Digitalna televizija

Interaktivna ali digitalna spletna TV je nekakšna združitev televizije
in interneta na domu. Uporabnikom omogoča dostop do interneta preko
televizijskega ekrana. Zaenkrat je v svetu dosegljivost storitev preko
spletne televizije še skromna in se v glavnem omejuje na video na
zahtevo in osnovne nakupe iz naslonjača. Večina ljudi je previdna in ne
investira v nove tehnologije, dokler se na trgu ne pojavi nek standard,
ki prevlada.

1. Uvod

Republika Slovenija z letošnjo pomladjo je začela z uvajanjem digitalne televizije. Zaradi relativno poznega začetka, je slovenski pristop nekoliko drugačen od pristopov ostalih evropskih držav. Relativni zaostanek glede na ostale evropske države bo Republika Slovenija izkoristila za naprednejši način uvajanja digitalne televizije.

Javna radiotelevizija je namreč že pridobila dovoljenja za postavitev prvega nacionalnega digitalnega radiodifuznega omrežja. Za to omrežje je predpisana uporaba MPEG-4 standarda, ki omogoča boljšo izrabo frekvenčnega spektra. Večina ostalih evropskih držav uporablja starejši standard MPEG-2, ki pa z novejšim MPEG-4 ni združljiv. Izbira novejšega standarda omogoča perspektivnejši razvoj digitalne televizije in odpira možnosti za uvajanje večjega števila programov ter televizije visoke ločljivosti ter seveda razvoj novih trgov televizijskega media. Republika Slovenija je s svojo odločitvijo za perspektivnejši sistem kodiranja televizijske slike izzvala precejšnjo pozornost, tako pri sosednjih državah, kot tudi pri proizvajalcih televizijske opreme.

Uspešnost digitalnega prehoda je v veliki meri odvisna od zakonskih okvirjev in regulatornih ukrepov.

Prihodnost je v digitalni distribuciji kanalov. Tehnologije digitalnega prenosa vsebin prek starih ali novih omrežij so sicer že na voljo, a odločilni korak morajo narediti tudi sami uporabniki – televizije z digitalnim vhodom (npr. HDMI) so sicer že naprodaj, toda še dolgo bo trajalo, da bodo po prodaji dohitele klasične modele. Tehnologijo IPTV, ki je pri nas razmeroma nova, a že precej priljubljena oblika prenosa vsebin do našega tv sprejemnika.

2. Televizija

2. 1. Tradicionalna televizija

V preteklosti se je televizijski signal širil po zraku s pomočjo močnih oddajnikov in anten. Sprejem signala je bil močno odvisen od oddaljenosti od oddajnika in konfiguracije terena. S pojavom satelitov se je z dodatno anteno (krožnikom) lahko povečalo število programov. V več stanovanjskih stavbah so stanovalci satelitski sprejemni sistem združili s skupinskimi antenami, sistem kabelske televizije pa je združil zemeljske in satelitske programe, ki se jih dobavlja preko kabelskega omrežja.

2. 2. Digitalna televizija

V prihodnje pa lahko pričakujemo, da kabelsko omrežje ne bo namenjeno le distribuciji TV in radijskega signala, temveč komunikacijsko omrežje za prenos multimedijskih storitev in prenosa podatkov. Širokopasovni (kabelski) internet je storitev, ki jo danes pozna že večina uporabnikov kabelske TV ter nam omogoča nove storitve kot so:

  • digitalna TV (dodatne možnosti za še pestrejšo ponudbo programov)
  • video na zahtevo
  • povečanje storitev prenosa podatkov in internetnih storitev
  • tematski paketi (športni, filmski, glasbeni, otroški, teritorialni … )
  • plačljiva TV (prvovrstni filmi in posebni športni programi)

Interaktivna ali digitalna spletna TV je nekakšna združitev televizije in interneta na domu. Uporabnikom omogoča dostop do interneta preko televizijskega ekrana. Zaenkrat je v svetu dosegljivost storitev preko spletne televizije še skromna in se v glavnem omejuje na video na zahtevo in osnovne nakupe iz naslonjača. Večina ljudi je previdna in ne investira v nove tehnologije, dokler se na trgu ne pojavi nek standard, ki prevlada. Tudi sama napeljava digitalnega voda povzroča visoke stroške ponudnikom digitalne TV, tako da je zaenkrat doseg omejen predvsem na območjih z visoko urbano koncentracijo.

2. 2. 1 IPTV – Internetna televizija

Gre za način prenosa digitalnega toka podatkov (zvoka in slike) prek širokopasovnih
omrežij
IP. Ali pa: gre za podatkovni tok MPEG-2 (ponekod tudi že MPEG-4), ki
ga uporabnikova dekodirna naprava (ki je lahko tudi osebni računalnik,
s programom VLC), prikazuje na zaslonu oziroma po televiziji. Pri nas
taka televizija deluje predvsem prek tehnologij DSL, ponekod pa tudi že
prek optičnega omrežja. Pogoj za rabo teh storitev je torej ustrezen
širokopasovni DSL ali optični priključek, pri čemer pri prvem zaradi
več vzrokov (kakovost bakrene parice, oddaljenost od krajevnega
vozlišča ter ustrezna nadgrajenost le teh) uporaba IPTV ni možna
povsod, kjer je sicer na voljo dostop do interneta prek DSL.

Slika 1: Primer STB (Set-top box)

Slika 1: Primer STB (Set-top box)

Uporabniški del verige sistema IPTV je naprava STB (Set-top box),  ki igra vlogo televizijskega vmesnika oz. pretvornika in skrbi za pretvorbo slike in zvoka v analogni format, ki ga razume večina današnjih tv sprejemnikov. STB torej potrebujemo za vsak posamezni tv sprejemnik, na katerem želimo spremljati vsebine prek IPTV. Ker pa ima danes navadno gospodinjstvo v povprečju več kot en tv sprejemnik, moramo temu ustrezno prilagoditi število naprav STB. Tu nastopi prva večja ovira takega sistema, saj dodatne naprave STB nekaj stanejo, zanemarljivi pa niso niti stroški dodatne napeljave ustreznega ožičenja UTP, če le-to še ni na voljo. Večje število naprav STB v enem gospodinjstvu pa trči še ob eno težavo – omejitev razpoložljive pasovne širine na priključek. Starejša, a še vedno zelo pogosta širokopasovna tehnologija ADSL namreč enostavno ni dovolj »široka« (največ 8 Mb/s), da bi prek nje zmogli prenašati več kot en hitri digitalni tok (torej televizijski program) hkrati. Šele od nedavna je s prihodom izboljšanih tehnologij DSL (ADSL2+, VDSL) je možno spremljati več kot en tv program hkrati, a še to ne povsod in ne povsem brez omejitev. Pasovna širina vsakega posameznega toka se dandanes namreč giblje od približno 4 pa vse tja do 9 megabitov na sekundo – to je veliko celo za najnovejše tehnologije širokopasovnega dostopa do interneta od doma. Teh težav nimajo uporabniki novega optičnega omrežja, saj tehnologija FTTH (Fibre to the Home) že zdaj omogoča hitrosti do 1 Gb/s na vsakem individualnem hišnem priključku. Zaenkrat se taki uporabniki priključujejo v omrežje T-2, in sicer v Kranju in Ljubljani.

2. 2. 2 Prednosti

IPTV pa ni samo televizija ali spremljanje običajnih televizijskih programov. Nova tehnologija ima namreč kar nekaj zanimivih lastnosti oziroma vsaj potencialnih zmogljivosti. Skupni imenovalec vseh je interaktivnost; prinesejo nekaj več v primerjavi z običajnim sistemom distribucije kanalov in tako izboljšajo uporabniško izkušnjo pri spremljanju vsebin. Zaradi povezanosti STB v internet večina ponudnikov IPTV omogoča dostop do e-pošte prek spletnega vmesnika, prilagojenega za uporabo na tv sprejemniku. Poleg branja je mogoče tudi pisanje e-sporočil, pri čemer nekateri ponudniki za doplačilo ponujajo ustrezno brezžično (infrardečo) tipkovnico, prilagojeno uporabi s STB. Možno je tudi brskati po internetu, vendar je zaradi nizke ločljivosti današnjih tv sprejemnikov to smiselno zgolj po preprostih straneh brez prevelikega številka grafičnih elementov in z nadpovprečno veliko tipografijo. Tako večina ponudnikov ponuja brskanje po vnaprej pripravljenem pregledu dnevnih novic, pregledu športnih rezultatov in ogled vremenske napovedi.

Naslednja zanimiva možnost je prikaz sporeda za trenutno izbrani kanal, ki je prilagojen
dnevu in tudi uri spremljanja programa. To je sicer resda mogoče tudi ob pomoči teleteksta v klasičnih sistemih, vendar možnost zaradi nekaterih funkcionalnih ovir in okornosti sistema ni preveč razširjena. Razširitev prikaza sporeda je sistem EPG ali Electronic Program Guide.

Z EPG lahko na primer vtipkamo naslov naše priljubljene nanizanke ali filma, sistem pa nato sam poišče želeno vsebino na sporedih vseh kanalov, ki podpirajo omenjeno funkcijo. Sistem nas nato lahko ob začetku predvajanja izbrane oddaje opozori nanjo, čeprav takrat morda spremljamo kak drug program. Še več, če ob predvajanju nismo pred televizorjem, nam lahko STB (če ima vgrajen disk) celotno oddajo posname, in si jo zavrtimo takrat, ko utegnemo.

2. 2. 3 VOD – Video na zahtevo

Bistvena potencialna prednost sistema IPTV pa je storitev s kratico VoD ali video on
demand. Gre za storitev, pri kateri lahko uporabnik sam izbira vsebine, ki bi si jih rad ogledal. Sistem je zmožen ponuditi marsikaj: najbolj zanimiva je vsekakor možnost predvajanja filmov na zahtevo (tako novejših kot tudi starejših naslovov), zanimivih oddaj, tv nanizank itd. Vse to nam je na razpolago natanko takrat, ko si zaželimo – nič več čakanja na ustrezen trenutek, ko je naš priljubljen film ali oddaja na sporedu. Tehnično gledano, je prenos vsebin VoD prek omrežja IP nekoliko bolj zapleten kot distribucija običajnih tv programov, težava je predvsem v zagotovitvi potrebne pasovne širine pri ponudniku vsebin. A čeprav so ponudnikito oviro večinoma že prerasli, je število delujočih rešitev VoD na trgu (svetovnem, pri nas pa sploh) kljub temu nadvse majhno. Težava je v zagotavljanju primernih vsebin. Lastniki licenc (pravic) za predvajanje filmov, oddaj in drugih podobnih vsebin so namreč zelo trd pogajalec za pravice distribucije prek novih tehnologij, kot je (med drugim) PTV. Dejstvo je namreč, da ima filmska industrija že lep čas utečen sistem prodaje avtorskih vsebin, ki novim medijem (internet, internetna televizija itd.) še vedno ne zaupa preveč. Težava tiči predvsem v zagotavljanju varnosti proti prepisovanju vsebin, saj je digitalni tok podatkov možno preprosto zajeti z računalnikom in ga nato na primer nelegalno pošiljati v splet. Tudi za to težavo so že na voljo ustrezne rešitve. S pridobivanjem pravic se trenutno ubadajo prav vsi ponudniki IPTV pri nas. Pri tem je majhnost slovenskega trga zanje še dodatna ovira pri pogajanjih z velikimi korporacijami. Mimogrede, tudi velikan, kot je Apple, se je moral zelo potruditi (tudi denarno) pri pogajanjih, da je v internetni trgovini poleg glasbe lahko ponudil tudi video vsebine.

2. 2. 4 IPTV v prihodnosti?

Prihodnost IPTV je vsekakor odvisna od kakovostnih vsebin. Celotna platforma namreč
omogoča še veliko več, kot je na voljo danes. Ponudniki morajo le odkriti tiste prave zmožnosti, ki IPTV dvignejo iz konkurence distribucijskih sistemov, in jih ponuditi uporabnikom po sprejemljivi ceni. Ena izmed najatraktivnejših je vsekakor že omenjeni video na zahtevo. Nadejamo se lahko, da bo ponudnikom IPTV in distributerjem (predvsem) filmskih vsebin v Sloveniji v doglednem času vendarle uspelo doseči dogovor v korist uporabnikov. Za začetek pa bi bilo morda smiselno ponuditi vsebine, ki so plod domače tv produkcije. Nacionalna televizija ima namreč kar zajeten arhiv dokumentarnih in drugih oddaj, ki bi gledalcem takrat, ko ni na sporedu nič primernega, lahko kakovostno zapolnile prosti čas.

2. 2. 5 HDTV – Visokoločljivostna televizija naslednjega rodu

Nanjo je IPTV sicer v osnovi pripravljen, vendar je pred začetkom oddajanja signalov HDTV treba obiti še nekaj tehničnih težav. Bitna hitrost podatkovnega toka za prikaz slike v visoki ločljivosti je namreč kar nekaj večja kot pri današnji standardni ločljivosti, zato mora biti tudi celotna infrastruktura od ponudnika do končnega uporabnika ustrezno prilagojena. Distribucija kakovostnih programov v tehniki HDTV bo tako smiselna zgolj po zares hitrih povezavah, predvsem torej po optičnih povezavah. Pred komercialnim zagonom HDTV pa bo treba rešiti tudi še vprašanje zamenjav starih naprav STB, ki danes povečini niso sposobne dekodiranja visokoločljivostnega signala. Prav tako povečini nimajo ustreznega izhoda (HDMI) za posredovanje video signala televizorju oziroma projektorju.

2. 2. 6 Primerjava dveh slo IPTV ponudnikov

  •  
    SIOL TV

Pprogramskega vmesnika. SiOL je bil z IPTV pionir, in to ne le pri nas, temveč skorajda v svetovnem merilu. Odtlej so pretekla skorajda štiri leta in v tem času je storitev preživela (kar nekaj) porodnih krčev.

Število uporabnikov se v zadnjih nekaj mesecih po besedah SiOLa hitro veča. To kaže na zrelost storitve. SiOL TV je na voljo naročnikom ADSL in ADSL2+, pri čemer lahko uporabniki prve spremljajo največ en program hkrati, uporabniki ADSL2+ pa dva – seveda le, če je Telekomova infrastruktura na poti do naročnika ustrezna. Storitev je sicer na voljo na približno 360 telefonskih centralah po vsej Sloveniji. S tem je možnost priklopa najboljša med trenutnimi ponudniki IPTV v Sloveniji.

Cena storitve je 15€ na mesec; to je nekoliko več kot pri konkurenci. V ceno je všteta »najemnina« za eno napravo STB, če pa se odločimo za dve, moramo drugo dokupiti po
ceni 138€. Ponudba raznovrstnih programov je med najboljšimi, če ne že celo najboljša na slovenskem trgu. Na voljo jih je več kot 120, od regionalnih slovenskih televizij do kakovostnih tematskih tujih programov. Na voljo je tudi šest programov za odrasle, ki so (kot veleva zakon) zaklenjeni z geslom.

Pred kratkim se je tv programom pridružilo tudi približno deset radijskih postaj, seznam pa naj bi se v kratkem še razširil. Že od samih začetkov delovanja storitve SiOL TV so uporabljene naprave STB izdelovalca Amino. Gre za majhno in lično oblikovano ovalno škatlico (s procesorjem PowerPC in Linuxom), ki ji je priložen nadvse uporaben daljinec. Tega lahko sprogramiramo in tako z enim daljincem upravljamo tako STB kot tudi televizor (če le ni preveč eksotičen). Navodila za programiranje so na voljo na storitve.siol.net/ televizija/priklop.

  • T-2 TELEVIZIJA

Televizija T-2 je storitev, ki je zaživela pred dobrima dvema letoma, ob začetku delovanja tega podjetja na trgu. Trenutno imajo po besedah T-2 8500 naročnikov. Storitev je na voljo v krajih, kjer je v krajevni Telekomovi centrali postavljena t. i. kolokacija T-2. Zaradi uporabe tehnologije VDSL so hitrosti prenosa podatkov višje, vendar le, če je razdalja do uporabnika majhna (v praksi največ 1500 metrov). Takih kolokacij ima T-2 trenutno 144, pred kratkim pa so začeli vzpostavljati dodatnih 108. Kljub temu je krajev, kjer je mogoče naročiti storitev, opazno manj kot pri SiOL TV.

Poleg tega ima T-2 precej težav s preveliko oddaljenostjo potencialnih) uporabnikov od centrale, pa tudi s kakovostjo Telekomovih povezav in sploh z, no, samim Telekomom (če vprašate Telekom, pa s samim seboj…). No, kot alternativa VDSL bo, oziroma je v večjih mestih mogoč dostop tudi prek optičnih vlaken, ki praktično ne pozna omejitev hitrosti ali razdalje. Optično omrežje povečini že deluje v Kranju; v Ljubljani, Celju,
Kopru, Novem mestu in Murski Soboti pa je v izgradnji. Naročnik televizije T-2 lahko za mesečni pavšal 14€ spremlja do tri hkratne tv programe, če priključek to hitrostno omogoča. Prvi STB nam T-2 brezplačno odstopi v rabo, drugega in tretjega dodatnega pa T-2 ponudi v najem za 500 tolarjev na STB na mesec. Programska shema televizije T-2 je zagotovo najobširnejša v Sloveniji.

Najobširnejša pa ne pomeni tudi najbogatejša: manjka npr. med mlajšo populacijo priljubljeni program Cartoon Network, ki se v večernih urah prelevi v TCM (pogajanja so menda v teku, težava je v visokih licenčnih pravicah, ki jih zahteva ponudnik), pa še kak tak »izpust« bi se našel. Po drugi strani je na voljo kar nekaj 24-urnih programov za res najmlajše člane družine (npr. Baby TV) in ogromno slovenskih lokalnih tv postaj. Poleg tv postaj je v »kablu« tudi nekaj radijskih postaj, na T-2 pa obljubljajo, da bodo v shemo v prihodnosti zajeli več kot sto radijskih postaj. Izdelovalec STB je enak kot pri SiOL TV. Gre za Amino 110 izdelovalca Aminocom, ki ima za razliko od SiOLovega še digitalni zvočni izhod SP/DIF. Ker nekateri programi že oddajajo zvok v načinu Dolby Digital s kodiranjem AC3, lahko lastniki ustreznih prostorskih ojačevalcev digitalni izhod s pridom izkoristijo.

Digitalna TV:

  • IPTV – Internetna televizija (Ponudniki: Siol TV, T-2 TV)
  • VOD – Video na zahtevo
  • HDTV – Visokoločljivostna televizija naslednjega rodu

Digitalizacija

Televizija je namenjena tako razvedrilu in zabavi kakor tudi
informiranju in izobraževanju. Kot elektronski medij je dovolj prožna
in se lahko hitro odziva na dogajanje v družbi na različnih področjih.
Čeprav bi se tehnološko lahko hitreje razvijala, jo ravno njena široka
uveljavljenost in celoten sistem posredovanja vsebin (oddajanja TV
programov) omejujeta v razvoju.

3. Digitalizacija kabelskih opereterjev

Kabelske televizije je že doživela tudi digitalni preporod. Gre za
sistem DVB (Digital Video Broadcasting), in sicer različico DVB-C, ki
je prilagojena distribuciji prek (že vzpostavljenih) kabelskih omrežij.
Signal DVB-C je že na voljo v nekaterih slovenskih kabelskih omrežjih.
Preizkusili smo sistem Ljubljanskega kabla ter podjetja Telemach. Za
sprejem pri obeh potrebujemo ustrezen digitalni sprejemnik DVB-C, ki ga
zagotovi ponudnik.

Slika 2: Prenos digitalne TV

Slika 2: Prenos digitalne TV

Telemach uporablja sprejemnik izdelovalca Scientific Atlanta,
prilagojen rabi v njihovem omrežju. Napravo zgolj priključimo v
kabelsko omrežje in povežemo s televizorjem in že je vse nared za
digitalni sprejem programov. Ob prvem vklopu naprava potrebuje nekaj
minut, da iz kabelskega sistema zbere ustrezne podatke o digitalnih
kanalih.

Slika 3: DVB sprejemnik

Slika 3: DVB sprejemnik

Ker je DVB-C pri Telemachu še vedno v preizkusnem obdobju (že od
leta 2004!), je na voljo zgolj kakih deset digitalnih kanalov. Večinoma
je naprava znala izpisati naslov trenutno predvajane vsebine in naslov
naslednje oddaje ali filma, tu in tam pa smo celo lahko prebrali nekaj
dodatnih informacij o vsebini. Pravzaprav je omenjena funkcionalnost
del sistema EPG, a ta še ni v celoti izveden. Omenimo še, da je bila
predvajana slika povsem nepopačena in precej dobre kakovosti.
Sprejemnik podjetja Kaon , ki ga trenutno preizkuša Ljubljanski kabel
je veliko bolj napreden. Vanj je namreč vgrajen 80 GB disk, na katerega
lahko snemamo vsebine in jih pozneje predvajamo – to imenujemo tudi
osebni video snemalnik (PVR – Personal Video Recorder).

Ljubljanski kabel trenutno že oddaja več kot 100 televizijskih in
več kot 50 radijskih postaj v digitalni obliki; to je nadvse pohvalno.
Sprejemnik podpira sistem elektronskega sporeda EPG, a je zaenkrat
omejen na zgolj tri kanale.

4. Primerjava med TV in internetom kot medijem

Televizija predstavlja enega najpomembnejših medijev zaradi svoje razširjenosti. Uveljavljala se je postopno skozi dolga leta in danes je prisotna že praktično v vsakem domu. K njeni uveljavitvi je še največ pripomoglo dejstvo, da lahko ponudi uporabniku celovito audiovizuelno vsebino, po drugi strani pa je uporaba televizije tudi dovolj enostavna.

Televizija je namenjena tako razvedrilu in zabavi kakor tudi informiranju in izobraževanju. Kot elektronski medij je dovolj prožna in se lahko hitro odziva na dogajanje v družbi na različnih področjih. Čeprav bi se tehnološko lahko hitreje razvijala, jo ravno njena široka uveljavljenost in celoten sistem posredovanja vsebin (oddajanja TV programov) omejujeta v razvoju. Po eni strani mora biti vedno zagotovljena kompatibilnost s predhodnimi rešitvami, da uporabnikom ni potrebno
takoj zamenjati obstoječih naprav za sprejemanje in gledanje TV programov (npr. dandanašnje sožitje črnobele in barvne televizije oz. v bodočnosti analogne in digitalne televizije), po drugi strani pa tudi kreatorji in ponudniki vsebin ne morejo kar čez noč zamenjati celotnega sistema televizije.

Popolno nasprotje televizije kot medija v vseh pogledih pa je internet, ki predstavlja
nov medij, katerega uporaba se bliskovito širi. Bistvene razlike med televizijo in internetom so:

  • Internet je aktiven medij, ki zahteva aktivno udeležbo uporabnika, gledanje  televizije pa je pasivno.
  • Televizija se počasi spreminja in vedno ohranja kompatibilnost s
    predhodnimi rešitvami, internet pa se zelo hitro spreminja in razvija,
    tudi na račun nezdružljivosti s prejšnjimi rešitvami.
  • Televizija je zanesljiv medij, medtem ko je zanesljivost interneta zelo različna.
  • Televizija je medij z zagotovljeno kvaliteto, kvaliteta interneta (hitrost oz. pasovna
  • širina dostopa) pa se spreminja tako glede vrste dostopa kakor tudi glede obremenjenosti spleta.
  • Gledanje televizije je enostavno in zato dostopno praktično vsem,
    uporaba interneta pa zahteva nekaj računalniškega znanja in spretnosti.

Kot je razvidno iz primerjave med internetom in televizijo, je glavna pomanjkljivost slednje predvsem pasivnost gledalca. Rešitev je interaktivna televizija, ki bo omogočala gledalcu, da se aktivneje vključuje v spremljanje televizijskih programov in sam izbira kdaj bo gledal televizijo ter kaj in kako bo gledal.

5. Nova TV tržišča

Video na zahtevo (VOD – video on demand) vam omogoča naročanje in ogled
video vsebin preko SiOL-ovega internetnega omrežja. Na SiOL TV si lahko
številne vsebine ogledamo takrat, ko bomo sami to želeli. Iz obširnega
kataloga igranih in risanih filmov lahko izbirate poljubne video
vsebine, te pa vam bodo nemudoma dostopne na vašem TV ekranu.
Digitalizacija  TV vsebin je odprla nove možnosti oglaševalcem.
Klasični TV  omogoča skopo povratno informacijo in stem površnejšo
analizo uspešnosti oglaševanja. Medtem, ko digitalizacija TV vsebin
omogoča izredno natančno oglaševanje (ciljano oglaševanje) in natančno
povratno informacijo o temu koliko časa nekdo gleda TV oglas, kdaj in
seveda kje.

Kako do video vsebin

  • Izposojo filma poravnate z žetoni, ki se nam obračunajo pri
    mesečnem računu za storitve. Vrednost enega žetona je 0,10 EUR. Žetone
    lahko v poljubnem številu nakupujete preko TV ekrana v sklopu Moj
    profil. Izposojene vsebine se  samodejno vstavijo v mapo Moj video, po
    24 urah pa se prav tako samodejno izbrišejo. V tem času si jih lahko
    ogledate postopoma ali večkrat. Sposodimo si lahko poljubno število
    filmov hkrati.
  • Na voljo bodo tudi brezplačne video vsebine, do katerih bomo lahko
    dostopali kadarkoli – brez plačila. Stem da seveda bo prisotno veliko
    reklam
Slika 4: Primer VNZ

5. 1. Elektronski programski vodič

Elektronski programski vodič (EPG) je interaktivni TV spored, ki ga
uporabniki SiOL TV lahko pregledujemo kar na svojem zaslonu.
Preglednica TV sporedov omogoča iskanje glede na termin, program, žanr
ali naslov oddaje, preklapljanje med programi ter nastavljanje urnika
snemanja. Vsaka takšna digitalna stran omogoča iteraktivno oglaševanje
ker združuje internetno tehnologijo z TV.

Podatki o posamezni oddaji na sporedu obsegajo informacijo o naslovu
oddaje, terminu oddaje (začetek in predvideni konec oddaje) ter kratek
povzetek ali opis.

Slika 5: Primer EPV Slika 6: Primer EPV
Slika 6: Primer EPV

6. Sklep

Z izjemno hitrim razvojem računalništva in informatike ter z večanjem hitrosti prenosa podatkov po omrežju se video vsebine vse bolj posredujejo prek spleta.

Video na zahtevo predstavlja večsmerni sprotno posredovani video posnetek. Omogoča
gledalcu na daljavo dostop do video gradiv, ki so shranjena na
oddaljenem video strežniku. Na video strežniku lahko tudi omogočimo
dostop oglaševalcem, da sledijo statistiki v realnem času svoje reklamne kampanje. Pri tem lahko učenec pride do video posnetkov predavanj in si ogleda predavanje, kljub
temu, da ni bil prisoten na samem predavanju.

Vrsta
kvalitete video slike je danes odvisna predvsem od hitrosti prenosa
podatkov , ki jih navedemo pri kompresiranju slike. Kompresiranje slike
za telefonsko omrežje s hitrostmi 28.8 kb/s ima bistveno večji poudarek
na večji kvaliteti zvoka in na manjši kvaliteti slike, saj slika
zavzame veliko prostora. Veliko boljšo kvaliteto posnetkov pri
kompresiranju za večje hitrosti prenosa od 128kb/s naprej dosežemo z
ISDN in LAN povezavami. V zadnjem času se pojavlja v okvirju videa na
zahtevo tudi hypervideo, ki pa predstavlja interaktivno obliko video
posnetka.

Hypervideo je pa nova dimenzija oglaševanja kjer bo lahko oglaševalec direktno komuniciral z potrošnikom.

7. Viri

  • interno gradivo podjetja Siol d.o.o., Ljubljana,  april 2006
  • Tavčar, Mitja, Strategija trženja, Koper, oktober1997
  • revija Monitor, Ljubljana,  november 2006, december 2007
  • www.siol.si
  • www.t-2.net
  • www.telekom.si

Ljubljanski kabel trenutno že oddaja več kot 100 televizijskih in
več kot 50 radijskih postaj v digitalni obliki; to je nadvse pohvalno.
Sprejemnik podpira sistem elektronskega sporeda EPG, a je zaenkrat
omejen na zgolj tri kanale.

DELI
Prejšnji članekTelevizijski informativni program
Naslednji članekDigitalna fotografija

Jasmin Rodica Miloševič je študent na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravil kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 2" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2007/2008.