Pogled v prihodnost temelji na mnenjih strokovnjakov, predpostavkah, analizi in kančku domišljije. V diplomski nalogi sem poskusila združiti vse naštete segmente. Brez pretekosti ni sedanjosti, zato sem v prvem delu diplomske naloge povzela vsebinski del telelvizijskega programa po desetletjih. Nekaj poglavij sem posvetila prihodnosti javne televizije ter v nadaljevanju vključila še pogled na razvoj vsebinskega dela; tako komercialnih kot specializiranih televizijskih hiš.

Predvidljiv razvoj vsebinskega dela televizije sem kategorizirala po segmentih informativnega, razvedrilnega in kulturno izobraževalnega programa ter opisala njihova predvidena delovanja v prihodnosti. Na podlagi odgovorov anketirancev sem izpostavila tudi nekatere konkretne oddaje ter opisala njihove vloge v medijih iz socialno-psihološkega vidika ter vplive, ki se bodo nadaljevali tudi v prihodnosti. Svoje trditve o gledanju vsebine v prihodnosti sem podkrepila tudi s spletno anketo med »končnimi uporabniki« televizijskega programa, torej televizijskimi gledalci.

Na vprašanje, kaj gledalci pogrešajo na televizijskih ekranih, je bilo veliko tudi odgovorov, ki so bili vezani na pomanjkanje filmov. Ne glede na poplavo filmov in neverjetno lahek dostop do njih (kino, DVD izposojevalnice, navsezadnje tudi internetno piratstvo), je določenim strukturam gledalcev očitno še vedno blizu udobje, ki ga prinaša gledanje filma doma prek televizije. Morda zato, ker so ljudje (ki verjetno niso resni filmofili) časovno omejeni, da bi hodili redno v DVD-teko in tudi ker izposoja prinaša določene stroške in določena pravila, ki se jih moramo držati, temveč se raje prepustijo lahkotnosti, da nekdo drug namesto njih izbira vsebino in čas ogleda.

Glede zvrsti in kakovosti filmske produkcije bi lahko televizije zadrego rešile tako, da bi vsak dan predvajali drugačen filmski žanr.

Zanimive so bile ugotovitve o tem, kdo vpliva na izbor televizijske vsebine: mediji ali občinstvo? Nekaj več kot polovica vprašanih meni, da mediji vplivajo na izbor vsebine, preostali odstotki pa so razdeljeni med občinstvom, obojimi ali pa menijo da o izboru vsebine odloča še nekdo drug. Tudi tukaj anketiranci niso izrazili bolj natančnega mnenja o tem, kdo odloča, katere vsebine bomo gledali. V enem od poglavij sem opozorila na dejstvo, da so najverjetneje gledalci tisti, ki odločajo, kakšne vrste oddaj bodo gledali; mediji ali pa tudi kdo drug pa le določa scenarij, potek in samo strukturo določenih oddaj. V prihodnosti lahko pričakujemo kakšne spremembe pri sooustvarjanju določenih oddaj, ki pa bodo še vedno nadzorovane s strani strokovnjaka v obliki profesionalnega televizijskega sodelavca.

Seveda pa je treba na koncu še povedati, da vse trditve o prihodnosti temeljijo in obenem so zgolj predpostavke na podlagi preteklosti, mojih osebnih mnenj in mnenj nekaterih strokovnjakov. Zanimivo bi tudi bilo, če bi se morda namesto ankete med fizičnimi osebami odločila za intervju s strokovnjakom na tem področju. Naloga bi verjetno vsebinsko realizirala drugačno smer in drugačne poglede.

S svojim pisanjem sem se dotaknila preteklosti, točneje šestdesetih letih prejšnjega stoletja, in prišla do ugotovitev, da so osnovne strukture, kot so informativni programi, filmi, zabavne oddaje še vedno enako gledane kot včasih, le da so same strukture teh vsebin spremenjene in posodobljene, kar je razumljivo glede na trend in razvoj medijev ter njihovih vsebin. Predvidevam da bo tako tudi v bližnji prihodnosti.

Nekaj več kot polovica anketirancev različne starostne skupine, spola in interesov, je mnenja da se program ne bo bistveno spremenil. Tisti ki so odgovorili pritrdilno, menijo da bo največ sprememb na področju resničnostne televizije oziroma šovov. Bilo bi zanimivo izvedeti tudi bolj konkretne odgovore, kar pa vsebina in namen ankete nista dopuščala. Ob zahtevnejših vprašanjih, ki zahtevajo temeljitejše odgovore, bi lahko tvegala, da mi večina anketirancev ne bi odgovorila na zastavljena vprašanja ali pa bi celotno anketo preprosto zavrnili.

Spremembe so se začele na področju razvedrilnih programov in se bodo verjetno tudi nadaljevale. Največ gledanosti in hkrati tudi sprememb prinašata t.i. realna televizija in fantazijski del televizije: resničnostni šovi in soap opere. Pred nekaj desetletji so bile soap opere bolj v ameriškem stilu in so se odvijale v poslovnem svetu. To je bil čas, ko so si ženske še utirale pot do enakopravnosti z moškimi, danes pa lahko v soap operah vidimo čustvene zaplete, romantiko, drame ipd., kar je verjetno odraz ali projekcija današnjih žensk, ki takšne oddaje spremljajo. V prihodnosti (čeprav ni nujno, da v bližnji) se bodo ženske morda začele dolgočasiti z večno razmazanimi maskarami pred malimi zasloni in si bodo zaželele kaj drugega.

Resničnostni šovi bodo spreminjali vsebino, voajerstvo in proizvodnja resničnostnih zvezd pa bosta verjetno ostala. Morda bo tudi tukaj vedno bolj izražena želja po lokalizaciji in bomo tudi sami začeli ustvarjati resničnostne šove, ki bodo bližje naši kulturi.

 

Diplomsko delo lahko preberete tukaj:

PDF Predvidljiv vsebinski razvoj televizije