosti posvetijo dogovorom z
naročniki in izvajalci, s fotomodeli ipd. Snemalec je včasih
izpostavljen slabemu vremenu, laborant dela pri slabi svetlobi ali v
temi.

3. Fotografija

3. 1. Uvod

Fotografíja je tehnika trajnega zapisovanja slike na različne načine:
kemično, mehansko ali digitalno. Beseda izhaja iz grških besed photos –
svetloba graphis – pisalo ali γρφη: graphê – risanje s svetlobo.

Besedo »fotografija« so prvič uporabili leta 1839, ustvaril pa jo je
sir John Frederick William Herschel. Seveda pa objava imena fotografije
nima nič skupnega z začetkom oz. izumom fotografije, saj je ta nastala
že veliko časa nazaj in sicer v optični fazi že v letu 1519, ko so
izumili kamero obscuro, fotografija, kot jo poznamo danes, pa leta
1827, ko je Joseph Nicéphore Niepce izumil material, ki se je strdil
pri stiku s svetlobo. Potreben čas osvetlitve je bil 8 ur.

Slika 8

Fotografija je slika, ki nastane z nanosom barv v nekem zaporedju in je zapis svetlobe na površino. V tem pomenu postane torej površina, ki vsebuje neke tonsko, barvno in prostorsko usklajene like.

3. 2. Primerjalni proces fotografije (analogna in digitalna)

Klasični postopek lahko primerjamo z digitalnim, sicer je bolj kompliciran, a prinaša več koristi.

Prednost digitalnega postopka je v večjem nadzoru nad sliko med fotografiranjem in več možnosti uporabe. V obeh primerih posnamemo sceno s fotoaparatom, le da digitalni posname svetlobo s senzorjem, ne na film. Digitalno sliko oblikujemo sami, klasično sliko pa razvijemo v foto laboratoriju. (slika je z spletne strani http://www.astrokaktus.com)

Slika 9: primerjava digitalno, analogno

3. 3. Obdelava fotografije

Ponavadi se že pred slikanjem odločimo, če bomo »probleme« na slikah
poskusili rešiti z obdelavo slike, da bi poenostavili slikanje na
terenu, saj lahko določene stvari enostavno spremenimo ko sliko
prenesemo na računalnik, kadar govorimo o digitalni sliki. Nekateri
fotografi pravijo, da je s prihodom digitalnih postopkov fotografija
izgubila svoj čar. Tudi marsikateri trdi, da je prava slika samo tista,
ki ni obdelana, saj z montažo in retuširanjem lahko kdorkoli naredi
tako sliko, za katero se je moral klasični fotograf skrajno potruditi.

 

Slika 10

Ampak danes so drugi časi, tisto, kar so včasih lahko naredili samo
profesionalni fotografi v temnicah, lahko zdaj naredi vsak, ki se nauči
uporabljat program kot je naprimer Photo Shop. Možnosti, ki jih ponuja
digitalna tehnika, nam samo olajša delo. Naj nas torej ne moti, da smo
dobro sliko izdelali s popravljanje

Slika 10

Obdelavo slike bi nekako ločili na tri stopnje:

  • Osnovna korekcija slike se izvede praktično pri vsaki sliki. Digitalna
    fotografija omogoča naravnavanje barvnih, tonskih in drugih vrednosti
    slike. Ta popravek naredimo z osnovnim programom, ki ga dobimo skupaj s fotoaparatom.
  • Popravljanje slike vključuje rezanje, retušo in lokalne popravke
  • Fotomontaža (dodajanje, odstranjevanje predmetov…).

3. 4. Načini popravkov osvetlitve

Redko katera slika je na terenu tako dobro posneta, da ne bi potrebovala korekcij. Načeloma je osvetlitev slike lahko primerna, vendar lahko boljšo nastavitev slike nastavimo kasneje. Načinov popravljanja je več, v večini pa pomeni kompleksno orodje naravnavanje večih parametrov naenkrat.

Recimo, da smo sliko osvetlili vsaj približno pravilno. V sliki ni
prežganih površin, pa tudi popolne črnine ni videti. Zde se nam, da je
slika malce neintenzivna in pretemna. Tak primer je zelo pogost.
Najprej bomo pogledali histogram slike. Iz tega bomo videli, ali tonske
vrednosti slike težijo v eno smer. Če je tako, potem slika dovoli
popravke, če pa so v sliki že vrednosti na robovih histograma, pa
moramo biti bolj previdni. V primeru slike na desni je histogram
pokazal nevtalne tone, kar lahko popravimo, saj je do beline še dovolj
razkoraka. Prvo orodje je seveda popravek osvetlitve, vendar ne daje
najboljših rezultatov. Pri samem osvetljevanju slike se namreč
osvetlitev vsakega piksla posebej spreminja linearno in tako se
vrednosti v histogramu samo premaknejo v desno.
Slika 11

Bolj učinkovito je
kombinirano popravljanje slike z osvetlitvijo in povečanjem kontrasta
ali z popravljanjem tonske krivulje slike kateri se mi zdi najbolj
primeren za večino fotografov, saj je enostaven za uporabljat.

3. 5. Fotomontaža

Slika 12

Fotomontaža je konceptno združevanje slikovnega materiala v
kompozicijski izdelek, ki ima nek namen in učinek. Uporablja se v
umetniške in oblikovalske namene. Vendar montaža ni samo postopek, je
tudi orodje. Ko nastane v mislih ideja, se izdela koncept. Fotografija
je pripomoček, montaža je orodje.

Veliko fotomontaže se uporablja tudi za reklamne namene, saj lahko
masikatero sliko kar pričaramo, če zdržimo skupaj elemente (primer
plaža in palme…). Je zelo zanimiva in zabavna, pri kateri lahko
uporabimo veliko domišljije.Fotomontaža je torej igra.

3. 6. Manipulacija

Prava fotomontaža je izdelava slike iz večih delov ali izrezov različnih slik, lahko pa se nateri fotomontaža tudi z ovdelavo ene same slike, če se manipulira z izrezi. Obdelava slike, kot je spreminjanje barv, obdelava s filtri in razne manipulativne tehnike kot je lokalno spreminjanje barv, daje nekakšno vmesno varianto, ki ji pravim manipulacija. No, pogosto je ta manipulacija bolj manipulacija publike, ne slike, saj je poskusov veliko, dobrih rešitev pa malo.

Tehnike, ki so uporabljene za izdelavo takih slik, so enostavne,
bolj pomembna kot spretnost s programskim orodjem je dobra ideja.
Kakšnih skrpucalje na svetu milijone, tako da je dobra, sveža ideja in
še boljša izvedba pravzaprav redkost.

Za izdelavo manipulacije potrebujete poleg slik in dobre ideje še
malo spretnosti z obdelavo slik in seveda, najpomembnejše, čimbolj
nepoznavalsko-neprofesionalno publiko, ki bo »nasedla« manipulaciji.

Slika 13

3. 7. Makro način

Slika 14 Verjetno veliko fotografov se sreča kdaj z željo, da bi posnel posnetek
iz bližine. Spomnimo se samo nekaj objektov, ki nas pritegnejo k takemu
načinu fotografiranja: narava, cveti, popki, sadeži, listje. Drevesno
lubje, male »živalce«, predmeti iz domače delavnice, razne barvne
tekočine, dežne kaplje, figurice in še in še je podobnih
stvari-motivov. Makro fotografija ne pomeni samo povečanje motiva.
Manjši slikovni izrez motiva, ki pomeni samostojno celoto, lahko
vzamemo kot makro posnetek. Rez je lahko logična celota, lahko pa
pomeni le kompozicijsko rešitev večjega objekta, na katerem najdemo
zanimivo celoto.
Da lahko slikamo v makro načinu potrebujemo posebno opremo, no vsaj
včasih so jo,z uvedbo digitalne fotografije pa je makro slikanje bolj
enostavno vsem uporabnikom, po drugi strani pa omejila bolj zahtevne
fotografe z uporabo objektiva, ki je bil fiksno vgrajen v kamero. Nove
generacije zrcalnorefleksnih fotoaparatov ponovno omogočajo
fotografiranje skrajnih povečav, s kompaktnimi digitalnimi fotoaparati
pa povprečni uporabniki še vedno lahko posežejo po dokaj velikem
razponu vgrajenih objektivov.
Slika 12
Slika 13 Pri makro fotografiranjeu ne pozabimo, da bo globinska ostrina le nekaj
milimetrov. Več res ne potrebujemo, saj sliko pri taki povečavi tudi
tako razumemo, le da je ostrina nastavljena na pravo točko v motivu, da
je izbran pravi motiv. Bolj bomo sliko povečali, več bo popačenj, zato
raje uporabimo večji rez in potem sliko obrežemo, da dobimo poseben
efekt, da motiv ki ga izberemo lepo izstopa od ostalega, kar je
nekakšno bistvo makro načina slikanja.

3. 8. Nočno fotografiranje

Če se že spuščamo v nočno fotografiranje z digitalnimi fotoaparati, brez posebne opreme, je priporočeno, če jih naredimo ob mraku, ko je svetlobe ravno toliko, da se posnamejo tudi silhuete predmetov ali celo detajli v njih. Vsekakor moramo vedeti, da brez stativa v mraku ne bo nič. Osvetlitveni časi bodo od 1/15 sekunde do nekaj sekund, kar pa iz roke ne bo uspelo, razen če želimo posneti premik luči v motivu. Dober domači rek pravi, da je ponoči vsaka krava črna. Pri fotografiji to drži še bolj kot za naš vid, ker se človeške oči do neke mere privadijo teme, film in senzor pa posnameta temo v mejah svojih zmogljivosti.

Digitalni fotoapatati imajo še vedno precej težav s fotografiranjem
nočnih motivov. Zaradi dolgih osvetlitvenih časov se v nočnih slikah
pojavlja viden šum, po drugi strani pa je dinamični razpon digitalnih
fotoaparatov premajhen za nočne posnetke z močnimi izvori svetlobe v
motivu. Pri klasični fotografiji je te probleme delno odpravil film,
pri digitalni fotografiji pa se elektronska industrija uspešno bode s
tehnološkimi težavami, dokaj dobro odpravlja šum in izboljšuje
dinamični razpon fotoaparatov.
Slika 14

3. 9. Kompozicija

Slika 15

Kompozicija je gradnja slike s pomočjo navideznih linij in likov, ki se
med seboj skladno podpirajo, kot primer bi lahko navedli, da je naravna
in statična rešitev piramidalna ali trikotna kompozicija, ki prostor v
sliki idealno rešuje.

Kompozicija je postavitev elementov slike na tak način, da sliko
podpirajo. Osnovno sporočilo slike pomagajo zgraditi barvni odnosi in
razmerja oblik. To pomeni načrtno snovanje slike tako, da opazovalec
celotno sliko sprejme z vizualnim ugodjem pa naj je kompozicija
abstraktna, skladna ali konfuzna.

Osnovni lik oziroma sozvočje likov, ki se nahajajo v sliki imenujemo
kompozicija. Edina veljavna metoda niso nujno klasična pravila. Vzorci
kompozicije za izdelavo skladne slike so preverjeno orodje, ni pa
pravilo, da so veljavni za vse opazovalce.

3. 10. Resolucija (ločljivost)

Resolucija je merljiva v številih pik na dolžinsko enoto.

Število pik je običajno na inč:

  • pik na inč (dots per inch) – dpi,
  • pikslov na inč (pixel per inch) – ppi,
  • črt na inč (lines per inch)
  • pi. (za tiskalnike).
Slika 16

Pri digitalnih fotoaparatih se je uveljavil tudi izraz ‘megapixel’, ki pomeni število pik v miljonih. 5 Mp pomeni torej 5.000.000 pik. »Megapixel« je izraz , ki se je uveljavil pri digitalnih fotoaparatih. Senzor srednjega razreda v digitalnem fotoaparatu meri le 5 mm po širini in le malce več v dolžino. V primeru petih megapik se tako posname približo 2000 pik po širini in 2600 pik po dolžini slike. Natisnjena na papir s tiskarsko gostoto 300 pik na colo, nastane 217x 152 milimetrov velika, zelo kvalitetna slika.

 

Nov sloj…
  • makro način

Je manjši slikovni izrez motiva, ki pomeni samostojno celoto. Rez je lahko logična celota, lahko pa
pomeni le kompozicijsko rešitev večjega objekta, na katerem najdemo
zanimivo celoto.

  • nočno fotografiranje

Pri digitalnih fotoaparatih se zaradi dolgih osvetlitvenih časov v nočnih slikah
pojavlja viden šum, po drugi strani pa je dinamični razpon digitalnih
fotoaparatov premajhen za nočne posnetke z močnimi izvori svetlobe v
motivu.

  • kompozicija

Kompozicija je gradnja slike s pomočjo navideznih linij in likov, ki se
med seboj skladno podpirajo,

  • resolucija

Resolucija je merljiva v številih pik na dolžinsko enoto.


Spoznajmo fotoaparat

Poznamo različne vrste fotoaparatov. Razširjenost posameznih pa zelo različna. Kompaktni fotoaparati so najlažji, najcenejši, najenostavnejši in najmanjši za uporabo in po
razširjenosti na prvem mestu (angl. point-and-shoot, compact camera) .

4. Fotoaparat

4.1. Uvod

Fotoaparat, ali fotografska kamera, je v grobem, tesno zaprta škatla z
objektivom za ustvarjanje slike na eni strani in drugačen zaslon za
njeno shranjevanje na drugi strani.

   Slika 15

Angleški izraz za fotoaparta je
camera. Body oziroma camera body, če je aparat brez dodatne opreme in
objektiva. Fotoaparati so različnih vrst, razširjenost posameznih pa zelo različna. Danes so v rabi denimo enooki zrcalnorefleksni,
kompaktni, (velikoformatne) mehovke itd., delimo jih lahko tudi po
formatu svetlobnega tipala in/ali (še zlasti) filma oz. njegove
negativne slike – denimo na format lajka (tj. 35-milimetrski, z
negativom 24 x 36 mm), srednji format (4,5 x 6 cm, 6 x 6 cm, 6 x 9 cm
itd.) ali veliki format (6 x 12 cm, 4 x 5 palcev itd.).

 

Slika 16

Vse te skupaj pa hkrati še na dve veliki skupini glede na zaslon oz.
medij, na katerega shranjujejo sliko: to so analogni ali “klasični” in
pa digitalni fotoaparati.

Prvi sliko posnamejo na film, najpogosteje na negativnega, drugi pa
na elektronsko svetlobno tipalo. Po končanem fotografiranju je treba
pri analognih najprej po mokrem postopku razviti (negativni) film in
šele s tega prav tako na mokro narediti fotografije na papir oziroma
plastično folijo.

Slika 17 To je pri diapozitivih seveda odveč (tam je vsak
posnetek unikatna barvno pozitivna prozorna sličica, ki jo lahko v
razmeroma zelo velikem formatu projiciramo na poseben zaslon ali na bel
raven zid).Vsak posnetek je možno preskenirati neposredno iz filma v
digitalno obliko in tukaj je obdelava slik enaka tisti pri izvorno
digitalnih fotografijah, samo da je na ta način slika ustvarjena lahko
že pri povprečnem skenerju za negative precej večja od tiste, ki je
bila posneta s kompaktnim digitalnikom.

4. 2. Delitev fotoaparatov

4. 2. 1. Kompaktni fotoaparati

Najlažji, najcenejši, najenostavnejši in najmanjši za uporabo in po
razširjenosti na prvem mestu;(angl. point-and-shoot, compact camera) .
Tako je še danes, le s to razliko, da so nad analognimi že povsem
prevladali digitalni. Pri fotografiranju z njimi vidimo prizor skozi
posebno iskalo, ne skozi objektiv. Zato v njem zlasti pri bližinskih
posnetkih nikoli ne vidimo točno tistega, kar bo potem na sliki.
Napaka, imenovana paralaksa, nastane zaradi razmika med iskalom in
objektivom. Je pa tak aparat zaradi tega ne le enostavnejši, lažji in
cenejši, temveč tudi tišji in se pri aktiviranju sprožilca tudi manj
strese.

Slika 18

Komponiranje in izostritev slike skozi ločeno iskalo je značilno
tudi za nekatere večje in dražje aparate, angl. rangefinder camera
oziroma rangefinder, najbolj znan med njimi so Leica fotoaparati. Prvi
kompaktnik ima fiksen objektiv, ki ga ni mogoče sneti z aparata ali
zamenjati. Fotografiramo lahko samo z njim.Fotoaparat s tovarniško
pritrjenim objektivom je enostavnejši, cenejši in lažji in notranjost
je bolje zaščitena pred prahom.

4. 2. 2. Zrcalno-refleksni fotoaparati

Največ enookih zrcalnih fotoaparatov z avtomatsko (iz)ostritvijo slike in prevladujočim formatom leica je v zgornjem in srednjem razredu.

Slika 19

Za analogne različice (SLR, Single Lens Reflex) uporabljamo zlasti
35-milimetrski film, s formatom negativa 24 krat 36 mm, za digitalne
(DSLR, Digital SLR) pa svetlobno tipalo, tipičnih formatov 6,5 x 9 in
15 x 23 mm. Poglavitna značilnost enookega zrcalnega fotoaparata je, da
lahko neposredno skozi objektiv tako gledamo in komponiramo sliko kot
tudi avtomatsko merimo svetlobo in dejansko fotografiramo; ogledalce v
aparatu odbija svetlobo iz objektiva navzgor v (penta)prizmo iskala, da
lahko vnaprej vidimo, kaj bo na sliki, tik pred osvetlitvijo filma pa
se zasuka navzgor in se vrne šele po ekspoziciji, to je osvetlitvi
filma oz. tipala.

Slika 20

Najuniverzalnejši med vsemi fotoaparati je tip (D)SLR in ga
profesionalnci in polprofesionalci z nekaterimi zahtevnejšemi amaterji
uporabljajo za makro, naravoslovno, športno, reportažno, portretno,
pokrajinsko, reklamno fotografijo – skratka, za skoraj vse fotografske
zvrsti.Uporabnik ima med popolno avtomatiko – primerno za začetnike, navajene
kompaktnih aparatov in povsem ročnimi nastavitvami še vrsto vmesnih
možnosti. Obstajajo seveda aparati, ki nekatere stvari naredijo bolje
od zrcalnorefleksnega – denimo velike povečave brez geometričnega
popačenja, zlasti pri fotografiranju arhitekture, za kar so zagotovo
primernejše profesionalne velikoformatne mehovke – toda za
profesionalca, ki mora fotografirati celo vrsto različnih objektov in
situacij, in za resnega amaterja, ki ga zanima veliko fotografskih
področij, je (D)SLR nedvomno najboljša rešitev.

Fotografiramo lahko popolnoma avtomatsko, lahko pa aparatu prepustimo
samo del opravila. Izberemo in nastavimo na primer zaslonko in aparat
potem sam določi čas ter obratno, nastavimo lahko čas ekspozicije in on
potem določi, za koliko se bo odprla zaslonka, da bosta film oz. tipalo
prejela ravno pravo količino svetlobe. Vse parametre je možno nastaviti
tudi ročno.

Pri zrcalnih fotoaparatih malega in srednjega formata pravzaprav ne gre
le za aparat z (enim normalnim) objektivom, temveč bolj za sistem
združljivih fotografskih napravic in pripomočkov.

Slika 21

Na voljo ni samo cela
vrsta takih in drugačnih izmenljivih objektivov, temveč tudi naprimer
ločena elektronska bliskovka, meh in predleče za bližinske posnetke,
okularji z dioptrijo, telekonverterji, žični sprožilec in vrsta drugega
dodatnega pribora.

4. 3. Priročnost in hitrost fotoaparata

Amaterski fotograf ne razmišlja o hitrosti digitalnega fotoaparata (tukaj je na začetku digitalnih fotoaparatov bil velik problem, saj so bili počasni, kvaliteta slike pa ni bila dobra). Tudi njegova stara klasika ni zmogla kaj več kot en ali dva posnetka na sekundo. Ostrenje je bilo hitro, vse skupaj pa ni bilo omembe vredno, saj se amaterju nikoli ne mudi.

Slika 22 V drugačni poziciji so profesionalci, ki pričakujejo, da bo digitalna
kamera enako hitra kot njihova stara zrcalno-refleksna predhodnica.
Najmanj štiri posnetke na sekundo, ostrenje v desetinki sekunde, ročno
zoomiranje, da ne govorim o baterijah, ki morajo zdržati cel dan.
Profesionalec bo fotoaparat, ki deset sekund shranjuje sliko, vrgel v
smeti. Vendar nam naj bo jasno, da ta hitrost ogromno stane.
Profesionalec in amater se dan danes približujeta, vsaj zahteve
amaterjov so danes zelo visoke, včasih primerljive z prof..
Vprašanje priročnosti se prvo pojavi ob izbiri fotoaparata, a smo
slovenci ljudje, ki kupimo aparat ne da bi ga pred nakupom dobre
preskusili. Kakšno prednost ima neko orodje, ki ga fotoaparat ponuja,
ugotovimo šele takrat, ko ga pri novem ni več na razpolago. Pri
priročnosti fotoaparata se pokažejo na plano drobne malenkosti. Dve
veliki prednosti digitalnega fotoaparata pa sta zanesljivo takojšnji
ogled posnete slike in ročno zoomiranje objektiva.
Slika 23

Problematični za fotoaparate so motivi, v katerih se pojavlajo premikajoče živali ali predmeti, ki zamrznejo sliko v trenutku ostrenja. Preden fotoaparat izostri, bo žival odfrčala. Sledenje gibajočem se motivu (panning) bo s takim fotoaparatom mogoče le z optičnim iskalom ali s prednastavljeno goriščnico in ostrino.

4. 4. Izbira fotoaparata – objektiv

Vsi digitalni fotoaparati razen zrcalnorefleksnih variant imajo vgrajene dobre objektive z variatorjem, ki omogoča v večini primerov najmanj 3-kratno povečavo slike. Govorimo le o optičnem zoomu, digitalni je le manipulacija s pikami.Vrsta objektiva je tretja ključna postavka pri izboru, če poleg števila pik kot prvo štejemo ceno.

Slika 24

Slika 25

Odločitev o oceni je najbolj prepuščena uporabniku. Mnenja ga na tem
področju puščajo na cedilu, ker je težko brez primerjave in kupa
poskusov ocenit kakovost objektiva. Po drugi strani pa je optika
digitalnih fotoaparatov še vedno tako dobra, da razen običajnih
aberacij ne vpliva na končno ločljivost slike. Seveda če ne štejemo, da
ima objektiv svoje značilnosti, ki so podvrženi neizogibni lastnosti
optike.

Običajni potrošniški fotoaparati imajo 3-4 kratni zoom s sorazmerno
dobro optiko. Če se pojavi v poceni fotoaparatu zoom s širokim razponom
zooma, ja dobro pregledat teste in poskusne slike, da ne bomo kasneje
razočarani nad neostrino in aberacijam.

Če se nameravamo ukvarjati z makro-fotografijo, najprej preverimo, kako
se obnaša fotoaparat pri povečavah. Precejšne povečave omogočajo
digitalni fotoaparati. Pri snemanju moramo samo preklopiti optiko na
makro način. Pri tem naj bo vodilo, da nam približevanje objektu na
nekaj centimetrov ne bo kaj prida koristilo, saj bo objektiv zasenčil
objekt, ali pa jo bo ta enostavno odkuril, če je po naključju živo
bitje. Boljša rešitev je objektiv z dolgo goriščnico in makro ostrenjem
v najožjem slikovnem kotu.

4. 5. Lov na pike

Marketing nam vsiljuje navidezno pomembnost pik in nas skušajo prepričati, da je več pik bolje kot manj. Načeloma to drži in osebno se s tem krepko strinjam. Sam namreč večje število pik svojega fotoaparata dobro izrabljam. Ni pa nujno, da bo večje število pik pomenilo tudi boljšo sliko. Kvaliteta slike je odvisna od več faktorjev, od katerih pomeni število pik res levji delež, ne pa vse. Število pik je lahko ključni faktor za kvaliteto slike le v primeru, če so ostale komponente fotoaparata boljše.

Veliko je nejasnosti na področju digitalne fotografije. Nova projekcija
slike je povzročila zmedo podobno kot jo je prehod na barvni film pred
sedemdesetimi leti. Drugačen pogled skozi digitalne povzroča tudi druge
težave. Tisti problemi, s katerimi smo se ukvarjali pri klasični
fotografiji, so zamenjali nerazjasnjeni pojmi digitalne fotografije.

 

Tehnologija digitalne fotografije sicer ne bo pomagala, da bi posneli boljše slike, če ne obvladamo osnov fotografije in komponiranja slike. Poskusili bomo razvozljati, kaj vse vpliva na kvaliteto slike in kaj bomo od tega poskušali upoštevati.

Ni nujno, da večje število pik pomeni tudi boljšo kvaliteto slike. Na to vpliva tudi kvaliteta optike, AD-konverterja, programske opreme in drugih naprav fotoaparata(CMOS..).

4. 6. Ostrina

Ostrina (globinska) je področje nastavljene razdalje, v katerem je slika še vedno ohranja svojo ostrino.

Slika 26

Definicija ‘sprejemljivo ostra’ je vezana na velikost neostrinskega
krožca. Najlažje si ga predstavljamo, če se spomnimo na zažiganje
papirja z lečo in sončnimi žarki. Papir se vname le takrat, ko pade
snop žarkov v eno samo točko. Če lečo odmikamo ali približujemo, se na
papirju riše večji ali manjši krožec.

 

Prilagojena lastnost objektivu je najmanjša neostrina tista površina,
ki je manjša od ločljivosti našega očesa, je velikost neostrinskga
krožca določljiva. Če rečemo, da je najmanjša točka, ki jo naše oko še
loči, 0,1 mm, lahko iz fokusa in zornega kota objektiva izračunamo,
kakšna je globina fokusa, s tem pa tudi razdalje ostrine pred
objektivom.

4. 7. Objektivi digitalnih fotoaparatov

Najpomebnejša stvar poleg tipala in tudi najdražja , če nam fotoaparat po nesreči pade na tla in se objektiv razbije.Če je fotoaparat kompaktne izvedbe moramo v trgovino po novega. Če imamo zrcalnorefleksni fotoaparat, je objektiv zamenljiv.

Objektiv (angl. lens) je optična naprava, ki prikaže sliko objekta; sestoji iz zaslonke in iz cevastega plastičnega ali kovinskega ohišja, v katerem je več zbiralnih in razpršilnih leč (leča, angl. lens) iz prozornih snovi, različnih lomnih količnikov. Za kakovost fotografskega posnetka je objektiv odločilnega pomena, kot celota pa svetlobo vedno zbira, nikoli razpršuje.

Objektivi imajo lahko fiksno ali spremenljivo žariščno dolžino; take s spremenljivo žariščnico imenujemo zum (angl. zoom). Med najvažnejšimi podatki objektiva sta žariščna dolžina, ali pri zumih njen razpon, in svetlobna jakost. Žariščna dolžina (angl. ‘focal length’), tudi goriščna dolžina, je razdalja v milimetrih med optičnim središčem leče ali objektiva in njenim oziroma njegovim žariščem, krajše imenovana žariščnica ali goriščnica. Žariščnica in zorni kot objektiva sta obratno sorazmerni količini. Svetlobna jakost (angl. relative apreture, speed) je razmerje med dejansko ali »učinkovito« odprtino objektiva in njegovo žariščno dolžino (d : f). Večji ko je količnik d/f, večja je svetlobna jakost objektiva, pri šibkejši svetlobi in/ali s krajšimi ekspozicijskimi časi lahko fotografiramo in manjšo globinsko ostrino lahko dosežemo, kar pomeni, da lahko ozadje na sliki bolj zabrišemo. Na primer f 1 : 2 ali F 1 : 2 pomeni, da je žariščna razdalja dvakrat večja od premera najbolj odprte zaslonke. Kot oznako zaradi enostavnosti običajno navajamo samo črko »f« in zadnjo številko, na primer f/2, f/3,5 itd. Manjša ko je številka, večja je svetlobna jakost in boljši, večji, težji in dražji je objektiv.

Pri boljših, največkrat zrcalnorefleksnih, fotoaparatih lahko objektive menjamo. Taki objektivi so praviloma boljši in dražji od tovarniško pritrjenih. Kot rečeno, imajo lahko fiksno ali pa spremenljivo žariščno dolžino. Vsaka skupina ima svoje prednosti in slabosti. Prednost prvih je, da jih je lažje izdelati in je razmerje med ceno in kakovostjo zatorej pri njih ugodnejše, imajo lahko precej večjo svetlobno jakost, so relativno lažji, v povprečju imajo tudi boljšo, tj. ostrejšo in še zlasti geometrijsko pravilnejšo sliko (ravne linije v naravi so dejansko ravne tudi na posnetku), kar je pri fotografiranju predvsem npr. v urbanem okolju zelo pomembna lastnost. Njihova slabost je že po definicija ta, da potrebujemo za vsako žariščno dolžino poseben objektiv. Pri zumu te težave sicer ni, vendar imajo praviloma veliko slabšo svetlobno jakost – izjeme so le profesionalni objektivi te vrste, ki pa so veliki, težki in dragi –, geometrija slike pa je še zlasti pri krajših žariščnicah in dolgih zumih bolj ali manj popačena.

4. 8. Merjenje odaljenosti

Merjenje razdalje je pomembno, ker s tem izostrimo sliko. S tem dejansko nastavimo goriščnico objektiva na razdaljo do predmeta, ki naj bi bil na sliki v polju ostrine. Klasični daljinometer s prizmo deluje tako, da prikaže v iskalu sliko preko vrtljivega zrcala in prizme in neposredno sliko. Razdalja je nastavljena, ko se sliki ujameta v isto lego. V iskalu fotoaparata vidimo okroglo polje, ki ima v sredini rez. Predmet je v fokusu , ko se sliki v krožcu ujemata na robovih. Novejše kamere imajo vgrajene daljinometre, ki avtomatsko poiščejo ostrino na objektih s pomočjo iskanja kontrastov. Ti so izdelani iz CMOS vezij, ki so vgrajeni tako, da naravnavajo sliko, ki jo riše objektiv tudi na senzor in na iskalo. Princip je enostaven: mehanika objektiva premika leče do točke, ko merilni instrument določi najboljši kontrast, kar pomeni tudi največjo ostrino. Ker večina daljinometrov v sodobnih fotoaparatih deluje na principu iskanja največjega kontrasta, se v trenutku delovanja ne smejo premikati. Zaradi manjše globinske ostrine pri nekontrastnih površinah kot so nebo in oblaki delujejo slabše.

4. 9. Zaslonka

Odprtina oblikovana iz tankih lamel nameščenih nekje med lečami v objektivu. Premika jih mehanizem, ki ga v sodobnih fotoaparatih krmili elektronika. Oblikovane so tako, da zaslonko oblikujejo v šestkotnik.

Zaslonkina odprtina je razmerje med pravo fizično odprtino zaslonke in goriščnico. Če hočemo, da se količina svetlobe, ki pada skozi zaslonko, podvoji ali razpolovi, jo odpremo ali zapremo za eno zaslonkino vrednost. Na primer, če vzamemo zaslonkino razmerje 1:2, prepolovimo količino svetlobe, če zapremo zaslonko na 1:4.

4. 10. Nakup digitalnega fotoaparata

Ključna točka je izbira digitalnega fotoaparata. Nakup je zahtevno opravilo, saj kupujemo napravo, ki lahko stane precej denarja.V najslabšem primeru se nam lahko pripeti, da potrošimo ogromno denarja z aparat, ki ne bo omogočal tistega, kar potrebujemo. Pogosto kupujemo stvari po všečnosti. Recimo, da hodimo v hribe in hočemo imeti tako majhen aparat, da ga lahko spravimo v žep. Lahko smo prepričani, da je Sony najboljša firma. Ali pa nam je fotoaparat všeč zgolj zaradi profesionalnega videza. Navsezadnje kupujemo napravo, ki bo morda stala celo plačo, torej ni ravno najbolje, da jo izbiramo po videzu.

V večini primerov je nakup kompromis med željami in ceno. Dobra odločitev je plod potrošenega časa, ki ga žrtvujemo za brskanje po revijah in spletnih straneh, ki ponujajo primerjave in analize raznih fotoaparatov. Preden se spustimo v podrobnosti, je dobro vedeti, za kaj bomo fotoaparat rabili. Zato je prav, da se najprej vprašamo kakšna bo zahtevana končna kvaliteta in velikost slike, iz kakšne razdalje in v kakšnih pogojih bomo večinoma fotografirali, kako hitro bomo fotografirali in koliko spretni bomo, na zadnje pa tudi, koliko opreme smo pripravljeni nositi s seboj.

Danes nam digitalna fotografija ponuja izjemno fotografiranje. Če pomislimo, koliko opreme je moral fotograf vlačiti s seboj pred sto leti in koliko jo dejansko rabimo za mnogo boljši rezultat danes, se nasmehnem svojem nerganju ob prenašanju težkega stojala in fotoaparata.

Moj osebni nasvet pri izbiri fotaparata, da če je možnost prej probamo fotografirati z fotoaparatom kakšnega kolega, da lažje zvemo in se zavemo, kaj znamo, kako obvladamo. V večini primerov pa vsem, ki želijo delati lepe fotografije hitro in enostavno, predlagam nakup kakšnega kompaktnega digitalca srednjega cenovnega razreda, v primeru da ste bolj zagrizeni od tistih začetnikov, pa morda kakšnega dražjega kompaktnega, po zrcalno refleksnih pa mislim da so najbolj primerni za tiste, ki se hočejo z fotografijo veliko ukvarjat, ter upoštevat da so bolj komplicirani za uporabo, kar pomeni da se je potrebno veliko naučiti. Na koncu pa odloča tudi dejstvo, koliko volje imate glede nošnje fotoaprata, kompaktni imajo tle zelo veliko prednost, saj jih lahko že pospravimo v žepek, pri zrcalno refleksnih pa ponavadi potrebujemo celo torbo.

  • Delitev fotoaparatov:

Kompaktni in zrcalno – refleksni fotoaparati.

  • Objekti

Optična naprava, ki prikaže sliko objekta; sestoji iz zaslonke in iz
cevastega plastičnega ali kovinskega ohišja, v katerem je več zbiralnih
in razpršilnih leč.


Prikaz avorjevih fotografij

Z znanjem, ki ga je avtor delno opisal v tej seminarski in znanjem, ki ga je pridobil na praktičnih primerih pri delu na praksi, je posnel veliko slik, ki prikažejo osvojeno znanje.

5. Moje delo

Ker sem se med praktičnim delom študija marsikaj naučil, sem se sam poskusil v vlogi fotografa, z znanjem, ki sem ga delno opisal v poglavjih, ter znanjem, ki sem ga pridobil na praktičnih primerih sem posnel veliko slik, nekaj jih lahko vidite spodaj. Vse slike so bile posnete po nekaj nasvetih mentorja in so vse moje delo.

  • Slika: Ivarčko jezero pod Uršljo goro

Popravljanje svetlobe, dodajanje shine efekta, lep odsev neba in narave od vode, poudarek na zeleni in modri barvi.

Slika 32: Ivarčko jezero pod Uršljo goro

  • Slika: travnik Zadobrova

Slika neobdelana, poudarjeno sonce, moč sonc

Slika 33

 

  • Slika: Zadobrova, sončni zahod

Sliki dodana modra barva, shine efekt močna barva neba, megleno sonce.

Slika 34

  • Slika: mušnica v gozdu

Neobdelana slika, osredotočenje na motiv zaradi močne barve.

Slika 35

  • Slika: mušnice,

Neobdelana slika, poudarek na barvi mušnic, pusto okolje

Slika 36

  • Slika: Potočka zijalka,

Neobdelana slika, pogled jamskega človeka

Slika 37

6. Moji predlogi

Med praktičnem izobraževanjem sem večkrat vprašal svojega mentorja,
zakaj nima internetne strani, zakaj ne širi svojega dela s pomočjo
interneta, s katerim si danes lahko olajšamo masikatero stvar, je tudi
nekakšna promocija. Za internet sem celo naredil shemo stvari, ki bi
mu jih priporočil za njegovo stran (kot so RSFEEDs glede novih slik in
novic, možnost sprejemanja slik preko spleta za razvijanje in podobne
stvari…). Kljub nekaterim zelo dobrim predlogom se na internet strani
še ne dela, kajti večina naročnikov in strank tega studia prihaja z
okolice in se širi bolj po poznanstvih, ki pa deluje presenetljivo
dobro in zanesljivo pa stroškov pri takem »reklamiranju« ni veliko, kar
je dvojno dobro. Me pa zanima če vsa Foto studia obratujejo tako
uspešno, za tega lahko trdim da deluje zelo dobro. 

Drugi problem glede digitalne fotografije je, da ko enkrat objavimo
slike javno, na spletni strani, tudi če damo žig ali podpis, lahko te
slike uporabljajo drugi uporabniki, v namene ki jih sami želijo. To
pomeni zaščita slik na internetu je zelo slaba in sam sem že imel
problem, da je kakšna moja bila »sposojena« in se je nekdo drug izdajal
za »lastnika« te slike, potem so sledile razne komplikacije, osebno sem
se zelo tudil da bo čim več slik, vzel iz »obtoka«, ker za slike nisem
bil plačan in so moja lastnina, torej jih javno nimam namena
razkazovat, dokler od tega nimam korist. Sicer so programi in internet
strani ki imajo zaščito, vendar že običajni uporabnik z malo truda
lahko »disabla« to varovalo.

 

Slika 38

Slika 39

Torej še vedno je preveč ljudi, ki se želijo okoriščati na račun tujih izdelkov, na račun tujega dela in truda, osebno mislim da slike na internetu vsaj še lep čas ne bojo zaščitene, oziroma je velika možnost »sposojanja« le teh. Se pravi, če želite svoje slike deliti na internetu, poskusite čim bolj zaščitit svoje slike, naprimer z diagonalni napisi, ki naj bodo rahlo osenčeni.

7.  Zaključek

Prakso, ki sem jo opravljal v Foto Studio 5-er, sem pridobil veliko znanja, predvsem pa izkušenj na področju fotografije, naučil sem se improvizirat z svetlobo, narediti dober posnetek dokaj hitro, spoznal delo fotografov. Opisal sem le stvari, katere sem pri praksi uporabljal in srečeval velikokrat in na katerih je moj mentor dal poseben poudarek, naj si jih ogledam. Kot sem na začetku omenil sem izbral za praktično izobraževanje fotografijo zaradi samega zaminanja in da sem lahko nekaj idej prakticiral. Drugi razlog za je bil pa ta, da sem se odločil da bom letos imel fotografijo, drugo leto pa nekaj v smeri videa, saj druga seminarska naloga, naj bi bila povezana z diplomskim delom, za katerega ciljam video/film ali kaj podobnega v tej smeri, vsaj za zdaj. Za zaključek bi lahko še dodal, da bi bilo mogoče več kot dovolj 200 ur praktičnega izobraževanja, saj v 400 urah se več kot polovico časa ponavljajo stvari, veliko od teh pa sploh ni tako tesno povezano z našo prakso in mislim da to ni veljalo samo v mojem primeru. Mislim, da sem od praktičnega izobraževanja odnesel veliko koristnega, se naučil marsikaj, in spoznal da se tudi tokrat teorija in praksa razlikujeta, ampak vendarle je oboje pomembno in koristno.

8. Moj slovarček

  • AA Filter – Večina digitalnih SLR fotoaparatov vsebuje “Low Pass Filter (LPF)” ali “Anti-Aliasing (AA)” filter pri shranjevanju posnetka, ki pomaga reducirati barvne odklone, ki nastanejo pri zajemu slike.
  • ABSORBCIJA SVETLOBE – osvetljeni predmeti vpijajo (absorbirajo) ţarke nekaterih valovnih dolţin, druge pa odbijajo (reflektirajo) ter tako dajejo barvni vtis. Črna barva je posledica popolne absorbcije svetlobe. Absorbirana svetloba energija se spremeni v toploto ali pa spodbudi kemične procese. 
  • ADITIVNO MEŠANJE BARV – če v temnem prostoru usmerimo svetlobne ţarke, obarvane v treh osnovnih barvah (modra, zelena, rdeča) na belo podlago, s prekrivanjem dveh svetlobnih žarkov nastanejo nove barve: rdeča + modra = škrlatna, rdeča + zelena = rumena, zelena + modra = modrozelena. Tam, kjer se prekrivajo vsi trije žarki, nastane bela svetloba.
  • AE – Auto Exposure, je sistem, ki samodejno nastavi pravilne vrednosti osvetlitve glede na obstoječe svetlobne pogoje. Poznamo tri tipe AE sistemov:
  1. Programmed, aparat samodejno glede na obstoječe svetlobne pogoje izbere pravilne vrednosti časa in zaslonke.
  2. Aperture Priority, uporabnik izbere ţeljeno zaslonko, aparat pa določi primeren čas osvetlitve glede na obstoječe svetlobne pogoje in izbrane zaslonke.
  3. Shutter Priority, uporabnik izbere ţeljen čas osvetlitve, aparat pa določi primerno zaslonko glede na izbrani čas in obstoječie svetlobne pogoje.
  • AE Lock – Moţnost, ki omogoča ohranitev ekspozicijskih vrednosti tudi, ko aparat usmerimo drugam. To ponavadi lahko doseţemo tako, da sproţilec pritisnemo do polovice in ga zadrţimo v tem poloţaju preden sproţimo in zajamemo sliko.
  •  AF – Auto Fokus. Sistem za avtomatsko ostrenje predmeta.
  • AKROMAT – preprost objektiv iz dveh leč: zbiralne in razpršilne. S kombinacijo teh dveh leč iz različnih optičnih stekl je odpravljen barvni razklon, ena iz med temeljnih optičnih napak zbiralne leče.
  • ANALIZATOR BARV – elektronska naprava, s pomočjo katere odredimo uporabo korekcijskih filtrov (rumeni, škrlatni, modrozeleni) in čas osvetlitve pri povečevanju slik v barvni tehniki.
  • Angle of View – Kot ki ga vidimo je odvisen od goriščne razdalje objektiva in velikosti CCD tipala.
  • Anti-aliasing – Proces pri katerem reduciramo stopničasti izris “stair-stepping”, z glajenjem robov kjer so vidne posamezne točke.
  • Aspect Ratio – Razmerje horizontalnih in vertikalnih dimenzij posnetka. Najpogostejša razmerja v digitalnih fotoaparatih je 4:3, tako da posnetki ustrezajo dimenzijam računalniških ekranov (800×600, 1024×768, 1280×1024). Nekateri digitalni fotoaparati premorejo celo moţnost razmerja 3:2 tako, da lahko razvijemo točno 10×15 cm. fotografijo.
  • AWB – Automatic White Balance. Sistem, ki avtomatsko določi vrednost beline v modernih digitalnih fotoaparatih.
  • BIKONVEKSNA IN BIKONKAVNA LEČA – leča, ki ima dve izbočeni (konveksni) ali dve vbočeni (konkavni) površini.
  • Burst Mode – Moţnost zaporednega zajema slike toliko časa kolikor drţimo sproţilec.
  • Calibration – Postopek, pri katerem uravnavamo barvne oddtenke, stopnjo svetlosti in kontrasta ekrana z izpisom slike na papirju .
  • CAMERA OBSCURA – prvotno zatemnjena soba z luknjico, skozi katero je svetloba risala obrnjeno sliko predmetov na nasprotni steni, pozneje škatla z luknjico namesto obektiva. Camero obscuro so skozi stoletja uporabljali kot pripomoček pri risanju. Šele odkritje svetločutnih snovi je omogočilo razvoj fotografije
  • CC FILTRI – (colour correcting filter) pri povečevanju v naravnih barvah po substraktivnem postopku je potrebna serija rumenih, škrlatnih in modro-zelenih ţelatinskih filtrov, ki jih vloţimo v aparat za povečavanje. Filtri imajo stopnjevanodenzitometrijsko gostoto.
  • CCD – Charged Coupled Device, svetlobno občutljiv čip, ki ga naprave uporabljajo za zbiranje podatkov slike. Densitometer – Naprava za merjenje stopnje odbite ali proizvedene svetlobe objekta.
  • DIFUZOR (razpršilec) – vsako sredstvo, ki usmerjeno, trdo svetlobo spreminja v mehko, difuzno svetlobo. Mreţica, ki mehča svetlobni snop ţarometa. Tudi: dodatek iz mlečno bele plastike na svetlomeru, s katerim opravimo merjenje vpadne svetlobe.
  • GORIŠČE (ţarišče, fokus, f) – točka, v kateri se zdruţujejo ţarki, ki vpadajo v zbiralno lečo vzporedno z optično osjo. Ţarišče pri negativnih lečah je točka, iz katere navidezno izhajajo razklonjeni ţarki.
  • GORIŠČNICA – razdalja med optičnim središčem in goriščem leče. Ponavadi je goriščnica izraţena v milimetrih.
  • Hot Shoe – Nastavek na vrhu fotoaparata, ki omogoča komunikacijo med bliskavico in fotoaparatom.
  • Hue – Pojem, ki označuje celotni barvni razpon barvne skale posnetka. Hue komponenta nam določi katero barvo uporabljamo.
  • KONTRAST – odnos med stopnjo začrnitve senčin inmed svetlinami na negativu ali v sliki. Sliko grade svetlobni, tonalni, barvni, pa tudi vsebinski kontrasti, nasprotja. tehnično je kontrast upodobitve odvisen od kontrasta objekta, kontrasta luči, občutljivosti in vrste filma, od razvijanja, gradacije in površine fotografskega papirja, od refleksov v optikah itd.
  •  KONTRAST LUČI – kontrastno razmerje svetlobe iz različnih izvorov, izmerjeno s svetlomerov “na svetlobo” in izraţeno s številčnim razmerjem ali z zaslonskimi stopnjami. KONTRAST OBJEKTA (svetlobni razpon objekta) – odnos med najtemnejšimi in najsvetlejšimi površinami objekta, izmerjen s svetlomerom in izraţen s številčnim razmerjemali z zaslonskimi stopnjami. KRATKOŢARČNI OBJEKTIV – širokokotni objektiv Lossless – Shranjevanje posnetka v nekompresiranemu formatu. MEHKA SVETLOBA – raznosmerna, razpršilna (difuzna) svetloba, ki pada na objekt z raznih strani in ne povzroča senc ali osenčenja predmeta. Noise – Šum, točke v aparatu so napačno prevedene, ponavadi se pojavi pri visokobčutljivih nastavitvah ( od ISO 400 naprej ), ali pri dolgih ekspozicijskih časih. Vidimo ga kot skupine rdečih zelenih ali modrih točkah, ki ne pašejo v sliko in izstopajo. Noise Reduction – Nekateri digitalni fotoaparati, ki omogočajo dolge osvetlitvene čase ali visoke občutljivosti tipala vsebujejo tudi reduktorje šuma. Overexposure – Posnetek je preosvetljen. Pre-Flash – Predosvetlitev, ki pomaga fotoaparatu izostriti in nastaviti pravilne vrednosti osvetlitve, preprečuje tudi efekt rdečih oči. SENČILO (čelni zaslon) – dodatek na objektivu, s katerim preprečimo stranski svetlobni vstop v objektiv in njeno refleksijo med lečami. Senčila uporabljamo tudi na ţarometih in ročnih svetilkah za uravnavanje svetlobnega snopa. Shutter Lag – Čas med pritiskom na sproţilec in dejanskim zajemom posnetka. Shutter Priority AE – Uporabnik lahko izbere čas ekspozicij, primerno zaslonko pa določi fotoaparat glede na svetlobne pogoje. TEMNICA – zatemnjen prostor, v katerem opravljamo povečevanje, razvijanje in druge fotografske postopke, pri katerih je potrebna tema. Temnico razsvetljuje temnična svetilka. Viewfinder -Iskalo ( okular ) na fotoaparatu.

Lucijan Platovšek [ACADEMIA; PRAKTIČNO IZOBRAŢEVANJE – FOTOGRAFIJA]

Fotografija stran 34

9. Viri

  • Zaščita slik

Če želite svoje slike deliti na internetu, poskusite čim bolj zaščitit
svoje slike, naprimer z diagonalni napisi, ki naj bodo rahlo osenčeni.

DELI
Prejšnji članekVideokonference
Naslednji članekProdukcija TV oddaje skozi čas

Lucijan Platkovšek je študent na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravil kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 1" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2006/2007.