Avdio

Z zvočnimi efekti pomagamo vzbuditi v obiskovalcih neka emotivna stanja, ki bi naj povečala doživetje same predstave. V sedanjem času digitalne tehnike skoraj ni več gledališča, ki ne bi
imelo posebnega prostora-zvočnega studia, za snemanje in montiranje
glasbe in efektov za gledališke predstave.

1. Uvod

Od najzgodnejših časov gledališča so si nastopajoči pomagali z različnimi sredstvi s katerimi so hoteli pričarati čim bolj avtentično vzdušje, oziroma ga podpreti z raznimi efekti.Že leta 3000 pred našim štetjem so v Indiji in Kitajski uporabljali glasbo in zvočne efekte.Prav tako tudi v italjanski Commedia Dell’arte v 15.stoletju.

V modernejši dobi (konec 19. začetek 20. stoletja) pa so pojavili ob uporabi stroja za veter in velike plošče iz pločevine, ki je služila za efekt groma, prvi zvočni zapisi predvajani preko gramofona.Prvi  posnetek bi naj bil po knjigi ‘Gledališče Viktorijanske dobe’ avtorja Michael Booth-a  dojenčkov jok, predvajan iz gramofona okoli leta 1890 pri neki predstavi v Londonu.Seveda pa nastane pravi razmah uporabe različnih medijev pri predstavah in performansih vseh vrst , šele v drugi polovici 20.stoletja z pojavom novih tehnologij in izumov iz področja avdio-video tehnike.

S to seminarsko nalogo bi želel pokazati kako sooblikujemo gledališke predstave s pomočjo multimedijskih  naprav.

1 Avdio

1.1 Efekti

Zvočni efekti so pomemben del gledališke predstave, saj lahko z njihovo pomočjo lažje zapeljemo občinstvo v različne časovne, prostorske, vremenske in druge situacije. Z njimi si pomagamo vzbuditi v obiskovalcih neka emotivna stanja,ki bi naj povečala doživetje same predstave. Seveda jih ni potrebno uporabljati kar vsepovprek, saj to vodi k pretiravanju in kontra produktivnemu učinku. S pravo mero, pa lahko bistveno pripomorejo k doživetju predstave. Kot sem omenil, so se kot prve avdio aparature v gledališču pojavili gramofoni, s katerih so predvajali tiste zvočne posnetke, katere je bilo težko izvesti v živo. Kot je na primer dojenčkov jok, katerega bi naj po režiserjevi zamisli slišali na točno določenem mestu v dramski igri. Večer za večerom in z vedno natančno enako jakostjo. Seveda se je plošča hitro izrabila in ko so se pojavili prvi magnetni zapisi na traku je uporaba efektov v predstavah postala lažja in trajnejša. Prav tako snemanje in montiranje le-teh. V zgodnjih časih opremljanja predstav z zvočnimi efekti, so te snemali v posebnih studiih saj so bile naprave za snemanje predrage, da bi si jih lahko privoščila posamezna gledališča. V sedanjem času digitalne tehnike pa skoraj ni več gledališča, ki ne bi imelo posebnega prostora-zvočnega studia, za snemanje in montiranje glasbe in efektov za gledališke predstave.

1.2 Oprema studia

Omenil sem že, da so v začetkih uporabe posnetih zvočnih efektov le-te snemali v posebnih studiih ali na radiu, saj si gledališča  niso mogla privoščiti svojih. Ko sem leta 1985 pričel z delom v SNG Maribor prav tako ni bilo veliko možnosti in se je v glavnem delalo v improviziranem studiu. Za snemanje in montažo efektov smo uporabljali kolutne magnetofone Studer B77 in gramofone. Avtorsko glasbo za predstavo pa so prinesli s seboj skladatelji in smo jo po potrebi samo editirali in montirali. Hkrati z izgradnjo nove dvorane pa je bil zgrajen tudi tonski studio, zaradi pomanjkanja denarnih sredstev sicer ni bil opremljen kot kakšen vrhunski snemalni studio, a je vendarle omogočil dosti boljše pogoje dela. Kot zanimivost spisek opreme v tonskem studiu SNG MB leta 1990:

  • Mešalna miza Soundcraft SR 200 
  • 24/4/2Magnetofon Revox B 77 2 kom
  • Magnetofon Revox PR 99  
  • Gramofon Technics  SL- 1200 MK II  2 kom
  • Kasetofon SONY TC K 570   3 kom
  • Efekt procesor Yamaha SPX 90 II 
  • CD predvajalnik Sony
  • 8 kanalni magnetofon Tascam  38
  • Stereo mikrofon AKG C 34
  • Kondenzatorski mikrofon AKG CK 451   4 kom
  • Monitorski zvočniki JBL Studio monitor 4410
  • Dinamični mikrofoni raznih proizvajalcev

Slika 1: Tonski studio SNG Maribor

Slika 1: Tonski studio SNG Maribor

Oprema je tu, znanje tudi, poskusimo torej nekaj posneti.

1.3 Snemanje

Pri pripravi na snemanje pa  je seveda potrebno upoštevati določena pravila. Najprej seveda izbira mikrofona, ki je odvisna od izvora in kakšen posnetek želimo. Čeprav se v veliki večini za snemanje v studiu uporabljajo kondenzatorski mikrofoni, pa obstajajo tudi situacije v katerih je bolje uporabiti dinamični mikrofon. Predvsem pri snemanju impulznih tonov, ki se pojavljajo ravno kadar snemamo efekte – pok pri odpiranju šampanjca, tresk z vrati, udarec kladiva, pok balona …Dinamični mikrofoni so namreč trpežnejši zaradi svoje zgradbe in so sposobni prenesti velike dinamične obremenitve brez škode. Za snemanje šumeče tablete v kozarcu pa raje uporabimo kondenzatorski mikrofon, saj bo ta zajel zvok mnogo bolj definirano in transparentno (hitrejše prepoznavanje pri predvajanju na predstavi). Izbor mešalne mize je seveda opravljen že tisti trenutek, ko se odločimo za tonski studio in vemo kaj bomo v tem studiu delali. Izbor miz na trgu je seveda velik, pri tem pa je potrebno upoštevati ceno. Vsakdo bi seveda rad uporabljal čim novejšo z veliko možnostimi, a realnost je drugačna. Načeloma je za gledališki tonski studio dovolj mešalna miza z šestnajstimi mikrofonskimi/linijskimi vhodi, parametričnim izenačevalcem (v nadajevanju EQ) na srednjih frekvencah, štirimi do osmimi grupami za izhode, master izhod in štirimi do šestimi pomožnimi izhodi. V našem gledališču uporabljamo tri različne vrste snemalnikov. Snemamo lahko na digitalni trak – DAT, na kompaktno ploščo-CD in na mini disk MD. Pred dvema letoma pa smo kupili tudi računalnik in sicer Apple MacPro G5 z zunanjo zvočno kartico Digidesign 002 in programom Pro Tools LE. Na razpolago je tudi osem kanalni magnetofon Tascam 38, ki pa pride bolj redko v poštev. Podobno je tudi z magnetofonom Revox PR 99, ki ga hranimo za slučaj, če je potrebno iz arhivskih trakov presneti kakšen material. Pri izbiri snemalnika se ponavadi odločim za snemanje na DAT rekorder, saj ima ta najkvalitetnejši zapis in tudi kot arhivski medij najdaljšo dobo. Uporabim ga za tako imenovano matrico iz katere nato naredim kopijo na CD ali minidisc. Resnici na ljubo pa se ta vrsta formata počasi umika vse bolj zmogljivim računalnikom. Sony Pro division je že pred nekaj časa ukinil svoj profesionalni avdio program in ne izdeluje več profesionalnih DAT-ov, CD-jev in minidiskov. Izbor monitorskih zvočnikov poteka tako kot izbor mize. Potrebno je najti takšne zvočnike, ki bodo verno predvajali posneto glasbo, glas ali efekt. Pri tem pa se ozirati na velikost proračuna. V našem studiu še vedno uporabljamo JBL Studio monitor 4410. Razvidno je,da imamo največji vpliv na  kakovost posnetka predvsem pri izboru in nastavitvah mikrofona.

Po priključitvi mikrofona v mešalno mizo, najprej nastavimo jakost vhodnega signala. Zato pritisnemo tipko PFL (Pre Fader Listening- poslušanje pred drsnikom) in s potenciometrom nastavimo vhodni signal tako, da je v območju -3dB do +6 dB. Kar vidimo na zato predvidenem VU ali LED metru. Zakaj? Vsaka elektronska naprava ima svoj šum, ki je konstanten. Če bi torej vhodni signal nastavili prenizko, bi ta šum vplival na kvaliteto posnetka. Pri previsokem signalu pa bi seveda prišlo do popačenj. Naslednja stopnja je, da s pomočjo EQ-ja nastavimo želeno barvo vhodnega signala. Pri tem je možno izbirati med frekvenco,jakostjo in širino frekvenčnega pasu, ki ga bomo ojačili ali zmanjšali. Ker ima vsak človek svojo predstavo o tem kako naj posnetek zveni je to precej individualna zadeva in je ni možno postaviti v nek okvir.Na splošno pa, če zveni dobro, potem je tudi dobro ne glede kako je signal obdelan po posameznih frekvencah. Sedaj s pomočjo drsnika odpremo kanal na mešalni mizi in se odločimo na katero grupo ga bomo poslali.Pri tem se naj drsnik giblje v območju okoli 0dB.S tem dobimo dovolj manevrirnega prostora za fino nastavitev (FADE IN, FADE OUT).

Signal nato vodimo iz izhoda grup na snemalno napravo, kateri prav tako nastavimo višino signala, ki seveda ne sme biti prenizek ali previsok. V tej fazi snemanja še ne dodajamo efektov kot so hall,delay,echo itd… Ti se po potrebi dodajo v postprodukciji. Uporabimo pa lahko kompresorje ali limiterje, če je to potrebno.Če smo vse parametre dobro nastavili, potem med snemanjem po navadi ne spreminjamo ničesar ampak samo nadziramo potek.
Posnetek nato v post produkciji še dodatno obdelamo in presnamemo na nosilec zvoka, po navadi mini disk, s katerim potem manipuliramo na predstavi.

Omenil sem, da smo kupili računalnik Apple Mac Pro G5 . Ta računalnik velja za nekakšen standard v tonskih pa tudi video studiih po vsem svetu. Zraven računalnika smo kupili tudi zunanjo zvočno kartico DIGI RACK 002, ki nam omogoča hkratni zajem iz štirih mikrofonskih in štirih linijskih signalov. Je v bistvu vmesnik med signalom in računalnikom, ki nam omogoča zajem avdia brez mešalne mize in pretvorbo v digitalni signal, ki ga kasneje obdelamo s pomočjo programa Pro Tools LE, ki je sestavni del te kartice.

Slika 2: Okno programa Pro Tools LE

Slika 2: Okno programa Pro Tools LE

Ta program je cenejša varianta programa Pro Tools HD,vendar ima 80% funkcij dražjega. Preostalih 20% je v bistvu namenjenih za najzahtevnejše studijske obdelave in kot tak za naše razmere nezanimiv.

 Slika 3: DIGI RACK 002

Slika 3: DIGI RACK 002

( http://www.hamburgproaudio.de/img/Produkte/digi002rack_big.jpg, dne 18.06.2007)

S pomočjo DIGI RACK-a 002 imamo digitalno povezavo z našimi snemalniki in predvajalniki, s programom pa tako lahko večkanalno snemamo in obdelujemo zvok.

Postopek nastavitve je enak kot pri snemanju z analogno mešalno mizo, vendar je možnost obdelave veliko večja. S pomočjo raznih plug-inn-ov pa lahko dosežemo stvari, ki jih prej nismo mogli.Posebej bi omenil plug-inn Wawes Pitch’n’time za spremembo dolžine posnetka ob nespremenjeni višini tona, katerega delovanje je res izjemno. Tega veliko uporabljamo pri obdelavi že posnete glasbe za baletne variacije, saj je skoraj nemogoče v prodaji dobiti posnetek kateri bi v celoti po tempu odgovarjal baletnim plesalcem.

Kadar pa je potrebno snemanje z več mikrofoni, pa uporabimo digitalno mešalno mizo Yamaha 01, ki jo povežemo z računalnikom preko digitalnega vhoda z 75Ω koaksialnim kablom.

Za čimbolj verodostojno predvajanje efektov in glasbe, pa je  seveda potrebno vrhunsko ozvočenje.

1.4 Ozvočenje

Pod pojmom ozvočenje razumemo sistem elektronskih naprav, ki nam omogočajo ojačanje posnetega ali živega glasu, instrumenta ali šuma. Ta sistem je lahko zelo velik, kompleksen, sestavljen iz mnogo naprav za zajem,obdelavo in distribucijo.Lahko pa je tudi samo en mikrofon priklopljen v aktivni zvočnik. Poglejmo si ozvočenje primerno za gledališke predstave. Pri tem se bomo podrobno ustavili pri zvočnikih, mešalni mizi in predvajalnikih.

1.4.1 Zvočniki

Za gledališča so primerni samo najboljši zvočniški sistemi, ki so zmožni predvajanja vseh odtenkov glasbe ali glasu.  Ozvočenje za gledališke predstave je razdeljeno v več sektorjev- grup. V prvi grupi so zvočniki, ki so nameščeni v levem in desnem portalu in skrbijo za pokritost signala v parterju. To so tako imenovani FOH (Front Of House) ali glavni zvočniki.

Slika 4: Desna stran ozvočenja v SNG Maribor

Slika 4: Desna stran ozvočenja v SNG Maribor

K njim spadajo tudi zvočniki za nizke tone, ki so pod njimi na tleh. Nad njimi v sredini portalne odprtine so nameščeni centralni zvočniki (central cluster), katere uporabimo za ozvočenje balkona, ali pa preko njih predvajamo posnetke, za posebne efekte (grom, glas angela,…)

Slika 5: Centralni zvočniki pod stropom

Slika 5: Centralni zvočniki pod stropom

 

Ker je oder širok se včasih za posebne namene, največkrat
pri ojačanju glasu, uporabijo zvočniki manjših dimenzij. Te namestimo po robu
odra, med levim in desnim portalom. Z njimi želimo doseči, da v prvih vrstah
parterja dobimo vtis smeri iz katere prihaja zvok. Brez njih, bi zvok za te
ljudi prihajal samo iz leve ali desne strani in ne bi imeli efekta pokrivanja
zvočne in vidne osi(zelo moteče!).

Sledi grupa zvočnikov
na odru, ki predvaja posnetke, ki bi naj dajali vtis globine.

Ponavadi so pri njih uporabljene skrajne meje izenačevanja
frekvenc saj se mora zvok iz teh zvočnikov prebijati čez zavese ali kulise do
poslušalcev.

Slika 6: Zvočniki, ki naj bi dali vtis globine

Slika 6: Zvočniki, ki naj bi dali vtis globine

Na odru so še monitorski zvočniki, ki so razporejeni po odru tako, da omogočijo nastopajočim kontrolo nad signalom, a hkrati niso slišni v parter.
Na spodnji sliki je prikazan del monitorskih zvočnikov, ki so razporejeni na levi in desni strani odra, obešeni pod pohodne galerije.

Slika 7: Del monitorskih zvočnikov

Slika 7: Del monitorskih zvočnikov

 

Na sliki je monitor obrnjen v smeri od publike proti
nastopajočim, nameščen v desnem portalu. Tako
imenovani Side Fill zvočnik; to so zvočniki, ki polnijo prostor iz leve in desne
strani portalne odprtine odra.

 

Slika 8: Slide fill zvočniki

Slika 8: Slide fill zvočniki

 

V modernejših, predvsem zaenkrat dramskih gledališčih, pa so
v avditoriju montirani zvočniki za prostorske efekte.

V tistih gledališčih v katerih je akustika pomankljiva, pa
si pomagajo z tako imenovanimi ambiofonskimi sistemi. Ti s pomočjo mikrofonov v
prostoru in zvočnikov, ki so razporejeni v vse smeri razen proti publiki,
ustvarjajo umetni odmev na določenih frekvencah in s tem izboljšajo akustiko
prostora.

Kot je razvidno so gledališki sistemi ozvočenja sestavljeni
iz mnogih grup zvočnikov, ki služijo vsak svojemu posebnemu namenu. Temu
primerno je seveda potrebno posvetiti veliko časa za pravilno nastavitev. Seveda
ne samo zvočnikov ampak vseh delov sistema. Pri gledaliških predstavah je namreč
preciznost nastavitve najpomembnejša. Od tega je namreč odvisno ali bo gledalec
odnesel s seboj pozitivno izkušnjo in si zaželel ponovnega obiska. Ali bo pa
zaradi slabega, površnega ravnanja odšel raje drugam.

1.4.2 Mešalna miza

S pomočjo mešalne mize obdelamo in vodimo signal na zvočnike ali snemalne naprave.
Za mešalne mize, ki se uporabljajo v gledališčih je značilno veliko število izhodov. Ti so potrebni, ker moramo signale voditi na več različnih zvočniških grup ali v procesorje za dodajanje reverberacije, eha, zamika, kakor tudi v avdio ali video snemalne naprave. Pomembno je, da imajo te mize še posebej dober izenačevalec za nastavitev frekvenc. Pri tem mislim na to, da je frekvenčno območje razdeljeno na štiri pasove. Vsak od teh pasov pa ima možnost nastavitve širine, jakosti in frekvence. To je tako imenovani štiri pasovni polno parametrični izenačevalec frekvenc.

 

 

Snemanje:

  • uporablja se kondenzatorski in dinamični mikrofon
  • mešalna miza
  • snemalniki (digitalni trak, kompaktna plošča, mini disk)
  • magnetofoni

Ozvočenje – sistem elektronskih naprav, ki nam omogočajo ojačanje posnetega ali živega glasu, instrumenta ali šuma:

– Zvočniki ( za gledališe so primernizvočniški sistemi, ki so zmožni predvajanja vseh odtenkov glasbe ali glasu). Groupe zvočnikov:

  • FOH (Front Of House) ali glavni zvočniki,
  • centralni zvočniki (central cluster),
  • zvočniki manjših dimenzij
  • zvočniki, ki dajejo vtis globine
  • monitorski zvočniki
  • zvočniki za prostorske efekte

Mešalna miza – obdelamo in vodimo signal na zvočnike ali snemalne naprave


Predvajalniki

1.4.3 Predvajalniki

  • kolutni magnetofon

Predvajalniki v gledališču in živih nastopih morajo biti predvsem zelo zanesljivi.
V gledališču namreč v nasprotju z filmom, ni ponavljanja.Kar se zgodi se zgodi.Ni mogoče ponavljati.Zato je tako pomembna zanesljivost.
Leta 1985, ko sem nastopil z delom v gledališču, smo uporabljali kolutne magnetofone  REVOX B77.Ti so bili v tistem času standard za predvajalnike v gledališču in na radiu.
Kratek opis:
To je bil dvokanalni magnetofon z  dvema vhodoma na katera je bilo možno priključiti linijski ali signal iz dinamičnega mikrofona.Z dvema hitrostima pomikanja traku, 19 in 38 cm na sekundo.Ker je imel tri magnetne glave je bilo možno primerjati med vhodnim in izhodnim signalom tekom snemanja.Imel je tudi dva velika VU metra za kontrolo signala med snemanjem,izhod za slušalke in nož za rezanje-montiranje traku.Bil je izredno zanesljiv in z njim nisem imel nikoli problemov.         
Z prihodom digitalnih predvajalnikov/snemalnikov kot so DAT , CD, MD in hard-disk rekorderjev pa so se počasi umaknili kot predvajalniki za gledališke predstave

Slika 10: REVOX B77 MKII

Slika 10: REVOX B77 MKII

                             (http://www.hificafe.net/kolumne/images/b77, dne 18.06.2007)

  • DAT kasetofon

DAT kasetofoni so se pojavili v sredini 80.let prejšnjega stoletja.Bili bi naj nekakšen naslednik naprav ki so snemale na magnetni trak,torej magnetofonov in seveda kompaktnih kaset.Princip snemanja je enak kot pri VHS rekorderjih.Magnetna glava se vrti z visoko hitrostjo in piše na magnetni trak.

Slika 11: magnetni trak

Slika 11: magnetni trak

Frekvenca vzorčenja je bila 32kHz za LP in 44,1 ali 48kHz za standardni zapis.Ker pa so zapisovali v digitalnem formatu so bili seveda mnogo bolj kvalitetni.Digitalna kopija posnetka iz DAT-a na DAT je bila seveda identična.To bi seveda hitro vodilo v privatne studie, ki bi izdelovali neavtorizirane kopije posnetkov .Zato so imeli DAT-i za potrošniški trg vgrajen Serial Copy Manegment System.Ta je dovoljeval izdelavo samo ene kopije iz originala.Profesionalni DAT-i pa te funkcije niso imeli, ali pa so jo lahko zaobšli.

Slika 12: Sony_PCM-R500_small

Slika 12: Sony_PCM-R500_small

Neko obdobje so bili popularni kot predvajalniki tudi v gledališčih saj so bili cenejši kot pa CD snemalnik in CD predvajalnik skupaj, hkrati pa so omogočali visoko kvaliteto.Žal pa  niso imeli tako naprednih funkcij predvajanja kot CD.Predvsem štartni čas ni bil tako hiter kot pri CD-jih.Tudi možnosti montiranja so bile zelo limitirane.Zato so se bolj uveljavili kot snemalniki za master posnetke ter arhiviranje.
Pa tudi tu tonejo počasi v pozabo saj novi mediji in tehnologije uporabljajo cenejše nosilce zapisa, a hkrati omogočajo prav takšno kvaliteto.

  • CD PREDVAJALNIKI(Compact Disc)

 

ame tudi neprimerno manj prostora pri arhiviranCD predvajalniki so se pojavili leta 1982 kot združeni projeht Sony-a in Phillipsa in  so predstavljali velik napredek pri predvajanju in zapisovanju audio posnetkov , saj so imeli dosti boljše razmerje signal/šum, dinamiko in čistost zvoka, kot magnetofoni..Pomembno je bilo tudi, da so držali konstantno hitrost predvajanja, česar ni bilo možno doseči z magnetofoni.Tudi pri rokovanju so bili neprimerno bolj točni in hitri.Kdor je previjal z kolutnimi trakovi ve o čem govorim.Seveda tudi ni nepomembna novost o količini podatkov zapisanih na CD-jih.Za zapis 1 ure glasbe na magnetofonski trak pri studijski hitrosti 38cm/s , sta bila potrebna dva polna koluta dragega studijskega traku.Kar pomeni, da si moral sredi predstave menjavati kolute s glasbo.Kot vemo , pa CD-ji lahko vsebujejo tudi do 80.minut programa na eni plošči, ki zavzme tudi neprimerno manj prostora pri arhiviran

 

Slika 13: Profesionalni CD predvajalnik TASCAM CD-01U

 Slika 13: CD predvajalnik

 

Slika 14: Profesionalni CD predvajalnik TASCAM CD-01U

 Slika 14: Profesionalni CD predvajalnik TASCAM CD-01U

http://www.tascam.com/Press/Images/cd01u/cd01u_front.jpg 18.06.2007
http://www.tascam.com/Press/Images/cd01u/cd01upro_rear.jpg 18.06.2007

Velika prednost pred magnetofoni je seveda tudi v sami manipulaciji z njimi.Imajo namreč različne funkcije predvajanja kot so AUTO CUE – predvajalnik sam poišče prvi frame glasbe in se postavi v pavzo.Kar pomeni, da  operaterju ni potrebno posvečati pozornost na konec posnetka, saj se bo CD sam ustavil in počakal na začetku naslednjega posnetka.A-B repeat – ponavljanje posnetka med izbranima točkama.Repeat one – ponavljanje enega posnetka,itd…Vse te funkcije so zelo olajšale in pospešile delo.
Seveda pa to niso edine prednosti pred kolutnimi magnetofoni.Pomembne so tudi sledeče:

1. Simetrični analogni izhod
2. Digitalni AES/EBU izhod
3. Digitalni koaksialni ali optični izhod
4. RS 232 port za priključitev na PC

  • mini disk

Mini disk  je nastal zaradi potrebe po manjšem mediju kot nosilcu zvočnega zapisa in predvsem zato, ker je bila zahteva po zanesljivosti predvajanja vse večja.CD predvajalniki so namreč, četudi so imeli predpomnilnike radi preskakovali.Pa tudi CD-ji posneti na različnih komponentah niso predvajali glasbe na drugih.Zato so  pri Sony-u  razvili novo vrsto predvajalnika, ki je zapisoval magnetno, čital pa optično.

Slika 15: mini disk

Slika 15: delovanje mini disk-a

(http://www.minidisc.org/manuals/minidisc_training.pdf, dne 18.06.2007)

To in pa povečan predpomnilnik so omogočili, da mini disk ne preskakuje.Kar pa se kvalitete zvoka tiče pa so  prvi modeli resnično predvajali nekoliko trdo in ‘žagasto’.To je bila posledica nedovršenega kodeka za stiskanje.Na velikost tretjine CD plošče so namreč zapisali za ves CD podatkov.To pa je zahtevalo posebno kodiranje z ATRAC kodekom, ki so ga hitro izboljšali tako, da sedaj ni več razlike med posnetkom na DAT-u in mini diskom.
Osnovna zamisel ATRAC kompresije je v tem, da izkorišča lastnosti človeškega ušesa, ki ne zazna oziroma razloči vseh tonov hkrati.Oziroma izkorišča lastnost ne razločevanja med posameznimi frekvencami , ki so prekrite z drugimi.Kar omogoči algoritmu, da lahko izbriše tiste, ki jih ne bi slišali četudi bi bili posneti.To je v bistvu izgubna kompresija, ki pa je bila v zadnjih letih tako dovršena, da za večino ljudi ni slišne razlike med originalom in kompresiranim zapisom.

Slika 16: MD 350

Slika 16: MD 350

(http://www.tascam.com/Products/MD-350/md350_front.gif dne 18.06.2007)

V našem gledališču večinoma, oziroma za skoraj vse predstave in prireditve uporabljamo mini diske SONY in TASCAM.
Kvaliteta signala povzeta po strani www.minidisc.org
http://www.tascam.com/Products/MD-350/md350_front.gif,                                                                                                  http://www.tascam.com/Products/MD-350/md350_front.gif, dne 18.06.2007

              

  ATRAC 1 ATRAC 2 ATRAC 3   ATRAC 3.5
Predstavitev 1993 1994 1995 trenutna verzija
Šum velik mnogo nižji kot pri ATRAC 1 dinamični filter: brez šuma v tihih pasažah ==DAT
Zvok metalni blizu DAT-a ni razlike proti DAT-u v “slepih testih” ~=DAT
Prasketanje slišno ne veliko bolje Slišno samo v najtišjih pasažah ga ni

        ( http://www.minidisc.org/minidisc_faq.html, dne 18.06.2007)


Video

V gledališču se uporablja sistem televizija v zaključenem krogu (Closed-circuit television), ki se uporablja kot pomoč pri spremljanju dirigenta za nastopajoče, ki pojejo za kulisami. Črno-bela ali barvna kamera prenaša sliko dirigenta na video monitorje po odru. Sliko dirigenta pa lahko pošljemo tudi drugim, ki sodelujejo pri izvedbi predstave.

2 Video

2.1 CCTV

Closed-circuit television (CCTV)  je kratica za televizijo v zaključenem krogu. Pomeni pa uporabo video kamer, ki prenašajo video signal v nekem zaprtem kabelskem, lahko tudi brezžičnem sistemu, na določeno število video monitorjev. Tak sistem se po navadi uporablja za video nadzor nad ljudmi ali proizvodnimi procesi v tovarnah, bankah, letališčih, zabaviščih, vojski , itd…

V gledališču pa je uporaben kot pomoč pri spremljanju dirigenta za nastopajoče, ki pojejo za kulisami. Torej v orkesterski jami je nameščena črno-bela ali barvna kamera, ki prenaša sliko dirigenta na video monitorje po odru. S tem olajšamo pevcem, solistom in zboristom, njihovo delo. Sliko dirigenta pa lahko pošljemo tudi drugim, ki sodelujejo pri izvedbi predstave. To so inspicient, ki vodi predstavo. Lučni in tonski mojster, ki sta vezana na glasbene iztočnice za izvedbo lučnih in tonskih efektov.Šepetalka, ki pomaga opernim solistom in preostali nastopajoči, ki čakajo na nastop v drugih delih gledališča, kjer lahko spremljajo dogajanje na odru.

Ko sem nastopil z delom v gledališču smo imeli eno črno-belo kamero Magneti Marelli in štiri, seveda črno-bele, monitorje Iskra. Tekom let in z odprtjem nove velike dvorane pa smo seveda posodobili in razvili sistem. Sedaj uporabljamo profesionalno nadzorno barvno kamero Panasonic, monitorje Vista 14˝ in daljinski nadzor za kamero Panasonic . To pa ni edina kamera, ki služi za lažjo izvedbo predstav. V gledališču je nameščenih še nekaj kamer, ki omogočajo lažjo izvedbo predstave. Kamera ki kaže pogled iz dvorane na dogajanje na odru – zelo pomembna za inspicienta in za čakajoče na nastop. Potem je še tako imenovana IR-infra red kamera, ki omogoča pogled na oder v popolni temi, saj s pomočjo IR svetilke, ki osvetljuje oder, dovoljuje pregled nad dogajanjem na odru in s tem  hitrejše spremembe scene..Kamera, ki kaže pogled v dvorano iz smeri odra – za nadzor prihajajoče publike. Kamera obešena nad odrom, ki omogoča pogled na dogajanje na odru kljub spuščeni glavni zavesi – pomoč za luč ali ton pri spremembah. Uporabljamo pa še eno kamero s katero snemamo vaje. Te posnetke pa si izvajalci kasneje ogledajo in pri tem lahko popravijo svoje napake. V bodočnosti pa si prizadevamo, da bi bile vse kamere omrežno povezane  in vodene preko računalnika.

2.2. Video projekcije

Za vizualno podobo ali podporo predstav se vedno bolj uporabljajo projekcije s pomočjo LCD projektorjev. Za projekcije so se včasih uporabljali samo lučni projektorji, se pravi takšni v katere so se s pomočjo okvirjev vstavili slajdi, operater pa jih je najprej ročno kasneje pa s pomočjo motorja premikal levo desno in projiciral na želeno podlago, ponavadi opera folijo.Obstajajo seveda tudi lučni projektorji pri katerih se pomika preko leče s pomočjo motorčka nekakšen film na katerem so narisani plameni, oblaki ali voda. S tem se simulira gibanje. Jasno je, da lahko s prihodom LCD projektorjev vso zadevo dosti bolj realistično predstavimo.

Uporabljamo jih kot projekcije od spredaj, večinoma pri prezentacijah, in projekcije od zadajna opera folijo ali drug primeren material. Možnosti je veliko zato se ne bi posvečal vsaki posebej, vse je namreč odvisno od zahtev naročnika in kreativnosti izvajalca.Prvič smo uporabili projekcije leta 1995 na dramski predstavi avtorja Tomaža Pandurja, Ruska misija. Imeli smo front projekcijo Radka Poliča čez celotno železno zaveso cca 15m×9m. V drugem dejanju pa back projekcijo na paos papir, ki bi naj izgledala kot akvarij premera 1m.uporabili smo projektorja Sharp XV 310 P za back in Sharp XV 330H za front projekcijo. Projekorja sta imela 700 in 1200 ansi lumnov svetilnosti kar je zadoščalo, ker so bile projekcije predvajane v popolni temi.Svetilnost je bila največja v sredini slike in ne kot pri današnjih, ko je celotna površina osvetljena enakomerno. Video posnetke pa smo predvajali iz S-VHS videoreko-  rderjev Panasonic FS 88 EG. Sedaj uporabljamo projektorje Sanyo. Imamo jih več kosov, svetilnost pa se giblje od 1200 do 5600 lumnov. Za predstavitve projekcij na različnih prireditvah uporabljamo kot izvor PC in program PowerPoint.

Pri gledaliških predstavah predvajamo iz DVD predvajalnikov. Prehode med dvema video sekvencama izvajamo z video mešalno mizo Panasonic. Kot monitorje za predogled uporabljamo TV Roadstar, kar sicer ni optimalna rešitev, vendar glede na finančna sredstva še kar znosna. Povezava med projektorjem in mešalno mizo je izvedena s kompozitnim signalom, med predvajalnikom in mešalno mizo pa preko s-video kabla.

Slika 17: Vezava video projekcije

Slika 17: Vezava video projekcije

2.3 Nadnapisi

Posebna vrsta projekcije so nadnapisi. To so podnapisi – prevodi – kot pri filmih na TV ali v kinodvoranah, le da se v gledališču ti napisi projicirajo s pomočjo projektorja na platno, ki je obešeno v sredini nad odrom oziroma orkestrom.
Projektor, ki ga uporabljamo za ta namen ima samo 1200 lumnov svetilnosti, saj bi močnejši projektor metal belo luč, ki bi bila vidna tudi na sceni in bi to motilo vizualno podobo predstave. Sedaj je svetilnost projektorja ravno dovolj velika, da se vidijo nadnapisi a hkrati ne motijo predstave. Za izvajanje nadnapisov uporabljamo program PowerPoint in navaden prenosni računalnik z TV izhodom.Kompozitni signal do projektorja vodimo z 75 ohmskim kablom. Nadnapise izvaja operni arhivar.

Nadnapisi so se pričeli uporabljati pred nekaj leti, ko se je vodstvo opere odločilo, da se bodo tujejezične opere izvajale v originalnem jeziku. Opere namreč zvenijo najlepše če so izvajane v originalnem jeziku. Tedaj so namreč vokali na ‘svojih mestih’ pri prevodu pa se lahko prestavijo v legi in ritmu. Projiciranje nadnapisov je stalna praksa v operah po Evropi in v svetu.

Gledališča ki nimajo finančnih problemov, pa rešijo to na elegantnejši način tako, da vgradijo LCD monitorje v naslonjala, tako da jih koristi vsak obiskovalec za sebe in hkrati izbira v katerem jeziku bo prevod. Takšen sistem uporablja Dunajska državna opera.

 

Slika 18: Platno za nadnapise obešeno nad portalno odprtin

Slika 18: Platno za nadnapise obešeno nad portalno odprtin

3 Komunikacije

Pomemben del v gledališču pa tvori komunikacija med izvajalci na predstavi. Tu poznamo dva sistema. Eden je za komunikacijo med vodjo predstave in umetniki, drugi pa za  komunikacijo med vodjo predstave in tehničnimi delavci.

3.1 Hišni razglas

Preko hišnega razglasa vodja predstave – inspicient kliče na oder nastopajoče in tehnične delavce kateri so potrebni za določeno sceno. Če bi namreč vsi ves čas stali za sceno in čakali na nastop ali spremembo, bi bilo nemogoče izvajati predstavo. Zato nastopajoči čakajo v svojih prostorih na nastop in ob pozivu pridejo na oder. Sistem je v bistvu preprost. Sestavljen je iz mikrofona za klicanje, ojačevalcev in 100V zvočnikov z regulacijo glasnosti, razporejenih po hiši. V nekaterih gledališčih po istem sistemu preko posebne mešalne mize, ki jo dodajo v sistem, mešajo še zvok iz predstave, ki ga zajemajo s posebnimi mikrofoni, ki so postavljeni po odru in avditoriju in tako prenašajo zvok predstave po zvočnikih.

3.2 Intercom

Pod pojmom interkom razumemo telekomunikacijo v nekem zaprtem sistemu, ki omogoča komuniciranje na daljavo, žično ali brezžično. V primeru gledališča se ta sistem sestoji iz baznih postaj in žičnih ali brezžičnih podpostaj in sprejemnikov. Komunikacija poteka tekom predstave v bistvu v samo eno smer. Inspicient luč,ton,odrska tehnika.Samo inspicient je namreč odgovoren za potek predstave in on je tisti ki daje iztočnice. V redkih primerih tehnični delavci dajo povratno informacijo vodji predstave(težave).
Sistemi ponavadi delujejo na dveh kanalih, zato, da lahko del tehnike govori med seboj po enem kanalu. Vedno pa lahko v ta kanal poseže tudi inspicient, če je to potrebno. Zaželeno je, da ima takšen interkomski sistem čim več tudi brezžičnih osebnih sprejemnikov v full-duplex konfiguraciji, da se tehniki lahko prosto gibljejo in niso vezani na določen prostor od koder lahko komunicirajo s preostalimi tehniki. Zelo dobro je tudi, da ima sistem na razpolago več kakor dva kanala.Tako, da lahko vsak del tehnične ekipe komunicira med seboj in hkrati ne moti drugih.

V našem gledališču uporabljamo interkomski sistem Telex z glavno postajo, petimi podpostajami-režiser-luč-ton-strojnik-šepetalka in dvanajstimi brezžičnimi sprejemniki. Ta sistem se nahaja v stari dvorani in je bil nabavljen v sklopu obnove starega dramskega gledališča.

V novi dvorani investicija žal ni bila izpeljana do konca in se moramo znajti z navadnimi ročnimi postajami Icom. Ima samo dva kanala in komunikacija poteka po sistemu half-duplex kar povzroča probleme, saj je pri uporabi potrebno vedno uporabljati eno roko, ker sistem ne omogoča prostoročnega upravljanja.

Slika 29: Interkom SNG Maribor

Slika 29: Interkom SNG Maribor

 

4 Primer baletne predstave SNG Maribor Radio&Julie oprema

Avdio:

  • Mešalna miza Soundcraft EUROPA
  • Mini disc TASCAM MD CD 1
  • Mini disc TASCAM MD 350
  • Efekt procesor YAMAHA SPX 1000
  • Mikrofon SHURE SM 57
  • Centralno ozvočenje CELESTION
  • Monitorsko ozvočenje JBL in RCF

Video:

  • Mešalna miza PANASONIC DIGITAL AV MIXER WJ – AVE 55
  • DVD predvajalnik SONY DVP – NS 930 V QS
  • Projektor SANYO PLC XP 41 
  • Projektorska zaslonka WAHLBERG
  • Monitor za predogled VISTA PDV 1400

Komunikjacija

  • Ročna postaja ICOM

5 Zaključek

Mislim, da si povprečen obiskovalec gledališča niti ne zamišlja koliko tehnologije in znanja je uporabljeno pri pripravi neke gledališke predstave. Iz izkušenj vem, da so včasih potrebni veliki napori in uporaba znanja, da se predstava izvede tako kot si jo je zamislil režiser. Upam, da je pričujoča seminarska naloga vsaj malo razjasnila nekatere pojme, ki pomagajo ustvariti gledališko predstavo takšno, kot jo pozneje vidijo obiskovalci.

6 VIRI

CCTV (Closed-circuit television) – televizija v zaključenem krogu, kar pomeni uporabo video kamer, ki prenašajo video signal v nekem zaprtem
kabelskem, lahko tudi brezžičnem sistemu, na določeno število video
monitorjev.

Video projekcije – projekcije s pomočjo LCD projektorjev.

Nadnapisi – podobni podnapisem v filmu, vendar se le-ti projecirajo s pomočjo projektorja na platno, ki je obešeno v sredini nad odrom oziroma orkestrom.

Hišni razglas – preko le tega vodja predstave (inspicient) kliče na oder nastopajoče in tehnične delavce kateri so potrebni za določeno sceno.

Intercom – telekomunikacija v nekem zaprtem sistemu, ki omogoča komuniciranje na daljavo, žično ali brezžično.

DELI
Prejšnji članekTV montaža na TV Slovenija
Naslednji članekOsnove videotehnike

Gorazd Vever je študent na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravil kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 1" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2006/2007.