Montaža

Montaža mora biti zelo natančna, ne sme priti do napak. Če pa že
pride do napake, se mora hitro odkriti in čimprej popraviti, na način, ki je najmanj opazen za gledalce. Za montažo se na televizijski hiši RTS uporablja program Canopus Edius 4.

1. Uvod

Skozi šolsko leto sem hodil tudi na prakso na televizijsko hišo RTS. Prakso sem imel enkrat tedensko, kjer sem si  pridobil nove izkušnje z mediji z drugega zornega kota. Bil sem zraven, ko se je snemala studijska magazinska oddaja Živa.

Veliko sem bil tudi na terenu s snemalci. Pridobil sem si nekaj izkušenj kako kamera deluje, kako jo uporabljamo v določenih razmerah, in še in še. Na terenu se je snemalo predvsem za osrednjo informativno oddajo Kronika. Zraven pa sem še sodeloval pri snemanju kuharske odddaje. Veliko sem tudi montiral.

V seminarski nalogi vam bom opisal moje izkušnje na praksi. Zraven pa bom še opisal kaj sploh je videokamera, in katere so njene glavne lastnosti.

2. Montaža

Na televizijski hiši RTS, imajo 4 računalnike za montažo videoposnetkov. Montira se predvsem za dnevno informativno oddajo KRONIKA programa RTS. Montira se tudi za druge oddaje in športne prenose na televiziji. Montaža mora biti zelo natančna, saj ne sme priti do napak. Če pa že pride do napake pa je dobro, če se prej odkrije in se odpravi na tak način, da ni opazna gledalcem.

Slika 1: Program Canopus Edius 4

Slika 1: Program Canopus Edius 4, ki se uprablja za montažo

Meni se je ta program zdel zelo zanimiv, saj je ponujal pestro izbiro orodij za montažo. Všeč mi je bil njegova enostavna uporaba. Dokaj hitro sem se naučil rezati kadre in uravnavanje zvoka. Prišel sem celo tako daleč, da sem uspel zmontirat prispevek o prometni nesreči, ki so ga tudi predvajali v KRONIKI. Doma sem gledal to oddajo in sem bil prav presenečen.

2. 1 Videotehnika – istočasno snemanje zvoka in slike

»Male videokamere za domačo uporabo so povsem avtomatizirane. Uporabljamo jih lahko brez vsakršnega vedenja o zgradbi in delovanju kamere. Nekaj osnovnega tehničnega znanja o zakonitosti snemanja snemalec potrebuje, če želi preprečiti nekatere pomanjkljivosti avtomatskih nastavitev.«

(Rački, 2002, 121, po Moškonu, 1999)

2. 2 Videosistemi

»Vsa videotehnika deluje v enem od treh videosistemov:

  • PAL (Avstrija, Slovenija, Belgija, Nemčija…)
  • SECAM (Francija, Romunija, Madžarska, Rusija…)
  • NTSC (ZDA, Kanada, Japonska, Mehika, Kuba … )

http://www.pfmb.uni-mb.si/mm1/pdf/MMpred6.pdf

V naši državi in skoraj v vsej Evropi se uporablja sistem PAL. Če bi kupili kamero v ZDA, kjer se uporablja sistem NTSC, bi bila pri nas neuporabna. Če bi jo pa kupili v Franciji ali v vzhodni Evropi kjer je v uporabi SECAM, bi lahko barvni posnetek na naših televizorjih gledali le v črno-beli obliki.

2. 3 Videoformati

Vsaka videokamera ali videorekorder je namenjen določenemu formatu. Na zunaj se formati razlikujejo po tem, da vsak uporablja kaseto drugačnih dimenzij in videotrak druge širine. Lahko pa se razlikuje tudi po načinu zapisovanja videosignala. Trenutno so v rabi naslednji standardni videoformati:

– Običajni: VHS (Video Home Sistem), VHS-c, Video 8
– Kvalitetnejši: S-VHS, S-VHS-c, HI8 (High Band 8mm), BETA, Video 2000

  • VHS (Video Home Sistem)

V tem formatu doma posnamemo tv oddaje in gledamo sposojene filme. Kot format videokamere je manj razširjen.

  • VHS-C

To je samo pomanjšana VHS videokaseta za potrebe majhne videokamere. Prednost tega formata je, da posnetke lahko pregledujemo na domačem videorekorderju.

  • S-VHS (Super VHS)

Na zunaj je identičen formatu formatu VHS, se pa od njega zelo razlikuje. Posnetke VHS lahko predvajamo na aparaturah S-VHS, nasprotno pa ne. Njegove kakovosti (v primerjavi z VHS) pridejo do izraza šele pri montaži posnetkov, če imamo celotno linijo aparatur (kamera, montažna rekorderja in kabli) v kakovosti S-VHS.

  • S-VHS-C

je tudi samo pomanjšana videokaseta S-VHS za potrebe male kamere.

  • Video 8

Opredeljuje ga 8 mm širok magnetni trak in na  majhni videokaseti dosegel profesionalne standarde. Zdaj ga najpogosteje srečamo kot izboljšan (hi-fi stereo zvok in kakovstnejši zapis slike na traku) foramt video 8.

  • Beta

To je format, namenjen profesionalnemu snemanju in ustreza standardom za tv predvajanje.
Med seboj se ti videoformati razlikujejo po načinu zapisa videosignala. Sam videosignal, ki ga proizvede kamera, pa je pri vseh formatih enak (različna je le ločjivost slike, ki jo doseže posamezna kamera). Zato videoposnetke lahko brez večjih težav prepisujemo iz enega formata v drugega, v enem formatu lahko snemamo, v drugem monitramo, v tretjem pa izdelek lahko prikazujemo ali distribuiramo.

2. 4 Digitalno snemanje videoslike

»Digitalni video je povsem nov način zapisa slike. Slika ni več zapisana analogno (kot pri drugih formatih), temveč v številčni računalniški obliki. Glavna prednost se pokaže pri presnemavanju posnetkov. Kopija je v načelu enaka izvirniku, pri presnemavanju in montiranju ni izgube  v kakovosti slike. Prednost digitalnega zapisa je tudi preprosta obdelava videoposnetkov (spreminjaje ostrine, barve, svetlosti, kontrasta…in montaža posnetkov) z računalniškimi programi.«
(Rački, 2002, 122)

Digitalni zapis je šele  na začetku razvoja, zato bo šele izoblikoval svoje formate, ki se bodo  razlikovali tako po načinih zapisa, kot tudi po nosilcih digitalnih videoposnetkov. Digitalno snemanje se trenutno veže na obstoječe formate (digital video, DV, Micro MV, DVD (MPEG-2), MPEG4 in še starejše S-VHS, digital 8, digital beta)

Slika 2: digitalni video (kaseta)

Slika 2: digitalni video (kaseta) za profesionalno snemanje

Na posnetku vidimo kaseto (Digital video) za profesionalno snemanje. To vrsto kasete uporabljajo v Beta kamerah v televizijski hiši RTS. Na takšno kaseto lahko posnamemo približno za 4 ure posnetega materiala. Te kasete so po uporabnosti zelo vzdržljive. S tem mislim, da se trak ne uniči (težko v skrajnih vremenskih razmerah), ker se na njih snema vsak dan.

 

 

  • Videosistemi – Vsa videotehnika deluje v enem od treh videosistemov: PAL, SECAM, NTSC. Pri nas se uporablja PAL.
  • Videoformati – vsaka videokamera ali videorekorder je namenjen določenemu formatu. Standardni formati: Običajni: VHS (Video Home Sistem), VHS-c, Video 8, kvalitetnejši: S-VHS, S-VHS-c, HI8 (High Band 8mm), BETA, Video 2000
  • Digitalno snemanje videoslike – slika ni več zapisana analogno, temveč v številčni računalniški obliki. Glavna prednost se pokaže pri presnemavanju posnetkov.

Videokamera

Videokamera je del kamkorderja. Elektronsko sliko, ki jo ustvari
kamera, si lahko ogledamo na televizorju ali na monitorju. Električne
impulze, ki jih ustvari, lahko posnamemo na videotrak s katerim koli
videorekorderjem.

3 VIDEOKAMERA

»Videokamera je sodobna elektronska naprava, katere razvoj se je začel z izumom televizije in televizijske kamere v tridesetih letih prejšnjega stoletja. V nasprotju s filmsko kamero, ki neposredno posname svetlobno sliko na zaslonu televizorja ali monitorja. Naprave za snemanje elektronske slike (to so magentoskopi), so nastale šele v petdesetih letih, ko je bila televizija v že razcvetu in so bili ločeni in veliko večji od kamer. Šestdeseta prinesejo prenosne magnetoskope – rekorderje, ki so bili še vedno ločeni od kamere. V sedemdesetih pa razvoj elektronike omogoči združitev rekorderja in kamere v isto ohišje – kamkorder. Danes je to samoumevno, zato kamkorderju rečemo kar videokamera.«

(Rački, 2002, 123)

Slika 3: sestavni deli videokamere

Slika 3: sestavni deli videokamere (http://olimpo.moj-album.com/album/9145345/)

Videokamera je naprava, ki ustvarja svetlobno sliko, jo analizira in pretvarja v električne impulze. Videokamera slike ne snema.

Slika 4: videokamera

Slika 4: videokamera (http://www.lyco.ru/treefiles/20051124-134711_2125248351.jpg)

Glavni sestavni deli videokamere so:

  • objektiv,
  • videočip,
  • mikrofon,
  • iskalo
  • in pripadajoča elektronika.

Videokamera je del kamkorderja. Elektronsko sliko, ki jo ustvari kamera, si lahko ogledamo na televizorju ali na monitorju. Električne impulze, ki jih ustvari, lahko posnamemo na videotrak s katerim koli videorekorderjem.

3.1 Videorekorder

Videorekorder na magnetni trak zabeleži videosignale, ki jih ustvari videokamera. Ista naprava posnetek tudi predvaja. V tem položaju ga imenujemo videoplayer. Posneto sliko lahko pogledamo v iskalu kamere ali na zunanjem monitorju ali televizorju.Vsak videorekorder deluje samo v določenem formatu (VHS; HI 8, DV, BETACAM ) in v določenem sisitemu ( PAL, NTSC ali SECAM ).Rekorder za snemanje aktiviramo s prožilom videokamere, za predvajanje pa s tipkami, tako kot pri vsakem drugem videorekorderju.

3.2 Kamkorder

Kamkorder je naprava, v kateri sta v istem ohišju združena videokamera in videorekorder. Danes je to samoumevno, zato izraz kamkorderja izignja, imenujemo ga kar videokamera. Ker gre za dve napravi, moramo posebej vključiti bodisi kamkorder v celoti (ko sliko snemamo) bodisi samo rekorder (ko posneto sliko predvajamo).

3.3 Objektiv

Je sistem leč, ki formira svetlobno sliko na površini videočipa.

Glavne lastnosti:

  • Zum
  • Svetlobna jakost
  • Optična kakovost
  • Umirjevalnik slike

3.4 Tipi objektivov

Različno brušene leče in njihove kombinacije
tvorijo objektive različnih lastnosti. Najbolj značilen je vidni kot
objektiva, ki lahko zajame široko vidno polje (širokokotni), le manjši
izsek (ozkokotni), ali zelo oddaljen predmet zelo približa
(teleobjektiv). Videokamere imajo vgrajen spremenljiv objektiv – zum
(zoom), ki mu lahko poljubno spreminjamo vidno kot, od teleobjektiva do
širokokotnega. Lastnosti posameznega zum objektiva so njegova svetlobna
jakost (največkrat zaslonka) in razmerje med največjim in najmanjšim
vidnim kotom. Napis 10x zoom pomeni, da objektiv v položaju
teleobjektiva desetkratno približa (poveča) sliko s širokotnim
objektivom. V tehničnem pogledu pa, da ima v širokokotnem položaju na
primer goriščinico 6mm, v položaju teleobjektiva pa 60mm.

3. 5 Zaslonka

CCD čip v kameri potrebuje natančno določeno, količino svetlobe, ki prihaja skozi objektiv, da lahko proizvede ustrezno svetlo sliko. Če je svetlobe manj, bo slika pretemna, če je je več, pa presvetla. V objektivu je vgrajena spremenljiva odprtina (zaslonka), ki je bolj odprta, kadar je svetlobe v prostoru, kjer snemamo, malo, in se bolj zapre, kadar je svetlobe preveč, podobno kot očesna zenica.

Poznamo različne stopnje odprtosti zaslonke. So sistematizirane in označene z zaslonskimi števili. Zaslonska števila so 2, 2.8, 4, 5.6, 8, 11, 16, 22 (lahko so tudi manjša in večja). Manjše kot ima število zaslonka (2) bolj večjo odprtino ima in obratno.
Odprtino zaslonke odreja svetlomer. Ta sproti meri količino svetlobe, ki prihaja skozi objektiv.

3. 6 Čas osvetlitve

Če na CCD deluje svetloba daljši čas, je učinek enak, kot če je svetlobe več, pa deluje manj časa in nasprotno. Pri snemanju je normalen čas osvetlitve CCD čipa 1/50 sekunde. Pri slabih svetlobnih razmerah lahko čas osvetlitve podaljšamo 1/25 sekunde, namesto da bi povečali zaslonko.

Če čas osvetlitve podaljšamo na več od 1/25 sek., gibanje na posnetku ni več tekoče, ampak sunkovito, objekti v gibanju razdalje preskakujejo. Če čas osvetlitve skrajšamo 1/100 sek., je slika objektov v hitrem gibanju jasnejša.

Za kakovost objektiva je najpomembnejša kakovost leč, ki morajo formirati čim bolj ločljivo (ostro) svetlobno sliko. Dobri objektivi so tudi dragi. Male videokamere imajo pogosto cenene objektive, ki naredijo zadovoljivo ostro sliko bližnjih posnetkov in posnetkov pri dobri osvetlitvi, ko je zaradi majhne zaslonke uporabljen le osrednji del leč. Pri povsem odprti zaslonki pa je ostrina slabša.

3. 7 Videočip

»Videočip (CCD) analizira svetlobno sliko, ki jo ustvari objektiv, in jo pretvori v električne signale.Kakovost čipa CCD določa v glavnem število točk (fotodiod), ki analizirajo sliko. Ločljivost posnete slike izražamo s črtami horizontalne ločljivosti. Od 400 do 500 črt horizontalne ločljivosti pomeni dobro ločljivost slike, ob trenutnem stanju tehnologije.«(Rački, 2002, 126)Videokamere za široko uporabo imajo vgrajen en videočip, dražje in profesionalne pa po tri. V tem primeru vsak čip analizira eno od  osnovnih barv, ki tvorijo svetlobno sliko.

3. 8 Mikrofon

Kamere imajo praviloma vgrajen mikrofon. Ta je lahko v mono, stereo ali štirikanalni izvedbi (prostorski zvok). Boljše kamere imajo priključek za dodatni mikrofon. To je dobra opcija, ker:

  • ni slišati zvoka motorčka v kameri
  • zvok je usmerjen (odstranimo neželene zvoke iz ozadja)

3. 9 Videosignal

Videosignal je slika (svetlobna), spremenjena v električni signal. Videosignal se skupaj z avdiosignalom, potem ko ga obdela elektronika v kameri, zapiše na videotraku.Kamera ima tudi videoizhod (VIDEO), od koder lahko videosignal speljemo (po kablu) na monitor ali televizor, kjer si sliko ogledamo, ali v zunanji videorekorder, kjer ga posnamemo.

3. 10 Avdiosignal

To je zvok, spremenjen v električni signal. Avdiosignal se skupaj z videosignalom zapiše na videotrak.

Kamera ima tudi avdio izhod (AVDIO), od koder lahko avdiosignal po kablu speljemo v zvočnik ali televizor, kjer ga poslušamo ali pa v videorekorder ali drugo snemalno napravo, kjer ga posnamemo.

3. 11 Snemalna enota

Snemalna enota je vrteči se boben, na katerm sta najmanj dve snemalni videoglavi, lahko pa tudi glave za snemanje avdiosignala.Videogalve spremenijo videosignal v magnetne tokovnice in jih zapišejo na magnetni trak. 

3. 12 Videotrak

Je nosilec magnetne snovi, v katero videoglave zapišejo magnetne videosledi z informacijami o videosignalu.

Na traku so zraven video sledi še sledi z zapisom avdiosignala in sled s kontrolnim signalom, ki uravnava čitanje videozapisa. Vsak videoformat uporablja trak svoje širine v kasetah različnih dimenzij.«

(Rački, 2002, 126)

Slika 5: posnetek slike na filmskem traku

Slika 5: posnetek slike na filmskem traku

Slika 6: zapis slike na videotraku

Slika 6: zapis slike na videotraku

 

3. 13 Iskalo

Z iskalom kontroliramo sliko, ki jo zajema kamera oziroma objektiv. Iskalo je lahko majhen monitor v okularju na zadnjem delu kamere ali LCD display na zunanjem delu kamere. Sliko lahko kontroliramo tudi na monitorju ali televizorju, če kamero priključimo nanj.Zaslon iskala služi tudi kot displej, na katerem odčitavamo razne informacije o stanju kamere in izbiramo menije za različne funkcije kamere ali pa pregledamo posnetek.

3. 14 Prožilo

S prožilom aktiviramo snemanje video- in avdiosignala. S prvim pritiskom na prožilo snemanje aktiviramo, z drugim ga prekinemo. Ta način je praktičen, če je kamera na stojalu. Če snemamo z roke, je bolje izbrati način, pri katerem kamera snema toliko časa, dokler pritiskamo na prožilo. Kamero lahko aktiviramo tudi z daljinskim upravljalcem.

 

  • Videokamera je naprava, ki ustvarja svetlobno sliko, jo analizira in pretvarja v električne impulze. Videokamera slike ne snema.
  • Videorekorder – na magnetni trak zabeleži videosignale, ki jih ustvari videokamera.
  • Kamkorder – naprava v kateri sta v istem ohišju skupaj videokamera in videorekorder
  • Objektiv – sistem leč, ki formira svetlobno sliko na površini videočipa.
  • Tipi objektivov – različno brušene leče in njihove kombinacije
    tvorijo objektive različnih lastnosti.
  • Zaslonka – premenljiva odprtina, ki je bolj odprta, kadar je svetlobe, kjer snemamo, malo in se bolj zapre, kadar je svetlobe
    preveč,
  • Čas osvetlitve – pri snemanju je normalen čas osvetlitve CCD čipa 1/50 sekunde
  • Videočip – analizira svetlobno sliko in jo pretvori v električne signale.
  • Mikrofon – je na kameri, lahko pa je v mono, stereo ali štirikanalni izvedbi
  • Videosignal – slika (svetlobna), spremenjena v električni signal.
  • Avdiosignal – zvok, spremenjen v električni signal
  • Snemalna enota – vrteči se boben, na katerm sta najmanj dve snemalni videoglav
  • Videotrak – nosilec magnetne snovi, v katero videoglave zapišejo magnetne videosledi z informacijami o videosignalu.
  • Iskalo – kontroliramo sliko, ki jo zajema kamera oziroma objektiv
  • Prožilo – aktiviramo snemanje video- in avdiosignala.

Kako shraniti videoposnetke na disk

Kamermani tukaj zajemajo videoposnetke. V računalniku napišejo naslov
posnetka in dajo v mapo za določeno oddajo. Zajem videoposnetkov delajo
v programu Canopus Edius.

4 Zajem Videa

Videoposnetke prenesemo v računalnik prek ustreznega video ali audio vhoda ter poženemo player v kameri in program za snemanje, ki je del videokartice. Videoposnetki se v digitalizirani obliki shranijo na disk. Kot vidimo na posnetku je to komplet naprav za:

  • Zajem videa (iz analognega v digitalnega 3x)
  • Predvajanje posnetkov (videorekorder 2x)
  • Uravnavanje video signala (oddajajnje)

Slika 7: oprema za zajemanje videoposnetkov

Slika 7: oprema za zajemanje videoposnetkov

Kamermani tukaj zajemajo videoposnetke. V računalniku napišejo naslov posnetka in dajo v mapo za določeno oddajo. Zajem videoposnetkov delajo v programu Canopus Edius.

5 Zaključek

S pomočjo nabranih izkušenj si bom pomagal pri nadaljnem šolanju, saj so mi tudi do zdaj zelo prav prišle, da sem pri določenih predmetih razumel za kaj se gre. Zahvalil bi se rad vsem delavcem hiše RTS, ki so mi stali ob strani in mi pomagali, da sem si pridobil nove izkušnje. Predvsem pa bi se rad zahvalil Miranu Baumanu, ki je veliko naredil v tej smeri, da sem bil lahko zraven, v »Akciji«.

V prihodnje se želim še usmeriti še na eno področje in to v animacijo. S pomočjo teh dveh smeri bi si pomagal pri izdelavi lastnega izdelka. Kjer bi pokazal svoje znanje.

6 Viri

  • Zajem videa – videoposnetki se v digitalizirani obliki shranijo na disk.
  • Predvajanje posnetkov – s pomočjo playera v kameri in programa za snemanje.
  • Uravnavanje video signala – oddajajnje
DELI
Prejšnji članekMultimedija v gledališču
Naslednji članekRazstava fotografij - od posnetka do razstave

Matej Lešnik je študent na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravil kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 1" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2006/2007.