Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in v razumnem roku

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je sestavni del ustavne
pravice do sodnega varstva in je torej ustavna kategorija. Pravica do
sojenja v razumnem roku pa je del pravice do poštenega sojenja iz 1.
odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in
temeljnih svoboščinah.

Uvod

Prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije  (pravica do sodnega varstva) določa: “Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.”

Republiko Slovenijo od 28. 06. 1994 zavezuje tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope  (v nadaljnjem besedilu: Evropska konvencija o človekovih pravicah, tudi EKČP), ki v prvem odstavku 6. člena (Pravica do poštenega sojenja) določa: “Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče.”

26. člen Ustave Republike Slovenije (pravica do povračila škode) določa med drugim tudi odškodninsko odgovornost države: “Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.”

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je sestavni del ustavne pravice do sodnega varstva in je torej ustavna kategorija, pravica do sojenja v razumnem roku pa je del pravice do poštenega sojenja iz 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Pojem “nepotrebno odlašanje” iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije je strožji od pojma “razumni rok” iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.  Podrobnejša konkretizacija pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se z vidika postopka in meril za njeno varstvo ter pravičnega zadoščenja v primerih njene kršitve ureja z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pravni red Republike Slovenije je sicer že pred tem zakonom poznal določena sodnoupravna sredstva ter možnost sodnega varstva ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar navedena sredstva v smislu učinkovitega pravnega sredstva dejansko niso bila dovolj učinkovita. V pravnem redu Republike Slovenije je bilo tradicionalno pravno sredstvo glede zavlačevanja sodnega postopka nadzorstvena pritožba, ki je poziv stranke oziroma njeno opozorilo nadzorni oblasti, da naj po nadzorstveni pravici ukrepa zoper neko delovanje ali nedelovanje podrejenega ali nižjega državnega organa.
 
Sodna praksa ESČP, ki jo povzema tudi naše ustavno sodišče, stoji na stališču, da se razumnost roka za sodno odločitev (standard potrebnega odlašanja) določa glede na okoliščine konkretnega primera. Med temi so predvsem: kompleksnost zadeve v dejanskem in v pravnem pogledu, pritožnikovo ravnanje, način, na katerega je bila zadeva obravnavana pred pristojnimi organi in narava spora ter njegov pomen za pritožnika.

Po praksi ESČP je neposredna vložitev pritožbe mogoča v primerih, kadar se sodni postopki na prvi stopnji ne zaključijo v treh letih.

Po stališču ESČP je pravica do sojenja v razumnem roku izjemnega pomena za kvaliteto sodnega postopka. Država nosi odgovornost za t. i. objektivno stanje zaostankov na sodiščih, kar je lahko podlaga za obsodbo zaradi kršitve obravnavane pravice s strani ESČP. Za kršitev pravice do sojenja v razumnem času in še dodatno pravico do pravnega varstva (13. člen ESČP) gre tudi, kadar država nima zagotovljenega sodnega varstva za primere kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

Prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije določa: “Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in
dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja
odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.”

 


Človekove pravice

Evropsko sodišče za človekove pravice je odločilo, da je v odmevnem primeru Lukenda  prišlo do kršitve Pravice do
poštenega sojenja – določbe o sojenju v razumnem roku in Pravice do učinkovitega pravnega sredstva Evropske konvencije o
človekovih pravicah. Določilo je tudi odškodnino za nepremoženjsko
škodo iz naslova pravičnosti  za “sodno
zamudo” glede trajanja sodnega postopka.

Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in odločba Ustavnega sodišča Republike

Glede vprašanja obstoja učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravice do sojenja v razumnem roku sta bili v letu 2005 sprejeti dve pomembni odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice, ki med drugim predstavljata tudi bistveni razlog za pripravo in sprejem citiranega zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V odločbi Ustavnega sodišča glede pobude za oceno ustavnosti Zakona o upravnem sporu  je bilo med drugim odločeno, da je Zakon o upravnem sporu v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, da je bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki zagotavlja stranki v sodnem postopku, da bo lahko v razumnem roku s sodnim varstvom uveljavila svoje pravice, ter da je potrebno z zakonom zagotoviti primerno (pravično) zadoščenje, ki pripada tisti stranki sodnega postopka, kateri je bila pravica kršena v že končanem sodnem postopku.

V odmevni sodbi v primeru Lukenda v. Slovenija  je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo: “Torej, tako kot tožbe pred upravnimi sodišči in civilnopravnega odškodninskega postopka, tudi nadzorstvene pritožbe ni mogoče šteti za učinkovito pravno sredstvo v smislu Konvencije.  […]  Ker vlada ni predložila nobenega novega gradiva v zvezi z ustavno pritožbo, Sodišče meni, da je zaenkrat ni mogoče imeti za učinkovito pravno sredstvo […] ter [87 …] vlada ni dokazala, da je upravni spor, civilnopravni odškodninski zahtevek ali ustavno pritožbo mogoče šteti za učinkovita pravna sredstva (gl. odstavke 47 do 65). Tako npr., kadar posameznik, ki vloži tožbo v upravnem sporu zaradi domnevne kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v zvezi s postopkom, ki še poteka, lahko on ali ona upravičeno pričakuje, da bo upravno sodišče vsebinsko obravnavalo tožbo. Toda če se postopek v glavni stvari konča, preden ima [sodišče] čas, da obravnava zadevo, bo tožbo zavrnilo. Nazadnje, Sodišče je prišlo do zaključka, da skupek  pravnih sredstev glede na okoliščine obravnavanih zadev ni učinkovito pravno sredstvo.”

Evropsko sodišče za človekove pravice je torej odločilo, da je v navedenem primeru Lukenda prišlo do kršitve 6. člena (Pravica do poštenega sojenja – določba o sojenju v razumnem roku) in 13. člena (Pravica do učinkovitega pravnega sredstva) Evropske konvencije o človekovih pravicah. Določilo je tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova pravičnosti v višini 3200 eurov (EUR) za “sodno zamudo” glede trajanja sodnega postopka petih let, treh mesecev in devetih dni, od česar je postopek na prvi stopnji trajal celo štiri leta in en dan.

Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja ugotovitev, da Republika Slovenija na zakonskem nivoju ne zagotavlja varstva ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma konvencijske pravice do sojenja v razumnem roku ter ne ureja pravičnega zadoščenja za zadeve, v katerih je kršitev teh pravic prenehala pred odločitvijo sodišča, kjer je bila vložena tožba zaradi kršitve teh dveh pravic. Zato je bilo potrebno sprejeti zakon, ki bo urejal način varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Upoštevati je potrebno tudi, da je v postopkih pred sodišči v Republiki Sloveniji trenutno okoli 155000 zadev, v zvezi s katerimi bi se morda lahko uveljavljala kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma sojenja v razumnem roku. Potencialni (uspešni) odškodninski zahtevki na tej podlagi bi lahko dolgoročno obremenili javnofinančna sredstva Republike Slovenije.

Na nujno potrebnost sprejema tega zakona in zagotovitve učinkovitih pravnih sredstev (v njihovem okviru pa tudi pravičnega zadoščenja) ter potrebo po istočasnem, sistemskem odpravljanju sodnih zaostankov pa kažejo sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z Republiko Slovenijo z dne 09. 03. 2006 , z dne 23. 03. 2006  in z dne 30. 03. 2006  glede kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

Potrebno je bilo sprejeti zakon, ki urejl način varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je bilo ugotovljeno da Republika Slovenija na zakonskem nivoju ne zagotavlja varstva ustavne
pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma konvencijske
pravice do sojenja v razumnem roku ter ne ureja pravičnega zadoščenja
za zadeve, v katerih je kršitev teh pravic prenehala pred odločitvijo
sodišča, kjer je bila vložena tožba zaradi kršitve teh dveh pravic.


Sojenje brez nepotrebnega odlašanja

Ministrstvo za pravosodje je v letu 2006 pripravilo Zakon o varstvu
pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, katerega je Državni
zbor Republike Slovenije sprejel dne 26. 04. 2006.Glavni namen tega zakona je pospešiti sodne postopke v primeru,
ko se bo stranka sodnega postopka pritožila, da trajanje reševanja
njene zadeve na sodišču pomeni kršitev pravice do sojenja brez
nepotrebnega odlašanja, ter ji zagotoviti tudi pravično zadoščenje v
primeru ugotovljene kršitve.

Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja

Ministrstvo za pravosodje je v letu 2006 pripravilo Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, katerega je Državni zbor Republike Slovenije sprejel dne 26. 04. 2006. Navedeni zakon je bil v Normativnem programu Ministrstva za pravosodje za leto 2006 sicer poimenovan kot Zakon o zagotavljanju pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zakon se je začel uporabljati 1. januarja 2007.

Namen Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je izvršiti odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije glede pobude za oceno ustavnosti Zakona o upravnem sporu , kjer je bilo med drugim odločeno, da je navedeni zakon o upravnem sporu v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, saj je bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki zagotavlja stranki v sodnem postopku, da bo lahko v razumnem roku s sodnim varstvom uveljavila svoje pravice. Odločeno je bilo tudi, da je potrebno z zakonom zagotoviti primerno (pravično) zadoščenje, ki pripada tisti stranki sodnega postopka, kateri je bila pravica kršena v že končanem sodnem postopku. Cilj citiranega zakona je tudi izvršiti določbe sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Lukenda v. Slovenija, kjer je bilo odločeno, da Republika Slovenije ne zagotavlja učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, kar pa izhaja tudi iz nadaljnjih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, v katerih je bilo glede kršitve pravice do sojenja v razumnem roku večinoma odločeno podobno kot v primeru Lukenda v. Slovenija.

Cilji zakona

Bistveni cilj zakona je določiti učinkovito pravno sredstvo, ki bo strankam sodnih postopkov omogočil varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zakon strankam omogoča uveljavljanje “reparacij” zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. S pojmom “reparacije” sta mišljena pospešitvena elementa (nadzorstvena pritožba in rokovni predlog) ter določbe o pravičnem zadoščenju. Drugi cilj predloga zakona je zagotoviti čimbolj natančno zakonsko podlago, ki bo sodiščem dala možnost, da lahko ustrezno odločajo v sodnih postopkih po tem zakonu, seveda ob upoštevanju določene mere fleksibilnosti, ki je potrebna glede na uporabo pravnega instituta “sojenje brez nepotrebnega odlašanja” oziroma “sojenje v razumnem roku” glede na konkretne okoliščine konkretne zadeve. Cilj zakona je tudi stimuliranje strank v sodnih postopkih, da dejansko tudi same aktivno sodelujejo pri varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (vložitev nadzorstvene pritožbe kot pogoj za vložitev rokovnega predloga, uspešna nadzorstvena pritožba ali uspešni rokovni predlog kot pogoj za vložitev zahteve za pravično zadoščenje, zastaralni roki za nepremoženjsko škodo).

Poglavitne rešitve zakona

V zakonu so določeni predvsem pospešitveni elementi – stranka sodnega postopka namreč vloži nadzorstveno pritožbo ali rokovni predlog (pritožbeno sredstvo), tako da pristojni sodni organ (predsednik istega ali višjega sodišča) doseže dejansko pospešitev reševanja zadeve, glede katere se je stranka pritožila. V zakonu je urejeno tudi vprašanje pravičnega zadoščenja za kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – tako odškodnine kot objave sodbe.

Nadzorstveno pritožbo zaradi kršitve sojenja brez nepotrebnega odlašanja je po predlogu zakona možno vložiti pri predsedniku sodišča, pri katerem se strankina zadeva obravnava. Predpisani so tudi ukrepi predsednika sodišča glede zagotovitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, noben od njih pa ne posega v neodvisno odločanje sodnika ali senata glede pravnih ali dejanskih vprašanj, kar bi sicer predstavljalo kršitev ustavne določbe o neodvisnosti sodnikov. Če stranka ni zadovoljna z odločitvijo predsednika sodišča, se uvede postopek o rokovnem predlogu kot neke vrste posebni pritožbeni postopek zoper neodločitev ali neustrezno odločitev o nadzorstveni pritožbi. O vprašanju, ali je prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, odloča predsednik neposredno višjega sodišča od tistega, ki zadevo obravnava. Zoper sklep predsednika sodišča o vloženem rokovnem predlogu ni dovoljeno vložiti pritožbe, možno pa je vložiti ustavno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Slovenije po Zakonu o Ustavnem sodišču.

Glede vprašanj meril, kdaj gre za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, so določbe zakona sicer precej določne, vendar pa so glede na t. i. “naravo stvari” tudi ustrezno “fleksibilne”. Npr. sama kršitev nekega zakonskega roka za opravo določenega procesnega dejanja ali zaključek postopka ne predstavlja nujno tudi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je treba upoštevati tudi vpliv posebnih (konkretnih) okoliščin v konkretni zadevi (npr. pogoste zahteve stranke za izločitev sodečega sodnika, odsotnosti stranke s procesnih dejanj, zapletenost zadeve, večje število strank v zadevi, nasprotujoča izvedenska mnenja …). Zakon določa tudi pravično zadoščenje stranki, katere pravica do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja je bila kršena, v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države. Predpisuje (priznava) posebno obliko nepremoženjske škode, nadomestilo je lahko denarna odškodnina ali pisna izjava o ugotovljeni kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma objava sodbe o tej kršitvi (odvisno od okoliščin konkretne zadeve ter od vrste postopka po tem zakonu). Odškodnina za nepremoženjsko škodo je limitirana (omejena) od 300 eurov do največ 5000 eurov, v tem okviru bodo morala sodišča oblikovati sodno prakso. Za odločanje o zahtevkih glede pravičnega zadoščenja je primarno določena pristojnost Državnega pravobranilstva, šele sekundarno, če izvensodna poravnava ne uspe, odloča o teh zahtevkih pristojno sodišče. 

Glavni namen tega zakona je torej pospešiti sodne postopke v primeru, ko se bo stranka sodnega postopka pritožila, da trajanje reševanja njene zadeve na sodišču pomeni kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ter ji zagotoviti tudi pravično zadoščenje v primeru ugotovljene kršitve. Namen navedenega zakona pa ni sistemska odprava sodnih zaostankov sama po sebi, temveč konkretna pomoč vsaki stranki konkretnega sodnega postopka, da s posebnimi pravnimi sredstvi doseže pospešitev reševanja njene zadeve na sodišču. Projekt Lukenda, s katerim se na sistemski način odpravljajo sodni zaostanki, se bo izvajal vzporedno, namen tako zakona kot samega projekta pa je zagotoviti, da se bodo zadeve na sodiščih reševale brez nepotrebnega odlašanja.

Druge posledice, ki jih bo imel zakon

Zakon ima poleg finančnih tudi nekatere druge posledice. Predvsem povečuje delovno obremenitev predsednikov sodišč z vidika odločanja, še posebej glede ustvarjanja nove sodnoupravne prakse in sodne prakse. Zakon povečuje tudi delovno obremenitev sodnic in sodnikov, saj so določbe zakona posredno usmerjene tudi v večji in kakovostnejši nadzor njihovega dela preko odločanja predsednikov sodišč v zvezi z nadzorstveno pritožbo in rokovnim predlogom. Možna posledica tega zakona pa je, da bi imel določen stimulativen učinek tudi v zvezi z zmanjševanjem in končno odpravo sodnih zaostankov, saj bi moral pri vseh dejavnikih v sodnem sistemu povečati občutek odgovornosti za odločanje ali sodelovanje v sodnih postopkih oziroma izboljšati stopnjo pravne kulture v Republiki Sloveniji.

Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se je začel uporabljati 1. januarja 2007. Bistveni cilj zakona je določiti učinkovito pravno sredstvo, ki bo
strankam sodnih postopkov omogočil varstvo pravice do sojenja brez
nepotrebnega odlašanja. V zakonu so določeni predvsem pospešitveni elementi – stranka sodnega
postopka namreč vloži pritožbeno sredstvo, tako da pristojni sodni organ doseže dejansko pospešitev reševanja zadeve. Glavne posledice so finančne, povečuje pa se tudi delovna obremenitev predsednikov sodišč, sodnic in sodnikov


Projekt Lukenda

Primer Franja Lukende je prvi primer, v katerem je Evropsko
sodišče za človekove pravice obsodilo Slovenijo zaradi kršitve
človekovih pravic – konkretno zaradi kršitve pravice do sojenja v
razumnem roku. Primer je pomemben zato, ker dokazuje, da sodni
zaostanki v Sloveniji niso le posamezni primeri, ampak pravilo, ki kaže
na to, da gre za sistemsko motnjo in napake v domači zakonodaji in
praksi.

Projekt Lukenda

Minister za pravosodje Lovro Šturm je konec leta 2005 predstavil projekt odprave sodnih zaostankov do leta 2010. Projekt so poimenovali Lukenda po Franju Lukendi, ki je uspel s pritožbo na Evropskem sodišču za človekove pravice zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Franjo Lukenda si šteje v veliko čast, da so projekt poimenovali po njem. Konec leta 2004 je bilo v Sloveniji 567.000 sodnih zaostankov, po besedah ministra je bilo od tega 310.000 vsebinskih zaostankov, pri katerih reševanje poteka predolgo. Pripravo projekta odprave sodnih zaostankov je, kot je že podrobno navedeno zgoraj, vzpodbudila sodba Evropskega sodišča za človekove pravice in takoj zatem še našega ustavnega sodišča. Obe sta ugotavljali, da sojenje v primeru Lukenda poteka nerazumno dolgo.

Glavni načini za odpravo sodnih zaostankov so zagotovitev ustreznih delovnih prostorov, dodatno zaposlovanje v sodnem sistemu za določen čas v obdobju 2007–2010, odpiranje možnosti za stimulativno nagrajevanje sodnikov in drugih uslužbencev ter še 26 dodatnih ukrepov. Minister je poudaril, da projekt Lukenda ne bo imel finančnih posledic za državni proračun in da obstaja skupna volja za odpravo sodnih zaostankov.

Cilj projekta  je odprava sodnih zaostankov na sodiščih in tožilstvih do 31. 12. 2010. Sodni zaostanki v statističnem smislu so nerešeni sodni spisi na posameznem sodišču, katerih število presega polovico povprečnega letnega pripada zadev na posameznem sodišču iz območja Republike Slovenije. Glede na število nerešenih zadev konec leta 2004, to je 566.588 spisov (v tem številu ni zajeto področje prekrškov), kar predstavlja statistično skupno število nerešenih zadev na vseh sodiščih, bi bilo potrebno to število do konca leta 2010 zmanjšati za polovico, to je na 284.000 spisov. Opredelitev zaostankov v statističnem smislu je potrebno dopolniti z vsebinsko opredelitvijo sodnih zaostankov. Sodni zaostanki v vsebinskem pogledu so nerešeni sodni spisi na posameznem sodišču, ki se na tem sodišču nahajajo dalj časa, kot je to določeno v 50. čl. Sodnega reda za posamezno vrsto sodišča in odprte sodne zadeve. Po podatkih za leto 2004 znaša število tovrstnih sodnih zaostankov 310.333 nerešenih sodnih spisov (tudi v tem številu ni zajeto področje prekrškov).

Predlog Ministrstva za pravosodje v okviru projekta Lukenda je naslednji:

  • Okrajna sodišča – rok od 18 mesecev za reševanje zadeve v letu 2006 se zmanjša na 6 mesecev v letu 2010
  • Okrožna sodišča – rok od 18 mesecev za reševanje zadeve v letu 2006 se zmanjša na 6 mesecev v letu 2010
  • Višja sodišča – rok 6 mesecev za reševanje zadeve v letu 2006 ostane nespremenjen v letu 2010
  • Vrhovna sodišča – od nedoločenega roka za reševanje zadeve v letu 2006 se zmanjša na rok 6 mesecev v letu 2010.

Ministrstvu za pravosodje je v proračunu uspelo zagotoviti dodatna sredstva za sodstvo, tožilstvo in pravobranilstvo. Za leta 2007 in 2008 je načrtovanih 108 novih sodniških mest in 250 mest za sodno osebje. Pripravljene so bile dopolnitve zakonodaje, ki bi odpravile sistemske ovire, predvsem z namenom povečevanja učinkovitosti sodstva.

Zaključek

Primer Franja Lukende iz Velenja je prvi primer, v katerem je Evropsko sodišče za človekove pravice obsodilo Slovenijo zaradi kršitve človekovih pravic – konkretno zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Primer je pomemben zato, ker dokazuje, da sodni zaostanki v Sloveniji niso le posamezni primeri, ampak pravilo, ki kaže na to, da gre za sistemsko motnjo in napake v domači zakonodaji in praksi. Primer Lukenda proti Sloveniji je tako postal precedenčen in se Evropsko sodišče sklicuje nanj v vseh nadaljnjih obsodbah. Skoraj hkrati pa je Ustavno sodišče kot neučinkovit razglasilo celoten sistem varstva pravice do sojenja v razumnem roku in naložilo zakonodajalcu, da je sprejel ustrezen zakon, ki daje učinkovito pravno varstvo na tem področju. Zakon strankam v sodnih postopkih v Republiki Sloveniji glede na zgoraj navedeno odločbo, sodbe in sprejet zakon omogoča uporabo pravnega sredstva, s katerim bodo lahko izvajale sodno varstvo njihove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije, a učinkovitost zakona bo pokazal šele čas. Še vedno obstaja upanje, da bodo v roku nekaj let sodni zaostanki resnično odpravljeni in da bo Slovenija izbrisana iz spiska držav, ki množično krši eno temeljnih človekovih pravic – pravico do sojenja v razumnem roku; ter da bodo stotisoči evrov, ki jih mora Slovenija vsak mesec plačevati za odškodnine, porabljeni v bolj koristne namene.

Projekt Lukenda so poimenovali po Franju Lukendi , ki je uspel s pritožbo na Evropskem sodišču
za človekove pravice zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Cilj projekta  je odprava sodnih zaostankov na sodiščih in tožilstvih do 31. 12. 2010.
Glavni načini za odpravo sodnih zaostankov so zagotovitev ustreznih
delovnih prostorov, dodatno zaposlovanje v sodnem sistemu za določen
čas v obdobju 2007–2010.

DELI
Naslednji članekTelevizijska produkcija oddaje Lokalne volitve 2006

Mihaela Klačinski je inštruktorica na Višji strokovni šoli Academica za predmeta Gospodarsko pravo in Zakonodaja s področja multimedijev.