Kdo sestavlja radijsko ekipo

Zelo pomembno je, da se bolj izkušeni člani/ce ekipe zavedajo
svoje odgovornosti za prenos znanja in veščin na nove sodelavce in
sodelavke. S tem, ko jih usposabljajo in izobražujejo, prispevajo h
kakovosti tekočega programa in ustvarjajo kadrovsko rezervo. Tistim, ki že veljajo za
usposobljene in izkušene ustvarjalce in ustvarjalke programa in vodje
organizacije, pa ne sme biti odveč izpopolnjevati znanja.

1. Uvod

Odgovorni urednik ali urednica, področni uredniki in urednice, novinarke in novinarji, povezovalci in povezovalke programa, glasbeni opremljevalci in opremljevalke, tonski tehniki in tehničarke, montažerke in montažerji… Vsak potrebuje posebna znanja in sposobnosti, znotraj radijske postaje pa morajo biti (popolnoma in vsem) jasne ne le njihove dolžnosti, ampak tudi pristojnosti.

Glavno zagotovilo za uspeh radijske postaje in najmočnejša obramba pred težavami, ki bi lahko ogrozile celo njen obstoj, je dobro načrtovanje. To ne pomeni le, da je treba dolgoročno zagotoviti ustrezno tehnično opremo in poslovni prostor – najpomembneje je, da sestavimo močno ekipo ljudi, ki lahko ustvarjajo dober radijski program in uspešno vodijo organizacijo. Zelo pomembno je, da se bolj izkušeni člani in članice ekipe zavedajo svoje odgovornosti za prenos znanja in veščin na nove sodelavce in sodelavke. S tem, ko jih usposabljajo in izobražujejo, prispevajo h kakovosti tekočega programa in ustvarjajo kadrovsko rezervo; ta je življenjskega pomena za dolgoročni uspeh. Tistim, ki že veljajo za usposobljene in izkušene ustvarjalce in ustvarjalke programa in vodje organizacije, pa ne sme biti odveč izpopolnjevati znanja.

2. Delitev pristojnosti pri vrhu

Na najvišjih položajih na radijski postaji sta direktor ali direktorica in odgovorni urednik ali urednica programa, ki tudi nosita največjo odgovornost za uspeh organizacije (v finančnem smislu) in programa.

  • Direktor/direktorica

Odloča o poslovanju, zaposlovanju, promocijskih dejavnostih, sklepanju partnerstev, višini honorarjev in plač ter načrtovanju in izvedbi naložb v opremo…

  • Odgovorni urednik/urednica

Oblikuje programsko shemo, izbira področne urednike in druge programske sodelavce, načrtuje programske vsebine, odloča o primernosti vsebin za objavo… Zakon o medijih zahteva ločitev poslovodne funkcije od programskega vodstva, in to je temeljna zapoved, ki jo morajo razumeti vsi, predvsem pa samo vodstvo radijske postaje.

Avtonomija, torej samostojnost uredništva mora biti zagotovljena že v samem statutu organizacije – z jasno opredelitvijo pristojnosti, pravic in odgovornosti direktorja oziroma direktorice in odgovornega urednika ali urednice. Kadrovskim stiskam se izognemo le s stalnim usposabljanjem obstoječih in uvajanjem novih sodelavk in sodelavcev.

Radijsko ekipo je treba ves čas krepiti in skrbeti za to, da odhod katerega izmed njenih članov in članic ne ogrozi priprave in izvedbe programa. Uredništvo mora biti neodvisno od vodstva in lastnikov organizacije. V statutu je treba opredeliti, koliko pristojnosti ima uredništvo pri imenovanju odgovornih urednikov in urednic.

Lahko je zahtevano soglasje uredništva k imenovanju odgovornega urednika ali urednice (to pomeni, da kandidat/-ka, ki nima podpore uredništva, ne more biti imenovan/-a na vodilno mesto). Lahko pa se v statutu opredeli, da je treba pred imenovanjem pridobiti le mnenje uredništva., ki za vodstvo ni obvezujoče. Glede na zahteve po strogi ločitvi menedžerskih in uredniških pristojnosti v
medijski organizaciji, funkcij direktorja in odgovornega urednika ne bi smel opravljati isti človek.

Direktor/-ica nima pravice posegati v delo uredništva in spreminjati uredniških odločitev, na primer glede vsebine posamezne oddaje. Kar se tiče programa, direktor/-ica lahko le podaja predloge in sodeluje pri delu uredništva, vendar pa nima pravice glasovanja. ta pripada le sodelavkam in sodelavcem uredništva oziroma programskemu delu radijske postaje.

2.1 Odgovorna urednica/odgovorni urednik

Pri snovanju radijskega programa sodeluje celotna ekipa in dobrodošle so ideje in pobude vseh sodelavk in sodelavcev, končne odločitve pa vedno sprejema odgovorni urednik oziroma urednica, ki tudi zakonsko odgovarja za objavljeno vsebino. Zato mora ves čas paziti na upoštevanje pravil, ki urejajo delovanje medijev ter novinark in novinarjev (od zakona o medijih do zakona o avtorski in sorodnih pravicah, kazenskega zakonika in še cele vrste drugih).

Odgovorni urednik ali odgovorna urednica mora vsak dan znova vsebinsko smiselno in terminsko urediti posamezne dele programa, da ta lahko teče po predvidenem scenariju. Zato spremlja in usmerja delo vseh članov in članic uredništva – daje napotke novinarkam in novinarjem glede zornega kota, s katerega naj se lotijo raziskovanja določene zgodbe, določi čas, ki jim je na voljo za posamezni prispevek, pomaga navezovati stike s sogovorniki in sogovornicami, ki jih želi imeti v programu, itd.

Odgovorni urednik oz. odgovorna urednica mora biti dobro informiran/-a in imeti (še bolj kot novinarji in novinarke) ves čas odprte oči in ušesa za dogajanje v lastnem in v širšem okolju, o katerem skupaj z uredništvom obvešča poslušalke in poslušalce. Ves čas se mora tudi zavedati, da radijska postaja ustvarja program za širšo javnost.

Odgovorni urednik / odgovorna urednica vodi in usmerja celotno programsko ekipo, načrtuje programsko politiko oziroma programsko zasnovo posameznega medija, predstavlja njegovo kreativno gonilo in skrbi za ustrezno kadrovsko zasedbo.

Dober urednik / urednica predstavlja s svojo osebnostjo in znanjem avtoriteto, ki ji sodelavci in sodelavke zaupajo in pri njej iščejo nasvete ob morebitnih težavah, s katerimi se srečujejo pri svojem delu.

2. 2 Novinarke in novinarji

Novinarke in novinarji zagotavljajo vsebinsko pestrost in informativnost radijskega programa in so bistveni del kadrovske zasedbe radijske postaje. Njihova naloga je zbirati, preverjati, urejati in posredovati informacije, iskati in predstavljati različne zgodbe, poročati s prizorišč, komentirati dogodke… in tako zagotavljati uresničevanje osnovnega poslanstva vsakega medija – širjenje informacij med javnost.

Poti do informacij je v času sodobnih telekomunikacij in informacijske tehnologije več kot kdajkoli prej, zato se zagotavljanje aktualnega informativnega dela radijskega programa morda na prvi pogled zdi preprosto opravilo. A prav ogromna količina informacij, ki so nam na voljo, postavlja zahtevno nalogo, ki jo morajo znati novinarke in novinarji najprej rešiti: selekcija (torej izbor) informacij, ki bodo uporabljene in posredovane poslušalcem in poslušalkam. Pri tem prvo in zelo pomembno sito predstavlja začrtana uredniška politika, ki določa osnovno usmeritev vsakega medija. Ta lahko namenja poudarek političnim, kulturnim, športnim, glasbenim ali katerim koli drugim temam ter jim v odnosu do preostalih nameni večji del programskega časa. Pestrost in aktualnost informativnega dela programa v večjih medijih zagotavlja veliko število novinarjev in novinark, dopisnic in dopisnikov, poročevalcev in poročevalk, komentatorjev in komentatoric ter drugih sodelavk in sodelavcev, ki se ukvarjajo z različnimi področji (notranja, zunanja politika, kultura, šport, znanost, zdravstvo,
kmetijstvo itd.).

Manjše radijske postaje si zaradi finančnih omejitev težko privoščijo veliko novinarsko zasedbo. V primerjavi z večjimi zato posredujejo manj informacij, novinarji in novinarke pa morajo znati zbirati, urejati, preverjati in posredovati informacije z več področij. Posameznim temam in dogodkom se novinarji in novinarke posvečajo po dogovoru z urednico ali urednikom, kar pa nikakor ne pomeni, da le čakajo na naročila. ves čas morajo tudi sami iskati zamisli in dajati pobude za prispevke. Radijske postaje imajo pogosto tudi področne urednike in urednice, na primer za glasbo, kulturo, šport, informativni program…

Za vsako radijsko postajo, pa naj bo velika ali majhna, je izjemno pomembno, da ima dobro usposobljene novinarje in novinarke, ki se zavedajo svoje odgovornosti, informacije temeljito preverjajo in nasploh ravnajo v skladu z načeli novinarske etike. Samo tako lahko radijska postaja zgradi podobo resnega medija ter doseže in ohranja zaupanje poslušalcev in poslušalk.

2. 3 Radijski govorci in govorke

Svojo pot do radijskega programa običajno začnejo z udeležbo na avdiciji. Komisija (ki jo praviloma sestavljajo izkušeni radijski govorci in govorke) preizkusi vse zbrane kandidatke in kandidate; komisija ocenjuje njihove glasovne, komunikacijske in bralne sposobnosti, osebnostne značilnosti in splošno razgledanost. Za tiste, ki prestanejo avdicijo, se začne dolgotrajno izobraževanje in nabiranje izkušenj ob pomoči mentorjev in mentoric. Naravne danosti in osebnostne lastnosti (na primer, prijeten glas ter sproščenost in iznajdljivost v komunikaciji) so namreč le del recepta za uspeh. Največ je odvisno od vloženega truda in vaje. Moderator/-ka s svojimi besedami in komentarji prebuja in usmerja pozornost poslušalk in poslušalcev ter vpliva na to, kako ti razumejo posamezne dele programa. Moderator/-ka mora znati povezovati nove informacije o dogodkih in osebah s tistimi od prej.

Osrednjega pomena sta splošna razgledanost in spremljanje dogajanja doma in po svetu – da lahko moderator/-ka snov zagovorni del programa črpa iz lastnega znanja, se s poslušalci in poslušalkami pogovarja o različnih temah itd. Za kakovostno opravljanje moderatorskega dela sta potrebni tudi ustvarjalnost in sposobnost hitrega odzivanja – med drugim zato, da moderator/-ka lahko rešuje nepričakovane zaplete, ki pri oddajanju programa v živo niso redki.

Posebno pozornost mora moderator/-ka posvečati tudi svojemu besednemu zakladu, ki ga je treba ves čas negovati in bogatiti. Bogat besedni zaklad omogoča, da ne glede na to, kako jih imenujemo (moderatorji, napovedovalke, povezovalci, voditeljice, »spikerji«…), so radijski govorci in govorke s svojimi lastnimi, prepoznavnimi slogi eden od zaščitnih znakov programa oziroma radijske postaje.
Povezovanje programa je veliko več kot le napovedovanje posameznih delov. Radijski govorec / govorka: povezuje radijsko postajo in njene poslušalce in poslušalke (med drugim tako, da ugotavlja, kakšni so njihovi interesi in le-te zastopa pri odločitvah o programskih vsebinah); med seboj povezuje posamezne dele programa (glasba, intervjuji, reportaže, novice…), iz njih ustvarja celoto in s tem skrbi za to, da program, kot pravimo, »lepo teče«.

Moderator/-ka lahko o podobnih stvareh govori na različne načine, da lahko zanimivost posredovanih informacij poudari tudi z zanimivim izražanjem itd. Velika vrlina je prava mera humorja. Prav je tudi, da se moderator/-ka ne boji izreči kritičnih mnenj. Ob tem pa je pomembno, da ne gre čez meje dobrega okusa in da spoštuje dostojanstvo svojih poslušalcev in poslušalk ter drugih ljudi.

2. 4 Glasbeni urednik/glasbena urednica

Razmerje med glasbo in govornimi vsebinami večine radijskih postaj je približno 70:30 v korist glasbe. To pomeni, da poslušalci in poslušalke v 100 minutah programa povprečno slišijo 70 minut glasbe in 30 minut govora. Prav je, da o glasbi razmišljamo kot o informaciji, ki jo posredujemo poslušalkam in poslušalcem, zato jo je treba v programu na ustrezen način sestaviti in predstaviti.

Ker je glasba zelo pomemben del radijskega programa, radijska postaja potrebuje glasbenega urednika ali urednico, ki vodi, načrtuje in izvaja uredniško politiko na glasbenem področju. Človek, ki opravlja to delo, mora dobro poznati glasbeno dogajanje in biti odprt do različnih glasbenih zvrsti in stilov.

Le tako radijska postaja lahko svojim poslušalcem in poslušalkam zagotavlja pestro glasbeno ponudbo, ki dobro dopolnjuje preostali del programa. Glasba narekuje dinamiko programa in vpliva na razpoloženje poslušalk in poslušalcev, zato je pravilen izbor nadvse pomemben tudi pri glasbenem opremljanju posameznih vsebinskih sklopov – oddaj, novinarskih prispevkov, reklamnih spotov…
Glasbeni urednik oziroma urednica lahko sam/-a skrbi za vso glasbeno opremo, če je programa preveč, pa ima lahko postaja tudi več glasbenih opremljevalk in opremljevalcev, ki jih urednik ali urednica usmerja in vodi pri njihovem delu. Izbor glasbe, ki se v programu zvrsti po vnaprej določenem vrstnem redu, imenujemo glasbena oprema.

Glasbe na radijskih postajah ne smemo imeti le za zvočno kuliso. Glasbeni urednik ali urednica mora ves čas bdeti nad fonoteko (kot imenujemo radijsko zbirko zvočnih posnetkov). Pozorno in v skladu s temeljno glasbeno usmeritvijo radijske postaje ter glede na njene finančne zmožnosti mora načrtovati nabavo nove glasbe. Pri tem so zelo pomembni redni stiki z glasbenimi založbami ter izvajalkami in izvajalci. Bogatenje fonoteke pa samo po sebi ni dovolj. Glasbeni urednik ali urednica mora tudi skrbeti za to, da je arhiv glasbe pregledno urejen. Le tako se ga da uporabljati v polni meri in ustvarjati pestro in drugim vsebinam primerno glasbeno opremo.

2. 5 Tonski tehniki/tehničarke in montažerji/montažerke

Naj se novinarji in novinarke, urednice in uredniki ter glasbeni opremljevalci in opremljevalke še tako trudijo, brez tonskega tehnika ali tehničarke ustvarjeni program ne bi mogel doseči poslušalk in poslušalcev. Tonski tehniki in tehničarke so tisti, ki z dvigom ročice na mešalni mizi v eter pošiljajo zvočni signal radijskega programa. Zato je nujno, da imajo dovolj izkušenj in znanja o tehničnih vidikih delovanja radia, sicer se bo še tako dobro zastavljen program poslušalcem in poslušalkam zdel slabo pripravljen. Vsak začetnik ali začetnica v tem poklicu mora veliko vaditi, da izostri svoje uho, osvoji osnove dela za mešalno mizo in razvije občutek za to zanimivo in dinamično delo. Na manjših radijskih postajah delo tonskega tehnika pogosto opravljajo kar moderatorji in moderatorke. To je posebej zahtevno, saj mora ena oseba obvladati veščine dveh poklicev.

Dobri radijski tehniki in tehničarke so ustvarjalni, ročno spretni, se hitro odzivajo in prilagajajo programu ter imajo posluh za kakovost zvoka. Delovno mesto tonskega tehnika oziroma tehničarke je v radijskem studiu. Pred seboj ima mešalno mizo in vso drugo tehnično opremo, potrebno za izvedbo radijskega programa. Skrbi za tehnično brezhibno izvedbo programa in za kakovost signala, ki nastaja v radijskem studiu. Pri tem pazi na nivoje glasnosti posameznih zvokovnih izvorov.
Če je, na primer, zvočna podlaga pri branju prispevka preglasna, se lahko izgubi vsebina, če je izjava pretiha, jo bodo poslušalci in poslušalke preslišali…

Tonski tehnik ali tehničarka mora tudi poskrbeti za pravilno postavitev mikrofona, pred predvajanjem v eter pa mora preveriti kakovost zvoka vnaprej pripravljenih prispevkov. Vnaprej pripravljeni deli radijskega programa na večini radijskih postaj nastanejo v posebnih produkcijskih oziroma montažnih studiih. Preprosto montažo lastnih prispevkov pogosto opravijo kar novinarke in novinarji sami, za montiranje tehnično zahtevnejših izdelkov pa radijska postaja potrebuje posebej usposobljenega tehnika ali tehničarko.

Ko program teče, mora tehnik ali tehničarka nadzorovati, ali signal zares prihaja do poslušalk in poslušalcev in kakšna je njegova kakovost. Zato mora biti v studiu nameščen radijski sprejemnik, preko katerega lahko tehniki in tehničarke ves čas spremljajo program, kot ga slišijo poslušalci in poslušalke.

Računalnik je v produkcijskem studiu in priizvedbi programa v živo postal že nepogrešljiv del opreme. Montaža s pomočjo posebne računalniške opreme različnih proizvajalcev (Dalet, CoolEditPro, WaveLab …) je veliko bolj natančna in preprosta kot nekoč, ko so se morali tehniki zanašati le na lastna ušesa in hitrost svojih prstov. Veliko računalniških programov ima tudi zbirke ali knjižnice zvočnih efektov in če jih tehnik zna uporabljati, lahko z njimi popestri zvočni material. Poleg tega se lahko tonski tehnik tudi sam odpravi z mikrofonom na teren in posname zanimive zvoke, ki jih lahko doda radijski knjižnici.

3. Enote radijskega programa

Osnovna programska enota na radijski postaji je dan. Radijski dan navadno razdelimo vsaj na štiri dele. Tako govorimo o jutranjem, popoldanskem, večernem in nočnem programu. Znotraj posameznih delov programa odgovorni uredniki in urednice oblikujejo programske ure, v katerih se zvrstijo posamezne oddaje, prispevki, servisne informacije in drugi deli programa.

Radijske postaje oddajajo svoj program praviloma program 24 ur dnevno, za kar obstajata vsaj dva razloga. Če neka postaja ne oddaja programa vseh 24 ur, potem morajo vsaj nekateri njeni poslušalci in poslušalke poiskati drugo postajo, kar ni dobro, saj lahko tam ostanejo. Drugi razlog je, da vsak dober »gospodar« skrbi, da čim bolj izrabi drage aparature, ki jih je moral kupiti za normalno obratovanje postaje.

Večina ljudi posluša radio v jutranjem času, zato radijske postaje največ pozornosti namenjajo jutranjemu programu. (Pri televiziji je ravno obratno, saj je največ gledalcev in gledalk pred televizijskimi zasloni v večernem času – med 19. in 22. uro. Ta čas imenujemo osrednji televizijski čas, pogosto je slišati tudi angleški izraz prime time.) Novi sodelavci in sodelavke (tako voditelji/-ce kot novinarji in novinarke, tehniki in tehničarke ter glasbeni opremljevalci in opremljevalke) se zato najprej preizkusijo v manj poslušanih terminih (nočnemin večernem programu) in šele nato dobijo svoje termine v jutranjem programu.

Pri določanju vsebine in ritma programa radijske postaje upoštevajo želje in potrebe poslušalcev. Zato v jutranjem programu redno opozarjajo na čas (uro), saj se večina poslušalcev in poslušalk odpravlja od doma – proti službi ali šoli – in je to zanimiv podatek. Poslušalci in poslušalke dobro sprejmejo vremensko napoved ali podatke o vremenu (temperatura), saj to pomaga pri izbiri primerne obleke in obutve, ko se poslavljajo od doma. Vedno zanimive so prometne informacije, ki poslušalkam in poslušalcem pomagajo, da se izognejo gneči, zaporam cest in podobno. Takšne podatke imenujemo »servisne informacije«; radijske postaje jih pridobivajo od Agencije za okolje in prostor, Avto-moto zveze Slovenije ter drugih agencij in servisov. Večinoma so dostopni na internetu, z nekaterimi institucijami pa radijske postaje sklenejo posebne dogovore, da redno prejemajo obvestila z najnovejšimi in/ali najpomembnejšimi podatki. Poleg takšnih, servisnih informacij se v jutranjem programu zvrstijo tudi novice o pomembnih dogodkih minulega dne in/ali kratke napovedi najpomembnejših dogodkov.  Jutranji program je običajno sestavljen in vrste kratkih prispevkov, novic in servisnih informacij, v popoldanskih in večernih terminih pa lahko v program uvrstimo oddaje, ki so praviloma namenjene posebnim, manjšim skupinam poslušalcev in poslušalk. To so lahko zahtevnejše govorne oddaje (o politiki, kulturi, športu…) ali pa tematske glasbene oddaje.

3. 1 Programska ura

Programsko uro najbolj določajo kratka poročila, ki so običajno umeščena na začetek ure (recimo ob 8., 9.… uri) ali na polovici ure ( 8:30, 9:30…). Drugi deli programa se morajo prilagajati tej osnovni razdelitvi. Manjše postaje, ki si ne morejo privoščiti poročil vsako uro, imajo več svobode pri oblikovanju programa. Če pa imajo poročila, se velikokrat odločijo, da jih postavijo nekoliko drugače kot najbolj poslušane postaje v njihovi okolici (recimo ob 8:15, 9:15…). Na veliko radijskih postajah se odločijo, da poročila pripravljali samo čez dan, medtem ko nočni program skušajo delati kar se da poceni in je večinoma namenjen glasbi. Boljše postaje imajo v teh terminih na programu voditelja ali voditeljico – navadno poznavalca ali poznavalko glasbe, ki sam/-a skrbi za glasbeni izbor, tehnično realizacijo in povezovanje programa. Ker je takšen način dela drag, se vse več postaj odloča za program brez navzočih sodelavcev in sodelavk. Vse delo opravi računalnik, ki izbere glasbo in pri tem upošteva pravila, ki jih določi glasbeni urednik ali urednica. Ob vnaprej določenih urah predvaja samoreklamna in oglasna sporočila, točno uro itn. Takšen program je za poslušalce in poslušalke veliko manj privlačen, je pa logična posledica zmanjševanja stroškov.

3. 2 Shema oddaje

Tako kot urednik ali urednica lahko nariše programsko uro, lahko narišemo vsako oddajo in njene sestavne dele ali jih postavimo v shemo, ki je osnovno ogrodje oddaje. Za vsako oddajo je jasno, da se začne z uvodno in konča z zaključno špico (avizom in odvizom). Uvodnemu zvočnemu signalu praviloma sledi uvod, ki ga pove voditelj ali voditeljica. Tudi zadnjo besedo ima praviloma voditelj/-ica, ki med drugim navede avtorje in avtorice oddaje. Razvrstitev preostanka vsebine je odvisna od vrste oddaje. V nekaterih oddajah je lahko uporabljena instrumentalna glasbena podlaga, ki pomaga ustvarjati ritem in tok programa. Lahko je izbor glasbe naravnan k dopolnjevanju teksta in se med (po)govorom glasba pojača, da je slišno ilustrativno besedilo.

Ko so pripravljeni vsi prispevki in izbrana glasba, jih urednik ali urednica oddaje razvrsti in pri tem upošteva dejstvo, da program »lepo teče« in poslušalca oziroma poslušalko zadržimo pred sprejemnikom.

4. Novinarsko delo

Novinarji in novinarke morajo znati poiskati, prepoznati in predstaviti informacije, ki so pomembne za poslušalce in poslušalke, gledalce in gledalke ter bralce in bralke. Znati morajo razkriti stvari, ki ležijo pod površjem očitnih dejstev. Znati morajo vzpodbuditi ljudi, da govorijo, se zatopiti v dokumentacijo in razviti mrežo virov. Potrebujejo veliko energije, ker je novinarsko delo naporno. Poleg vsega tega morajo biti novinarji in novinarke samodisciplinirani, sposobni hitrih in gladkih premikov od teme do teme, od naloge do naloge… Pogosto morajo celo obdelovati več tem naenkrat. Ob vsem tem ne smejo nikoli pozabiti, da je verodostojnost največ, kar imajo – tako sami novinarji in novinarke kot mediji, za katere delajo.

Lastnosti dobrih novinarjev in  novinark

Radijske postaje predvajajo zahtevne oddaje vsak dan, zato morajo vsi ustvarjalci in ustvarjalke programa delati hitro in učinkovito. To pa še ne zadošča za dobro novinarsko delo. Dobri novinarji in novinarke imajo še veliko drugih sposobnosti in lastnosti, ki jih je nemogoče zapisati kot splošno veljavni »recept za dobro novinarstvo«.

Lahko pa povzamemo bistvene poteze, ki jih pri dobrih novinarjih in novinarkah izpostavlja več avtorjev:

  • ODPRTOST – Dobri novinarji in novinarke brez težav pristopijo k neznancem, se z veseljem pogovarjajo z ljudmi in so dobri poslušalci in poslušalke. Odprti so za nove ideje in mnenja ter izkazujejo strpnost tudi do tistih, s katerimi se sami ne strinjajo.
  • ZANESLJIVOST – Dobri novinarji in novinarke naredijo, kar rečejo, da bodo naredili. Držijo se rokov in dogovorov, tako v uredništvu kot zunaj njega.
  • RADOVEDNOST in VSESTRANSKOST – Dobrim novinarjem in novinarkam je v veselje izvedeti kaj novega, pritegne jih veliko različnih tem in področij, zanimajo jih podrobnosti, zato veliko sprašujejo, berejo in se izobražujejo. Pri delu so se sposobni spoprijeti z vsako temo, ker znajo vedno izbrskati potrebna dejstva.
  • POZORNOST in ODZIVNOST – Dobri novinarji in novinarke so ves čas na preži, oči in ušesa imajo široko odprta in opazijo tudi malenkosti. Nikoli ne izpustijo priložnosti, da o pomembnih, zanimivih, neobičajnih dogodkih in ljudeh izvedo več in jih predstavijo tudi svojim bralcem in bralkam, poslušalcem in poslušalkam ter/ali gledalcem in gledalkam.
  • IZNAJDLJIVOST in PRILAGODLJIVOST – Dobri novinarji in novinarke se v vsaki situaciji dobro znajdejo, vedno najdejo pot iz slepe ulice, na svojem lovu za informacijami in resnico so polni izvirnih rešitev. Sposobni so se vseskozi prilagajati okoliščinam, hitro spreminjati načrte in delati tudi v težavnih razmerah.
  • PRIJAZNOST in UGLAJENOST – Dobri novinarji in novinarke so prijazni do ljudi, s katerimi pridejo v stik, in so prijetni sogovorniki oziroma sogovornice. Ne pozabljajo na »dober dan«, »prosim« in »hvala« ter poznajo in upoštevajo tudi druga pravila lepega in spoštljivega vedenja.
  • ODLOČNOST in VZTRAJNOST – Dobri novinarji in novinarke se ne pustijo zlahka odpraviti, ampak vrtajo, dokler ne pridejo stvarem do dna. Iščejo, dokler ne najdejo, kličejo, dokler ne prikličejo, sprašujejo, dokler ne dobijo odgovora.
  • NATANČNOST in TEMELJITOST – Dobri novinarji in novinarke vedno preverjajo informacije. Znajo se prebiti skozi veliko količino podatkov in izluščiti najpomembnejše. Niso zadovoljni, dokler ne poznajo odgovorov na vsa vprašanja, ki so se odprla ob določeni temi, in dokler ne spoznajo vseh plati zgodbe.
  • POŠTENOST – Dobri novinarji in novinarke iščejo resnico, z ljudmi ne ravnajo kot s sredstvi na poti do cilja, znajo reči »ne« in so pripravljeni napisati tudi stvari, ki bodo morda komu škodile. Zapoved, da mora novinar/-ka pošteno poročati tudi takrat, ko bi lahko poročanje komu škodilo, je novinarjem in novinarkam lokalnih, manjših medijev še težje izpolnjevati kot njihovim kolegom in kolegicam pri večjih medijih. Novinarji in novinarke, ki delajo v lokalnih skupnostih, so običajno močno vpeti v okolje, v katerem delajo; z redkimi izjemami v njem živijo in osebno poznajo veliko ljudi, ki lahko postanejo predmet novinarskega poročanja. Novinarjem in novinarkam manjših medijev delo otežuje še dejstvo, da so taki mediji bolj kot večji ranljivi za zunanje pritiske. Oglaševalci, na primer, grozijo, da bodo prenehali poslovno sodelovati z medijskim podjetjem, če bodo novinarji in novinarke o njih negativno poročali. Včasih se zgodi nasprotno – in oglaševalci zahtevajo objavo določenih informacij, ker jim je to v poslovnem interesu. V delo novinarjev in novinark se pogosto skušajo vmešavati tudi politiki. Pomembno je, da uredništvo vztraja pri svoji samostojnosti in neodvisnosti od poslovnega dela medijske organizacije.

 

Ekipo na radiu sestavljajo:

  • Odgovorna urednica/odgovorni urednik
  • Novinarke in novinarji
  • Radijski govorci in govorke
  • Glasbeni urednik/glasbena urednica
  • Tonski tehniki/tehničarke in montažerji/montažerke

Delo novinark in novinarjev

Novinar mora poznati vse podrobnosti, in še več: celoto, ki jo te
podrobnosti tvorijo. Kdor hoče dobro spoznati svoje področje, mora
zvedeti tudi za stične točke svojega z drugimi področji in celoto. Kdor
pa tega ne pozna, se bo hitro spremenil v zagovornika ozkih interesov,
in bo zagovarjal tudi vsako neodgovornost.

5. Informacije in viri

Novinarke in novinarji v imenu javnosti zastavljajo vprašanja, zanjo
zbirajo informacije, jih organizirajo in posredujejo. Nosilna
novinarska tehnika je spraševanje in osnovno orodje vprašanje.
Informacije, ki jih novinarke in novinarji sporočajo javnosti, morajo
biti preverjene in točne, poročanje mora biti temeljito, uravnoteženo
in pošteno ter v skladu s še drugimi načeli novinarske etike. Med njimi
je tudi načelo zaščite vira informacij.

Naloga novinark in novinarjev je, da se čim bolje pripravijo na
pokrivanje dogodkov in tem, poiščejo čim več informacij, jih preverijo
pri več virih, spoznajo čim širšo sliko in jo tudi dobro predstavijo.
Najpomembnejša
tehnika iskanja informacij je pogovor, ki je lahko opravljen osebno ali
po telefonu; nekatere informacije je mogoče pridobiti tudi po
elektronski pošti. Velika težava vsakega uredništva sonovinarji, ki več
pišejo kot berejo. Da pa bi bila težava še večja, takšni berejo samo
svoja besedila, in še to nekritično, neprofesionalno in nekoristno.
Nihče se še ni nič naučil iz občudovanja lastnega dela. (…) Še slabši
od avtorja, ki ne bere, je urednik, ki bere samo to, kar spusti v
časopis ali oddajo.

Novinar mora poznati vse podrobnosti, in še več: celoto, ki jo te
podrobnosti tvorijo. Kdor hoče dobro spoznati svoje področje, mora
zvedeti tudi za stične točke svojega z drugimi področji in celoto. Kdor
pa tega ne pozna, se bo hitro spremenil v zagovornika ozkih interesov,
in bo zagovarjal tudi vsako neodgovornost. Objavljene zgodbe in
poročila so lahko dobro izhodišče za nadaljnje novinarsko delo in
radijski program.

Novinarske konference, predavanja, okrogle mize, otvoritve,
proslave, predstave… Organizatorji vseh si želijo medijske pozornosti
in v uredništva vsak dan pride na desetine vabil in obvestil.

Uredništvo (z odgovornim urednikom ali urednico na čelu) mora
presoditi, kaj si zasluži pozornosti, o čem bi poslušalci in poslušalke
morali biti obveščeni, kaj bi bilo zanje pomembno… in kaj je, na
primer, le poskus pridobivanja zastonj reklame, političnih točk in
podobno, zato se medij na vabilo oziroma sporočilo ne bo odzval. O
takih vprašanjih se sodelavke in sodelavci pogovarjajo na uredniških
sestankih; odločitev o pokrivanju dogodka ali teme sprejmejo glede na
uveljavljena merila.

6. Pred odhodom na teren

Kdor se na delo na terenu vnaprej pripravi, lahko dela veliko bolje
in mu je lahko delo tudi v veliko večje veselje kot tistemu, ki gre iz
redakcije nepripravljen. Priprava pomaga, da novinar/-ka na kraju
dogajanja v čim krajšem času najde prave podatke in prave sogovornike
in sogovornice, da zastavlja prava vprašanja, da se izogne zadregam in
nesporazumom…

Pomemben del podlage za terensko delo je pogovor z urednikom ali
urednico o tem, kam naj bo usmerjena osrednja pozornost, kako bi lahko
bila tema umeščena v program, koliko časa bi ji okvirno namenili in
podobno. Če novinar/-ka pripravlja prispevek za informativno oddajo, si
delo že od samega začetka organizira drugače, kot če dela, na primer,
daljšo reportažo, ki bo samostojni del radijskega programa.

Novinar/-ka, ki se odpravlja poročat o dogodku z vnaprej določenim
potekom, poskrbi za to, da dnevni red vnaprej pozna. Če ga uredništvo
ni že tako ali tako prejelo, pokliče organizatorje, tajništvo
institucije oziroma organizacije… in prosi zanj. Kdor vnaprej pozna
dnevni red, se lahko oboroži z dodatnimi podatki in znanjem, ve, o čem
govorniki in govornice govorijo ter zna – ko pride čas za to –
zastaviti prava vprašanja. Čas vsebinske priprave na poročanje se
skrajša, če se teme in področja v uredništvu razdelijo, tako da dogodke
in teme z enega področja običajno pokriva isti novinar oziroma
novinarka ali nekaj novinarjev in novinark. Novinarji in novinarke tako
poznajo ozadja napovedanih dogodkov in potek dotedanjega dogajanja,
imajo svoje baze virov, vedo, koga je treba poklicati za osnovne
informacije…

Ne le za seje mestnega sveta in državnega zbora, marveč za vse
dogodke oziroma predmete terenskega dela velja, da je vsebinska
priprava nujna in da je lažja, če se zadolžitve v uredništvu smiselno
razdeljujejo po področjih in temah. O temah, dogodkih, ljudeh… se
vnaprej pozanimamo in si pripravimo podlago za nadaljnje opazovanje,
poslušanje in spraševanje.

Učinki še tako dobre vsebinske priprave pa lahko povsem zbledijo, če
se na delo na terenu novinar/-ka ne pripravi tudi po tehnični plati in
pred odhodom iz redakcije ne preveri, ali je z opremo vse v redu.

7. Na terenu

»Grem na teren,« pogosto rečejo novinarke in novinarji in s tem
mislijo na najbolj dinamični del novinarskega poklica – odhajajo na
prizorišče dogodka, o katerem bodo poročali. »Teren« je torej lahko
marsikaj: državni zbor, mestna hiša, županova pisarna, šolski razred,
nogometno igrišče, prizorišče nesreče, koncertna ali konferenčna
dvorana, policijska postaja… – vsi kraji, ki jih obiščejo novinarji in
novinarke, ko zapustijo uredništvo z namenom zbiranja informacij.
Takrat pogosto (v)stopajo tja, kamor sicer ne bi nikoli šli, se
pogovarjajo z ljudmi, s katerimi se sicer ne bi nikoli imeli
priložnosti pogovarjati, zastavljajo vprašanja, ki jih sicer ne bi
nikoli imeli priložnosti zastaviti…
Novinar ali novinarka mora
takoj, ko pride na prizorišče, začeti iskati odgovore na vprašanja kdo,
kaj, kje, kdaj, kako in zakaj. To pomeni, da mora pozorno spremljati
dogajanje, opazovati okolico, iskati sogovornike, se zbrano
pogovarjati, zastavljati vprašanja… – ob tem pa ves čas upravljati s
tehnično opremo in paziti na kakovost posnetkov.

Svoje vtise in opažanja novinarke in novinarji sproti beležijo, da
lahko pozneje, ko pripravljajo prispevek, poslušalcem in poslušalkam
naslikajo čim bolj pristno podobo prizorišča in dogajanja. Posneti je
treba čim več naravnih zvokov, ki poživijo prispevek in dogajanje
približajo tistim, ki ga niso spremljali v živo: aplavz na prireditvi,
najava dobitnika ali dobitnice nagrade, sodnikova piščalka, vzkliki
navijačev, zvoki v hlevu, šolski zvonec, glasba s koncerta…

Radijski
novinarji in novinarke delajo brez slik, zato morajo znati poslušalkam
in poslušalcem prizorišča in dogajanje naslikati le s svojimi besedami
in z zvočnimi zapisi. Na terenu morajo ves čas razmišljati, s katerimi
posnetki bi lahko poslušalce in poslušalke »prestavili« na kraj
dogajanja.
Novinarji in novinarke potrebujejo sogovornike in
sogovornice – da iščejo in preverjajo dejstva, pa tudi zato, da svoje
prispevke oživijo z drugimi glasovi.

Dolžina izjav oziroma snemanja je odvisna od tega, kako osrednja je
vloga sogovornika ali sogovornice. Če gre za festival, veselico,
delavnico ali podoben dogodek, so obiskovalci in obiskovalke oziroma
sodelujoči verjetno v prispevek vključeni v obliki ankete, tisti, ki
imajo bolj osrednje mesto (npr. organizator/-ka, zmagovalec ali
zmagovalka, dobitnik ali dobitnica nagrade…), pa v obliki nekoliko
daljše izjave ali kratkega pogovora. Past, v katero se ujame veliko
novinark in novinarjev, je polnjenje prispevkov in radijskih valov z
uradnimi in uradniškimi izjavami. V prispevkih se vrstijo poslanke in
poslanci, ministri in ministrice, državni sekretarji in sekretarke,
predstavnice in predstavniki za medije pri državnih in drugih
institucijah…

7. 1 Priprava

Dobra priprava omogoča, da zastavljaš dobra vprašanja. Sogovornikom
in sogovornicam pa da vedeti, da te ne morejo zlahka odpraviti. Ljudem
se zdi podcenjujoče, celo žaljivo, če novinar ali novinarka pride na
pogovor nepripravljen/-a in začne spraševati po osnovnih informacijah,
ki bi bile dostopne tudi brez osebnega pogovora. Vedno je treba
poznati vsaj osnove o sogovorniku ali sogovornici in/ali temi – tako ne
zapravljaš svojega in njegovega oziroma njenega časa in se izogneš
zadregam. Če gre za slavno osebo, nočeš zastaviti vprašanj, na katera
je človek že stokrat prej odgovarjal (znanega pevca, na primer, ne
vprašaš, kdaj se je začela ukvarjati z glasbo…). Uporabi svoj arhiv,
skupne baze podatkov na radijski postaji, preišči internet, pogovori se
z drugimi novinarji in novinarkami, ki so se že pogovarjali z izbrano
osebo…

Vedi, kaj hočeš doseči s posameznim intervjujem – ali potrebuješ
dejstva, podatke ali reakcijo osebe na določeno situacijo, ali želiš
bolj poglobljeno razumeti osebo…? Pogovori se z urednikom ali urednico.
Odloči se za svoj zorni kot, svoj osnovni pristop, in zgradi intervju
okoli njega.

8. Osnove radijske tehnike

Tehnologija je tako napredovala, da se večina zvočnega gradiva na
radijskih postajah vrti neposredno z računalnika in zgoščenk. Vse več
radijskega gradiva je shranjenega v digitalni obliki in dostopnega na
spletnih straneh. Nekatere radijske postaje celo oddajajo program samo
na spletu. A ne glede na to, v kakšni obliki zvoki pripotujejo do
poslušalk in poslušalcev – da bi jih lahko posneli, potrebujemo vedno
vsaj mikrofon in snemalno napravo. Vsak, ki bo na radiu uporabljal
tehnično opremo, se mora najprej poučiti o pravilih ravnanja z njo,
sicer jo lahko nehote poškoduje.

Preverjanje opreme vsakemu poklicnemu radijskemu novinarju ali
novinarki hitro preide v kri. Razlog je preprost – vsak, ki se je vrnil
v studio brez posnetka dogodka ali intervjuja, je svojo napako zelo
obžaloval… Veliko novinarjev in novinark je šele po vrnitvi s terena
ugotovilo, da se njihovi pogovori in vse drugo niso shranili.

8. 1. Snemalne naprave

Na radijskih postajah  je mp3 snemalnik postal nepogrešljivi
sopotnik novinark in novinarjev. Je veliko manjši in lažji od starejših
snemalnih naprav, omogoča snemanje veliko bolj kakovostnih zvokov in –
če je treba – celo montažo prispevkov brez računalnika.
Vodja tehnične službe mora preveriti novinarjevo ali novinarkino znanje ravnanja z snemalnikom.
Novinar/-ka
mora pri svojem delu poznati vsaj osnovne funkcije delovanja
snemalnika. Na srečo je uporaba teh naprav zelo preprosta, zato si jih
ni težko zapomniti.

Hiter pregled osnoovnih funkcij in ukazov MP3 snemalnika snemalnika:

  • VHODI IN IZHODI: Vsak snemalnik ima okrogle vtiče – vhode in izhode – prek katerih lahko snemamo, presnemavamo in poslušamo.
  • PLAY : Predvajaj.
  • STOP :Ustavi.
  • FF/FORWARD :Vsak pritisk nas pomakne en posnetek naprej. Če gumb
    pritisnemo in držimo, se hitro pomikamo naprej po istem posnetku.
  • REW/BACK : Vsak pritisk nas pomakne en posnetek nazaj. Če gumb pritisnemo in držimo, se hitro pomikamo nazaj po istem posnetku.
  • END SEARCH : S tem ukazom se premaknemo na konec posnetega materiala
  • MARK :S tem ukazom ustvarimo konec trenutnega in začetek novega
    posnetka, ne da bi prekinili snemanje. Ta funkcija je zelo uporabna med
    snemanjem intervjujev, ko lahko vsako vprašanje »spravimo« pod določeno
    številko posnetka, ali pa med snemanjem anket, ko ima vsak posnetek
    posameznega anketiranca na kaseti svojo številko.
  • REC/RECORD : Snemaj. (Če ne nastavimo drugače, bo snemalnik vedno začel snemati na koncu posnetega materiala.)

Snemanje s snemalnikom

Kadar snemanje teče, na prikazovalniku (malem zaslonu) teče čas
snemanja; odvisno od nastavitev se prikazuje tudi jakost posnetega
zvočnega signala.

Kadar pogovor prekinemo in ustavimo snemanje s tipko STOP, pa bi
želeli posneti še dodaten material ali drug pogovor, pritisnemo gumb
REC (snemanje). Naprava bo avtomatično začela snemati na koncu
prejšnjega posnetka, tako da ni nevarnosti, da bi presneli že posneti
material.

8. 2 Kako do čistih in uporabnih zvočnih zapisov?

Če v slušalkah ni slišati zvoka in so baterije v napravi in
mikrofonu polne, smo najbrž pozabili, da je treba nekatere mikrofone
pred snemanjem vključiti s posebnim gumbom. Tudi kadar sami govorimo v
mikrofon, ga držimo 20 centimetrov proč od sebe – tako preprečimo, da
bi bili naši p-ji slišati kot pljuvanje po mikrofonu.

Ko snemamo pogovor, sogovorniku mikrofona ne silimo pred usta, ampak
ga držimo približno eno ped (20 centimetrov) od sogovornikovega obraza.
med snemanjem redno preverjamo, ali je vse v redu in v slušalkah
slišimo kakovosten zvok.

Pogovorov ne snemamo neposredno ob prometni cesti, v polni
restavraciji, na glasnem koncertu…, sicer lahko šum okolja preglasi
izjave našega sogovornika ali sogovornice in so te zato neuporabne.
Podobno velja za snemanje v zelo vetrovnem vremenu. Takrat je dobro
poiskati prostor v zavetrju in je na mikrofonu obvezna uporaba zaščitne
gobice. Seveda pa tudi tezvoke lahko snemamo, če jih želimo, na primer,
uporabiti za zvočne učinke v reportaži. Ko snemamo pogovor z enim ali
dvema sogovornikoma, ki sta blizu skupaj, nastavimo mikrofon na
90-stopinjski kot. Na 120-stopinjski kot snemanja mikrofon nastavimo
takrat, ko snemamo pogovor z dvema sogovornikoma, ki sta bolj vsaksebi,
ali z več sogovorniki naenkrat. Nastavitev z oznako 8 običajno
uporabljamo takrat, kadar sta si sogovornika postavljena nasproti.
Krožec (znak O pomeni, da lahko sogovorniki sedijo v krogu z
mikrofonom na sredini. astavitev na znak v obliki fižola ali ledvičke
pa je najprimernejša kadar je pred mikrofonom en govorec ali dva, ki
edita tesno z ramo ob rami.

8.3 Kako si s pripravo olajšamo montažo?

V montirnimi se vedno mudi, saj na to, da bi pripravili svoje
prispevke, navadno čakajo še drugi delavci in sodelavke. Zato je prav,
da se pred prihodom v montirnico temeljito pripravimo, da tam ne
izgubljamo časa.

Priprave na montažo se začnejo že pred snemanjem, ko se odločimo, v
kakšni obliki bi radi svoje poslušalce seznanili z dogodkom ali
dogajanjem, o katerem bomo poročali. Premisliti moramo, katere zvočne
zapise vse potrebujemo. Zagotovo se nam bo kakšna stvar utrnila še na
terenu, ne smemo pa se odpraviti na teren brez temeljite priprave,
sicer bomo ob vrnitvi ugotovili, da nam manjka cel kup posnetkov in
podatkov. Tako lahko, na primer, med pogovorom pred vsakim vprašanjem
pritisnemo gumb MARK, s čimer bodo posamezna vprašanja in odgovori
nanje ločeni po posnetkih (trackih). Prvo vprašanje in odgovor bosta,
na primer, track 1, druga track 2, itd. Uporaba tega ukaza je zelo
priporočljiva, ker lahko tako hitro poiščemo dele posnetkov, ki jih
potrebujemo. Medtem ko pogovor teče, si za vsak »track« vsaj na kratko
zapišemo, o čem je tekla beseda. Tako bomo lahko že pred presnemavanjem
posnetka v računalnik določili, kateri deli pogovora so zanimivi in
uporabni, kateri pa ne.

Z zapisovanjem podatkov o pogovorih in drugih posnetkih preprečimo,
da bi jih izbrisali ali izgubili med drugimi posnetki. Če si bomo že
med snemanjem tako uredili posnetke in zapiske, si bomo prihranili
ogromno časa za pripravo na montažo. Brisanje posnetkov na terenu ni
priporočljivo!

9. Priprava prispevkov

Informacije, ki bi jih v časopisnem članku razpredli v več sto ali
celo več tisoč besedah, je treba na radiu pogosto strniti v manj kot
100 besed. Zato pisanje za radio nekateri imenujejo tudi umetnost
zgoščevanja. Novinar/-ka mora znati organizirati zbrane informacije,
jih smiselno povzeti in svojo pripoved preplesti z izjavami in drugimi
posnetki s terena.

Novinar/-ka se običajno že vnaprej v dogovoru z urednikom ali
urednico odloči, v kakšni obliki, s katerim novinarskim žanrom, bo
zbrane informacije predstavil/-a poslušalcem in poslušalkam. Z dobrim
pisanjem lahko novinar ali novinarka v krajšem času pove več o »kako«
in »zakaj«, zato je dobro veliko brati in se vaditi v pisanju.

Med poslušanjem radia ljudje pogosto počnejo še druge stvari
(kuhajo, pospravljajo, vozijo avto…) in niso popolnoma osredotočeni na
to, kar se dogaja v radijskem programu. Če novinar ali novinarka
informacije podaja v zapletenih in dolgih povedih, sestavljenih iz
veliko odvisnih stavkov, poslušalci in poslušalke težko sledijo vsebini
in lahko povsem zgrešijo bistvo. Prispevkov ne morejo zavrteti nazaj,
če česa niso razumeli, kot se lahko vrnejo k že prebrani vsebini v
časopisu. Radijski novinarji in novinarke si zato prizadevajo
uporabljati preprost jezik ter kratke in jasne stavke. V radijskem
poročilu izjave običajno niso daljše od 30 sekund.

9. 1 Uporaba zvočnih prispevkov

Naloga novinarjev in novinark je, da izberejo ustrezne izseke
zvočnih posnetkov in sestavijo tekoče prispevke, v katerih se vsi deli
smiselno ‘prelivajo’ drug v drugega in imajo informativno vrednost. Da
bi lahko čim bolje umestili izjave v prispevek, morajo novinarji in
novinarke imeti dober pregled nad posnetim zvočnim gradivom. Pri tem so
jim v veliko pomoč zapiski, ki si jih pripravijo na terenu. Brez njih
bi veliko časa porabili za iskanje pomembnih delov posnetkov, z zapiski
pa lahko hitro najdejo dele, ki jih nameravajo vključiti v prispevke.

9. 2 Pred odhodom v montirnico

Ko zaključimo osnovno pripravo prispevka, ga pokažemo uredniku ali
urednici. Preden posnamemo svoje besedilo in začnemo montirati
prispevek, odpravimo pomanjkljivosti, ki jih je v prispevku razkril
pogovor z urednico oziroma urednikom.

V montirnici je običajno treba delo opraviti zelo hitro, ker morajo
prispevke zmontirati tudi drugi kolegi. Zato moramo priti v montirnico
dobro pripravljeni in z jasno zamislijo o tem, kako bo potekal
prispevek. Seveda potrebujemo tudi bralca oziroma bralko (pogosto je to
kar novinar/-ka sam/-a, ni pa nujno) in tonskega tehnika. Tehniku
oziroma tehničarki bo pri montaži v veliko pomoč, če je scenarij
pravilno opremljen z izpisi izjav, efektov in glasbene podlage.

10. Oglasni spoti

  • Samo – oglasni spoti

So zelo pomembni, saj z njimi gradimo zvočno podobo postaje in prispevamo k njeni razpoznavnosti.
O
tem, kako pogosto in kdaj bomo samo-oglaševalske spote spreminjali,
odloča odgovorni urednik ali urednica, je pa to odvisno predvsem od
denarja, ki ga ima radijska postaja na voljo.

  • Komercialni oglasni spoti

So vir prihodkov radijske postaje. Večinoma jih radijske postaje dobijo
že posnete od oglaševalske agencije ali od samega oglaševalca. To velja
za vse velike oglaševalce, ki pripravljajo oglaševalske akcije po vsej
Sloveniji ali za posamezno regijo.

Manjše postaje običajno same posnamejo spote le za lokalne
oglaševalce. Ko dobimo oglaševalski spot, ga najprej posnamemo v arhiv
in pri tem pazimo na kakovost kopije. Pogosto se dogaja, da naročniki
ponovijo oglaševalsko akcijo in naročijo predvajanje spota, ki so ga
posredovali postaji pred časom. To je dodatni razlog za to, da dosledno
skrbimo za arhiv spotov.

Ob predvajanju oglasov je treba poslušalce z zvokom (in grafiko v
drugih medijih) opozoriti, da vsebine, ki sledijo, niso uredniške
oziroma novinarske, ampak oglaševalske. Ločevanje oglasov od drugih
vsebin zapoveduje zakon o medijih. Oglaševalske spote predvajamo tako,
da jih od programa ločimo s posebnim ločilom.

Naročniki pogosto hočejo že vnaprej vedeti, v katerih terminih bo
oglaševalski spot predvajan; tako lahko preverjajo, ali postaja
izpolnjuje naročila. Seznam opravljenega predvajanja je osnova za
račun, ki ga radijska postaja izstavi naročniku za opravljeno storitev.

11. Radijski arhiv – več kot le glasba

Urejanje fonoteke, kot imenujemo radijski arhiv, je natančno in
zahtevno, a zelo pomembno delo, ki omogoča, da lahko v vsakem trenutku
najdemo kateri koli posnetek. V fonoteki so namreč zbrani in urejeni
nosilci zvoka z glasbo, pogovori, oddajami, (samo)promocijskimi in
oglaševalskimi spoti, ločili, zvočnimi efekti…

Še pred nekaj leti je imela večina arhivov kartotečne kartice, na
katerih so bili vpisani posnetki, ki so bili shranjeni na
magnetofonskih trakovih ali vinilnih ploščah. Razvoj tehnologije pa je
temeljito spremenil podobo fonotek in danes večino posnetkov
shranjujemo v digitalni obliki.

Arhivirani in urejeni posnetki so neprecenljive vrednosti. Urejenost
arhiva skrajša čas iskanja, sama umestitev posnetka v arhiv pa nam
omogoča, da starejše posnetke ob posebnih dogodkih spet umestimo v
program.

Radijski arhiv oziroma fonoteko delimo na več delov, glede na vsebino posnetkov:

  • arhiv govornih posnetkov (terenskih intervjujev, sej, okroglih miz…)
  • arhiv oddaj
  • glasbeni arhiv (vokalna in instrumentalna glasba, ime albuma, tempo, producent, založnik, avtorji…)
  • arhiv zvočnih efektov
  • arhiv produkcijske glasbe
  • arhiv ločil in spotov (oglaševalskih in samo-oglaševalskih)

V radijskem arhivu je shranjeno tudi nezvočno gradivo: članki, knjige, dokumenti, slike…
Podatke
o avtorju ali avtorjih potrebujemo za avtorsko agencijo, saj zakon
obvezuje vse, ki uporabljajo avtoska dela, da plačajo nadomestila za
uporabo avtorskih del.

Gre za odškodnino oziroma plačilo avtorjem in avtoricam, ker smo
uporabili njihove stvaritve. Kljub temu, da gre za majhne zneske, lahko
avtorji in avtorice dobijo veliko denarja, če njihova skladba postane
uspešnica, ki jo predvaja veliko število radijskih postaj.

12. Zaključek

Radijska postaja je lahko res uspešna samo ob sodelovanju celotne
ekipe. Različna področja dela, ki skupaj tvorijo radijski program, so
namreč med seboj močno povezana. Vsak naj zato opravlja delo, za
katero je ustrezno usposobljen in ki ga dovolj zanima, da ga bo
opravljal z resnostjo in predanostjo. Če vsak nosi svoj del
odgovornosti in izpolnjuje svoje naloge ter upošteva sodelavce in
sodelavke kot enakovredne partnerje pri ustvarjanju programa, se na
radijski postaji razvijejo sproščeno ozračje in dobri medsebojni
odnosi, ki niso zgrajeni na strahu in prisili, ampak na medsebojnem
zaupanju in sodelovanju. Pogoj za to je tudi neoviran pretok idej in
informacij na vseh ravneh, od direktorja ali direktorice do programskih
sodelavcev in sodelavk.

Namen uredniških sestankov, ki morajo biti dobro pripravljeni in
vodeni s strani odgovornega urednika ali urednice, je dogovoriti se o
tekočem delu in o načrtih za naprej, pregledati in analizirati minulo
delo, razrešiti težave in odpraviti napake, izmenjati ideje, itd. Če
posamezni član ali članica radijske ekipe ne opravi dobro svojega dela,
to vpliva tudi na uspeh drugih in radijske organizacije v celoti.
Pomembno je, da se programski sodelavci redno srečujejo na uredniških
sestankih. Sestanki naj ne bodo predolgi (taki sestanki namreč samo
ustvarjajo potrebo po novih sestankih…) in naj potekajo v sproščenem
vzdušju, a s primerno resnim odnosom do obravnavanih zadev. Predvsem pa
je treba upoštevati dnevni red in sprejemati sklepe (o razdelitvi
nalog), ki jih je mogoče izvesti.

K uspehu skupnostnih radijskih postaj veliko prispeva prizadevanje
celotne ekipe, predvsem pa direktorja ali direktorice in odgovornega
urednika ali urednice, za pridobivanje finančnih sredstev na razpisih
različnih domačih in tujih fundacij, državnih služb, organov Evropske
unije itd. Del sredstev je mogoče zagotoviti tudi s prispevki članov
skupnosti, ki ji je radio prvenstveno namenjen. V manjši meri (zaradi
nekomercialne narave programa) se finančna sredstva za delovanje
radijskih postaj pridobivajo s prodajo oglasnega prostora, za kar lahko
radijska postaja organizira tudi marketinško službo, ki skrbi za
vzpostavljanje stikov s potencialnimi oglaševalci.

13. Viri in literatura

  • Novinarska delavnicaĐurić,  Dušan (1986), Ljubljana: Delavska enotnost.
  • Koraki do kakovostnega novinarskega izdelka, Erjavec, Karmen (1998), Ljubljana: Jutro.
  • Radio: prvi koraki v radijsko ustvarjanje, Golčar, Bojan (2003), Maribor: MARŠ.
  • Nastavki za teorijo novinarskih vrst, Košir, Manca (1988), Ljubljana: Državna založba Slovenije
  • Osebni arhiv avtorja

Pisanje prispevkov: pisanje za radio nekateri imenujejo tudi umetnost
zgoščevanja. Informacije, ki bi jih v časopisnem članku razpredli v več sto ali
celo več tisoč besedah, je treba na radiu pogosto strniti v manj kot
100 besed. Novinar/-ka mora znati organizirati zbrane informacije,
jih smiselno povzeti in svojo pripoved preplesti z izjavami in drugimi
posnetki s terena.

DELI
Prejšnji članekOblikovanje zvoka pri oddajah v živo na TV
Naslednji članekPrimerjava klasične TV in TV na svetovnem spletu

Zvonko Žibrat je študent na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravil kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 1" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2007/2008.