Teme fotografij

Pred odločitvijo izbora področja fotografske razstave moramo poznati
področja katera so na razpolago, oziroma področja za katera smo
usposobljeni. Na področju fotografije je veliko tem iz katerih se lahko
naredijo razstave. Izbiramo izmed krajinske, portretne, potopisne, reportažne, itd. teme.

1 UVOD

Razstavo fotografij bi pripravil v Vidovi cerkvi v Dravogradu. Tam sem si že sam večkrat ogledal različne pripravljene razstave in se mi zdi celotni razstavni prostor zelo lep in vedno zelo obiskan. Glede na izbrano temo bo v moji predstavitvi predvsem fotografija iz naravnega okolja. Menim, da bo za gledalca zelo zanimiva in ga bo tudi obogatila. Predstaviti želim lepoto naravne svetlobe, raznolikost pokrajine in igro barv.

2 Izbira področje razstave

Pred odločitvijo izbora področja fotografske razstave moramo poznati področja katera so na razpolago, oziroma področja za katera smo usposobljeni. Na področju fotografije je veliko tem iz katerih se lahko naredijo razstave, v glavnem bi jih lahko razdelili na:

  • krajinska
  • portretna
  • potopisna
  • reportažna
  • arhitekturna
  • športna

2. 1 Krajinska fotografija

Pri tem področju fotografije se, kot že
samo ime pove, pri fotografiranju osredotočimo na krajine. Pri
fotografiranju pa je zelo pomemben čas v dnevu. Ali gre tu za jutranjo
svetlobo, opoldansko, popoldansko ali večerno. Po večini se pri tej
zvrsti fotografiranja izogibamo opoldanske svetlobe, saj je takrat
sonce najvišje, sence najkrajše, ozračje nejasno, svetloba trda.

Najboljša svetloba v dnevu za fotografiranje krajine je jutranja ali
dopoldanska in popoldanska ali večerna svetloba. Svetloba je mehkejša,
ozračje čistejše in sence daljša. Pri samem fotografiranju pa se
uporablja čim bolj zaprta zaslonka, saj  s tem pridobimo na globinski
ostrini posnetka. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno,
2006,162-170).

2. 2 Portretna fotografija

Ta zvrst fotografiranja je mnogo težja kot krajinska fotografija, saj imamo opravka z ljudmi, ki lahko med samim fotografiranjem tako ali drugače reagirajo na nas same ali na naše vedenje. Sam posnetek lahko zajema eno ali več oseb z umetno svetlobo, naravno svetlobo ali kombinacijo obeh.

Umetna svetloba se uporablja v foto ateljejih, kjer lahko kontroliramo jakost in smer svetlobo. Fotografiramo lahko ob vsakem času in nismo vezani na vremenske razmere. Pri naravni svetlobi pa smo vezani na sončno svetlobo in vremenske razmere, ki pa niso zmeraj ugodne. Kombinacijo obeh pa največkrat uporabljamo na terenu, kjer z dodatno umetno osvetljavo (bliskavica) osvetlimo zasenčene dela telesa ali obraza. Portretni posnetek moramo narediti tako, da je fotografirana oseba na posnetku čim bolj naravna. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006,151-155).

2. 3 Potopisna fotografija

Potopisna ali popotna fotografija je fotografsko zabeleženo daljše potovanje skupine ali posameznika. Takšne posnetke ponavadi spremlja besedilo, ki je povezano v zgodbo, da gledalca vodi skozi razstavo od začetka to konca. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006,162-170).

2. 4 Reportažna fotografija

Lahko bi rekel, da je to ena najbolj stresnih področji fotografiranja, saj se ponavadi fotografira dogodke, ki se hitro odvijajo in so neponovljivi. V takšne dogodke štejemo razne podelitve, prireditve, proslave, obletnice… Fotograf mora biti skozi v pripravljenosti in velikokrat mora predvidevati, kaj se bo zgodilo naslednje, kako bodo ljudje reagirali na dogajanje in kaj je bistveno, da imamo zabeleženo celo zgodbo. Naredi se velika količina posnetkov, pozneje pa se dela izbor najboljših saj je med samim fotografiranjem bolj malo časa, da bi lahko fotograf kvalitetno ocenil, da je posnetek dober. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006,162-170).

2. 5 Arhitekturna fotografija

Tudi to področje je zahtevno fotografiranje, saj moramo poleg tega, da izberemo najboljšo svetlobo v dnevu, predvsem paziti na linije objektov, ki so lahko problematične predvsem pri višjih stavbah. Zelo dober pripomoček pri tej zvrsti fotografiranja je stojalo, s katerim lahko dosti lažje uravnamo linije, ki morajo biti čim bolj ravne. Ker je velikokrat premalo prostora okoli objekta smo primorani uporabljati širokokotne objektive, ki nam pa linije še bolj popači. V veliko korist pa so nam šift objektivi, z pomočjo katerih se dajo linije zelo zravnati. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006,133-135).

2. 6 Športna fotografija

Zelo pomembno je, da je fotografiramo čim bolj hitro, saj moramo ujeti ključno dejanje, ki pa lahko traja samo delček sekunde. Vso dogajanje se odvija zelo hitro tako, da podobno kot pri reportažni fotografiji ne smemo varčevati z posnetki, saj lahko zamudimo ključni trenutek kot je: skok v vodo, gol pri nogometu, vzdušje gledalcev, met žoge veselje zmage… Uporabljati moramo fotoaparat, ki nam hitro meri svetlobo in ostrino. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006,176-178).

3 Izbrana tema za razstavo

Pri tej nalogi sem se odločil za krajinsko fotografijo, katero bom podrobneje opisal.

Velika prednost krajinske fotografije je to, da nismo vezani na določeno fotografsko opremo, saj lahko z malo opreme naredimo dobre posnetke. Na terenu lahko fotografiramo z širokokotnim 18mm objektivom, z normalnim 50mm objektivom ali pa z 200mm teleobjektivom.

V naravi so nam torej dani vsi pogoji, da naredimo dober posnetek z preprosto opremo. Seveda pa je za profesionalnega fotografa samo dober posnetek premalo, saj strmi za odličnim posnetkom, za katerega pa je seveda potrebno veliko več znanja in vrhunska fotografska oprema. Največkrat pa je izbran objektiv z kratko goriščno razdaljo, saj želimo na posnetku imeti čim več pokrajine.

Veliko pozornosti pa moramo posvetiti kompoziciji, ki je zaradi statičnosti še toliko bolj pomembna pri krajinski fotografiji. Pri fotografiranju pokrajine pa lahko posnetek naredimo veliko bolj zanimiv, če damo v ospredje kakšen motiv (drevo, cvet…), pri tem pa moremo paziti, da sam motiv v ospredju ne odvrača pogleda od same krajine. Uporabljena zaslonka naj bo vsaj F/8, še bolje pa bo, če bomo uporabili F/11 ali F/16, saj bo pri tem posnetek bolj oster v ospredju, kakor tudi v ozadju.

Za uspešno krajinsko fotografijo pa moramo biti tudi potrpežljivi in počakati, ne samo na pravi čas v dnevu, ampak tudi na primerno vreme. Od vremena je odvisna tudi čistost ozračja, zaradi tega so tudi najboljši krajinski posnetki narejeni prav po dežju, ko je ozračje čistejše. Zelo zanimivi znajo biti tudi posnetki pred in po sami nevihti. Vsaka pokrajina pa se seveda spreminja glede na letni čas, saj lahko tudi dobro krajinsko fotografijo naredimo v zimskem času, le pravo vreme in svetlobo moramo ujeti. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006,162-170 ).

  • Pri fotografiranju ob zori in mraku

previdni moramo biti pri osvetlitvi, saj moramo preden fotografiramo, vedeti kaj želimo narediti s posnetkom. Če želimo imeti na posnetku samo silhuete, lahko brez problemov pustimo aparat na programski avtomatiki. Če bi pa želeli imeti na posnetku vidne tudi detajle v ospredju, moramo izmeriti svetlobo ospredja, za nebo pa uporabiti močen ND filter, da postane temnejše. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006,162-170).

  • Pri posnetkih rek ali jezer

pa moramo počakati na čimbolj mirno vreme, tako da gladina vode deluje kot zrcalo, ki odseva sceno okolice. Paziti moramo, da je scena postavljena simetrično glede na odsev v vodi, saj bomo tako dobili zelo uravnoteženo kompozicijo. Glede na to, da je odsev okolice v vodi temnejši kot okolica sama, je pametno uporabiti ND filter, s katerim potemnimo okolico. Zelo primeren čas za takšno fotografiranje je zora in mrak. (Digitalna kamera, julij – avgust 2005, 22-33).

Slika 1: posnetek reke

Slika 1: posnetek reke

  • Posnetek potokov ali slapov

Najboljši posnetek potokov ali slapov dobimo z uporabo daljšega časa osvetljevanja, pri čemer dobimo vodo zamegljeno (dobimo občutek gibanja vode). Sam učinek pa je odvisen od tega, kakšen čas bomo uporabili (0,5 do 1 sekunda) in od hitrosti vodnega toka. Pri počasnem vodnem toku moramo uporabiti veliko daljši čas, kot pa pri hitrem vodnem toku. Če bi pa želeli vodni tok zamrzniti, pa moramo uporabiti veliko krajši čas osvetlitve (približno 1/500 sekunde). (Digitalna kamera, julij – avgust 2005, 22-33).

 

 Slika 2: posnetek slapa

Slika 2: posnetek slapa

 

  • Posnetek v viharnem dnevu

lahko je zelo dramatičen. Ni nam potrebno zmeraj čakati na idealno sončno vreme. Po viharju moramo biti pripravljeni, saj takrat, ko bo sonce posijalo skozi oblake, nam lahko osvetli določene objekte, pri čemer je lahko posnetek tudi zelo romantičen. Lahko pa imamo tudi srečo in posnamemo kakšno mavrico nad krajino. V oblačnem vremenu pa se lahko bolj osredotočimo na detajle, kot pa na široke poglede. (Digitalna kamera, julij – avgust 2005, 22-33).

  • Posnetek pri sončnem dnevu

Pri sončnem dnevu, pa smo praviloma pri fotografiranju bitij obrnjeni vstran od sonca. Sence so krajše in zelo ostre, barve so bolj blede. V tem času poiščimo motive iz kakšnih razglednih točk ali pa fotografirajmo bolj abstraktno. Idealni bodo posnetki polja cvetov. (Digitalna kamera, julij – avgust 2005, 22-33).

Slika 3: posnetek pri sončnem dnevu

Slika 3: posnetek pri sončnem dnevu

 

 

Teme fotografij:

  • krajinska (fotografiramo krajine, pomemben je čas v dnevu)
  • portretna (posnetek lahko zajema eno ali več oseb z umetno svetlobo, naravno svetlobo ali kombinacijo obeh)
  • potopisna (fotografsko zabeleženo daljše potovanje skupine ali posameznika. Takšne posnetke ponavadi spremlja besedilo)
  • reportažna (fotografira se dogodke, ki se hitro odvijajo in so neponovljivi)
  • arhitekturna (zahtevno, saj moramo paziti na linije objektov in svetlobo v dnevu)
  • športna (fotografiramo čim bolj hitro, saj moramo ujeti ključno dejanje, ki pa lahko traja samo delček sekunde)

Krajinska fotografija:

Veliko pozornosti pa moramo posvetiti kompoziciji, ki je zaradi statičnosti še toliko bolj pomembna pri krajinski fotografiji.

  • fotografiranju ob zori in mraku
  • posnetkih rek ali jezer
  • posnetki potokov ali slapov
  • posnetki v viharnem dnevu
  • posnetek pri sončnem dnevu

 


Lastnosti krajinske fotografije

Izbrana tema za razstavo je krajinska fotografija. V naravi so nam dani vsi pogoji, da naredimo dober posnetek z
preprosto opremo. Seveda pa je za profesionalnega fotografa samo dober
posnetek premalo, saj strmi za odličnim posnetkom, za katerega pa je
seveda potrebno veliko več znanja in vrhunska fotografska oprema.

3. 1 Svetloba

Skoraj najpomembnejša pri fotografiranju je svetloba, saj s pomočjo svetlobe zapisujemo posnetek na pozitiv, negativ ali sedaj tipalo. Je najpomembnejša pri fotografiranje krajine, saj je drugačna glede na čas v samem dnevu ali letnem času, kjer se tudi narava spreminja. Najbolj zanimivi čas za fotografiranje krajine je brez dvoma jutro z sončnim vzhodom in večer s sončnim zahodom. (Digitalna kamera, julij – avgust 2005, 143).

3. 2 Fotografsko stojalo

Nepogrešljiv sopotnik pri tem fotografiranju je zagotovo stojalo, ki nam olajša fotografiranje predvsem pri slabih svetlobnih pogojih, ker moramo uporabljati daljše osvetlitvene čase. Brez stativa bi se nam še kako rado zgodilo, da bi bili dobri posnetki zaradi tresenja fotoaparat pokvarjeni. Uporabljamo lahko enonožna stojala, pri katerih moramo stojalo pri fotografiranju še dodatno držati, so pa lahka, hitro pripravljena in majhna. Uporabljajo jih predvsem fotoreporterji, ki fotografirajo iz daljše razdalje in uporabljajo močne teleobjektive kot so 400mm, 800mm 1000mm.

Druga pa so trinožna stojala, ki trdno stojijo sama in tako lahko brez težav z tresenjem uporabljamo daljše čase osvetlitve. Ta stojala so težja in večja od enonožnih. Pri fotografiranju pa moramo paziti, da so noge enakomerno razpete tako dobimo dobro stabilnost pri fotografiranju. Glava na stojalu na katero je pritrjen fotoaparat nam omogoča postopni premik fotoaparata po vertikalni in horizontalni liniji. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006,268).

3. 3 Objektivi

Objektiv je naprava, ki je sestavljena iz različnih leč, ki s pomočjo svetlobe sliko preslika na občutljivo tipalo. Poznamo objektive z različnimi goriščnimi razdaljami. Z spreminjanjem goriščne razdalje na objektivu pa se nam spreminja tudi perspektiva in globinska ostrina posnetka. Z objektivi z veliko goriščno razdaljo, imenujemo jih teleobjektivi, dobimo veliko manjšo globinsko ostrino in veliko manj je vidnega ozadja. Skoraj nujna je uporaba stojala, razen, če imamo na razpolago dovolj svetlobe tako, da uporabljamo krajše čase osvetlitve.

Pri uporabi normalnega objektiva pa že pridobimo na globinski ostrini in veliko več je vidnega ozadja. Najbolj primerni za fotografiranje krajine pa so objektivi z kratko goriščno razdaljo (širokokotni objektivi), pri katerih dobimo zelo veliko globinsko ostrino in še več vidnega ozadja, kar pa je pri fotografiranju krajine še kako dobrodošlo. Če ima objektiv manjšo goriščno razdaljo, bomo na fotografiji zajeli širši zorni kot, torej bodo stvari na fotografiji videti manjši.

Pri objektivih z večjo goriščno razdaljo pa bomo zajeli manjši zorni kot, stvari na fotografiji pa bodo videti večji. Pri spreminjanju goriščne razdalje pa ne smemo pozabiti na spreminjanje same perspektive. Pri fotografiranju objekta ali ljudi z objektivi z veliko goriščno razdajo se nam stvari, ki so v ozadju približajo in tako na samem posnetku dobimo zelo malo ozadja oziroma pokrajine. Pri fotografiranju objekta ali ljudi z objektivi z kratko goriščno razdaljo pa se nam stvari ki so v ozadju oddalijo in tako dobimo na posnetku veliko ozadja oziroma pokrajine. Pri uporabi objektivov z kratko goriščno razdaljo pa moramo pri fotografiranju paziti tudi na  linje na posnetku, ki se še kako hitro popačijo. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 35-45).

 Slika 4: Uporabljena goriščna razdalja: 50mm (normalna)

Slika 4: Uporabljena goriščna razdalja: 50mm (normalna)

 

Slika 5: Uporabljena goriščna razdalja: 105mm (tele)

Slika 5: Uporabljena goriščna razdalja: 105mm (tele)

 

Slika 6: Uporabljena goriščna razdalja: 18mm (širokokotno)

Slika 6: Uporabljena goriščna razdalja: 18mm (širokokotno)

Zelo pomemben podatek o kvaliteti objektiva je svetlobna jakost objektiva, ki nam pove, koliko svetlobe pustijo leče skozi objektiv. Svetlobno močnejši objektivi spustijo veliko več svetlobe skozi objektiv, kar je seveda boljše, saj lahko fotografiramo tudi tam, kjer je svetlobe manj.

Objektivi, ki pa so svetlobno šibkejši pa smo pri slabših svetlobnih pogojih že primorani uporabljati bliskavico ali stojalo. Svetlobno jakost objektiva označujejo z vrednost F, pri čemer je večja vrednost F slabša svetlobna jakost objektiva, manjša vrednost F (1,8 2,8) pa pomeni, da ima objektiv zelo močno svetlobno jakost. Ta vrednost nam pri objektivu tudi pove njegovo najbolj odprto zaslonko, ki jo lahko uporabimo. Večina kompaktnih fotoaparatov imajo vgrajen fiksni objektiv katerega ni možno menjavati.

Najbolj so se uveljavili fotoaparati z 3x do 6x optičnim zoom objektivom. Na trgu pa so tudi kompakti z 10x in 12x optičnim zoom objektivom, kar pomeni, da ima aparat z 12x optičnim zoom objektivom razpon goriščne razdalje od 36 do 432mm. Glede na majhno velikost kompaktnih fotoaparatov je to zelo veliko približanje. Vsi ti fotoaparati imajo vgrajen stabilizator slike, ki nam pri fotografiranju z močnim zoomom, pomaga umiriti posnetek, da ne bi postal zamaknjen. Glede na to, da je s SLR fotoaparatom in s 500mm objektivom težko fotografirati, menim, da se bo razvoj z še močnejšim optičnim zoom objektivom pri kompaktih fotoaparatih umiril.

Vsi kompaktni fotoaparati imajo vgrajene še digitalni zoom, ki pa pri uporabi izgublja na kvaliteti fotografije. Same leče v objektivih so bistvenega pomena za izris fotografije. Pri cenejših fotoaparatih večinoma uporabljajo plastične leče, ki so sicer že dobro razvite, a jih ne moremo primerjati z kvalitetno izdelano lečo iz stekla. Objektive za SLR fotoaparate načeloma kupujemo ločeno od fotoaparata, saj imamo možnost menjave objektivov. Na izbiro imamo različne vrste objektivov, kot so zoom, širokokotni, tele in normalni objektivi. Vse objektive, ki smo jih uporabljali na klasičnih fotoaparatih lahko uporabljamo tudi na digitalnih fotoaparatih, le da se zaradi nekoliko manjšega tipala v primerjavi z negativom, goriščna razdalja spremeni. Sam razvoj leč v teh objektivih pa ostaja pri uporabi stekla. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 35-45).

3. 4 Fotoaparat

»Od oblike in ohišja je odvisno, kako dobro bomo lahko fotoaparat prijeli v roke, od njegove kakovosti pa, kako dobro bo njegovo elektronsko drobovje zavarovano pred prahom, vlago in drugimi nevšečnostmi.« (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 19). Včasih smo uporabljali analogne fotoaparate z negativi ali diapozitivi, sedaj pa uporabljamo digitalne fotoaparate z spominskimi karticami, na katere nam digitalni fotoaparati shranjujejo naše posnetke. Tukaj imamo različne tipe spominskih kartic (SD, CF, MMC, MS, XD…) tako, da pri količini napravljenih posnetkov nismo omejeni na 24 ali 36, kot je to pri negativih.

Pri klasičnih fotoaparatih smo morali za različne svetlobne pogoje uporabiti primerno občutljiv film, sedaj pa občutljivost (100, 200, 400 ISO) spreminjamo samo z nastavitvijo na digitalnem fotoaparatu. Pri fotografiranju z digitalnim fotoaparatom vidimo posnetek takoj, saj imamo vgrajen ekran, na katerem lahko pregledamo naše nastale posnetke. Doma si te posnetke shranimo na računalnik, kjer jih lahko ponovno pregledamo, popravimo in tudi izbrišemo slabše posnetke. Po arhiviranju lahko posnetke na karticah izbrišemo in kartico ponovno uporabimo. Za samo zgradbo ohišja pa raziskujejo v smeri močnih, a hkrati lahkih materialov. Največkrat je to kombinacija plastike in kovine. Pri cenejših, predvsem kompaktnih fotoaparatih bodo uporabljali samo plastiko. Takšen fotoaparat bo sicer cenovno zelo ugoden, a je dosti bolj občutljiv na zunanje vplive, kot so temperatura, udarci in podobno.

Pri kvalitetnejših fotoaparatih zlasti pri SLR pa uporabljajo kombinacijo plastike in kovine, magnezija ali aluminija. Ti dve kovini pa uporabljajo zato, ker sta vzdržljivi, lahki za obdelavo in še posebej zato, ker sta lahka materiala in prav te stvari so bistvenega pomena, saj v same fotoaparate prihaja vse več in več elektronike, ki je občutljiva in z ohišjem jo morajo čim bolje zaščititi. Ohišje mora biti čim lažje, saj so objektivi in vsa dodatna oprema dovolj težka, za nošenje po terenu. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 64-66).

3. 5 Fotografsko tipalo

Z razvojem zmogljivejših tipal je bil možen prihod digitalne fotografije najprej med amaterje, nato pa med  profesionalne fotografe. Sam razvoj tipala, ki se v zadnjem času razvija zelo hitro pa gre v smeri vse večje resolucije tipala tako pri kompaktnih kot tudi pri SLR fotoaparatih.

Tipalo spada med pomembnejše dele fotoaparat, pri katerem pa ni najpomembnejše samo to, kakšna je njegova ločljivost (koliko milijonov točk lahko zapiše), ampak tudi to, kakšna je sama fizična velikost tipala. Če pri manjših tipalih, katere vgrajujejo v kompaktne fotoaparate, inženirji stlačijo 8 namesto 6 milijonov točk, morajo biti ti seveda manjši. Manjše točke pa so na splošno slabše, saj so svetlobno manj občutljive in imajo večji digitalni šum, pri tem lahko pride tudi do tega, da se točke med seboj prekrivajo, posledica tega pa je, da dobimo še večji digitalni šum. Dobili smo večjo ločljivost tipala, a sama kvaliteta posnetka bo pri večjih povečavah slabša. Večina tipal v kompaktnih digitalnih fotoaparatih ima razmerje 3:4, kar je enako razmerju računalniškega monitorja in televizorja, razmerje 2:3 pa je enako razmerju 35mm klasičnega negativa ali dia pozitiva. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 22¬34).

Slika 7: Digitalno (3:4) in klasično razmerje (2:3)

Slika 7: Digitalno (3:4) in klasično razmerje (2:3)

Tipala pa ne ločimo samo po ločljivosti, obliki in velikosti, ampak tudi po tehnologiji izdelave. Najpogosteje se uporabljajo CCD tipala, redkejša pa so SMOC tipala. Obe vrsti tipala pa sta barvno slepi, kar pomeni, da sta občutljivi samo na zaznavanje jakosti svetlobe, ne pa tudi njene barve. Ta problem pa so rešili tako, da so pred vsakim od svetlobnih elementov barvni filter (rdeč, zelen in moder). Največji problem, ki jih imajo fotografska tipala in v čem se vidi glavna kvaliteta tipala je sposobnost zapisa svetlih in temnih tonov (barvana globina). Razvoj tipala seveda gre naprej, a če bi ga v tem trenutku primerjali z kvalitetnim diapozitivom bi ugotovili, da ima ta, če bi ga prenesli v digitalno obliko 36.000.000 točk, trenutno najboljšo tipalo srednjega formata pa ima 16.000.000 točk. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 22-34).

3. 6 Zaslonka

Z zaslonko nastavimo količino svetlobe, ki jo želimo spustiti preko objektiva na tipalo. Nastavitve na zaslonki se označujejo z številkami: 1,4 2 2,8 4 5,6 8 11 22 32, pri digitalnih fotoaparatih pa so možne še vmesne nastavitve kot so: 9… Z zapiranjem ali odpiranjem zaslonke pa ne uravnavamo samo količino svetlobe, ampak vplivamo tudi na globinsko ostrino posnetka. Pri odprti zaslonki 1,4 2 2,8 imamo globinsko ostrino malo, z zapiranjem zaslonke pa se nam globinska ostrina povečuje in doseže najboljši rezultat pri najbolj zaprti zaslonki. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 115-120).
 

Slika 8: Uporabljena zaslonka: F/4,8

Slika 8: Uporabljena zaslonka: F/4,8

Slika 9: Uporabljena zaslonka: F/32

Slika 9: Uporabljena zaslonka: F/32

3. 7 Zaklop (čas osvetlitve)

Pri tem pa nastavljamo čas osvetlitve na tipalo oziroma določimo čas odprtosti zaklopa. Kadar imamo svetlobe malo podaljšujemo čas, če je pa svetlobe dovolj pa čas skrajšamo. Daljši osvetlitveni čas lahko uporabimo tudi takrat, ko želimo prikazati neko gibanje, saj dobimo objekte na posnetku, ki se gibljejo hitreje zabrisane in s tem dobimo občutek gibanja. Krajše čase pa uporabljamo takrat, ko želimo objekte v gibanju zamrzniti na posnetku. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 49).

Slika 10: Uporabljen čas: 1/25s

Slika 10: Uporabljen čas: 1/25s

 

Slika 11: Uporabljen čas: 1/200s

Slika 11: Uporabljen čas: 1/200s

 

Slika 12: Uporabljen čas: 1/640s

Slika 12: Uporabljen čas: 1/640s

 

3. 8 Zaslon LCD

Na zadnji strani digitalnega fotoaparata pa je LCD
zaslon, s katerim lahko že narejene posnetke pregledamo, izbrišemo,
nastavljamo različne nastavitve fotoaparata, pri kompaktnih digitalnih
fotoaparatih pa ga uporabljamo kot iskalo pri samem fotografiranju.
(Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 19).

 

  • Svetloba: skoraj najbolj pomembna pri fotografiranju nasplošno in najbolj pomembna pri fotografiranju krajine.
  • Fotografsko stojalo: olajša fotografiranje predvsem pri slabih svetlobnih pogojih, ker moramo uporabljati daljše osvetlitvene čase.
  • Objektivi: naprava, sestavljena iz različnih leč, ki s pomočjo svetlobe
    sliko preslika na občutljivo tipalo. Poznamo objektive z različnimi
    goriščnimi razdaljami. Z spreminjanjem le te na objektivu, se nam spreminja tudi perspektiva in globinska ostrina posnetka.
  • Fotoaparat: Včasih smo uporabljali analogne z negativi ali diapozitivi,
    sedaj pa  digitalne z spominskimi karticami. Različni tipi spominskih kartic (SD, CF, MMC, MS, XD…)
  • Fotografsko tipalo: spada med pomembnejše dele fotoaparat, pri katerem ni
    najpomembnejše samo to, kakšna je njegova ločljivost, ampak tudi to, kakšna je sama fizična velikost
    tipala.
  • Zaslonka:  z zaslonko nastavimo količino svetlobe, ki jo želimo spustiti preko objektiva na tipalo. Z zapiranjem ali odpiranjem zaslonke uravnavamo količino
    svetlobe, vplivamo pa tudi na globinsko ostrino posnetka.
  • Zaklop: nastavljamo čas osvetlitve na tipalo oziroma določimo čas odprtosti zaklopa.

Shranjevanje in obdelava posnetkov na računalniku

Po končanem
fotografiranju svoje posnetke shranjene na notranjem pomnilniku ali pomnilniških
karticah shranimo na drug medij, da lahko kartico ponovno uporabimo. To
naredimo s pomočjo računalnika. Posnete fotografije v obliki datotek shranimo na
trdi disk, kjer jih lahko pregledamo, obdelamo,
izbrišemo….Pri računalniški obdelavi poleg popravljanja svetlosti,
kontrasta, barve in ostrine lahko naredi še marsikaj drugega, kot je:
izrez, poravnava perspektive, brisanje, mehčanje, dodajanje raznih
učinkov.

3. 9 Shranjevanje digitalnih posnetkov

Pri
samem fotografiranju z digitalnim fotoaparatom, nam svetlobno
občutljivo tipalo zazna in pretvori fotografijo v digitalno obliko, sam
podatek pa shrani na pomnilniške kartice. Cenejši fotoaparati imajo že
vgrajen notranji pomnilnik, večina pa uporablja pomnilniške kartice. Od
velikosti pomnilnika in od nastavitve fotoaparata (ločljivost in
stopnje stiskanja) pa je odvisno koliko posnetkov bomo lahko shranili.
Same pomnilniške kartice razlikujemo po vrstah (CF, XD, MS, miniDS,
MMC, SM…) in velikostih pomnilnika (64MB, 128MB, 256MB, 512MB, 1GB,
4GB, 8GB…).

Pomembna pa je tudi hitrost pomnilnika, od katerega je tudi
odvisna hitrost zaporednega fotografira, saj preden posnetek ni
shranjen, ne moremo fotografirati naprej. Zmogljivejši fotoaparati pa
že imajo vgrajen notranji medpomnilnik, v katerega se shranjujejo
posnetki, od tam pa se shranjujejo naprej na pomnilniško kartico.
(Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 53-62).

Po končanem
fotografiranju pa moramo svoje posnetke shranjene na pomnilniških
karticah shraniti na drug medij, da lahko kartico ponovno uporabimo. To
naredimo s pomočjo računalnika, ki je že skoraj nepogrešljiv v
vsakdanjem življenju. Posnete fotografije v obliki datotek shranimo na
trdi disk v našem računalniku, kjer jih lahko pregledamo, obdelamo,
izbrišemo… Glede na možno nadaljnjo obdelavo fotografij, je smotrno, da
si naredimo varnostno kopijo originalnih datotek. Pametno pa je tudi
narediti kakšne kopije na CD ali DVD, saj lahko datoteke iz trdega
diska po pomoti izbrišemo, lahko nam odpove trdi disk, dobimo kakšen
virus na računalnik… CD-je in DVD-je morama shranjevati v temnem in
suhem prostoru z sobno temperaturo. Ob izbiri proizvajalca pa ne smemo
varčevati in raje izberemo kakšna bolj znana imena. Sam uporabljam
arhivske CD-je od podjetja Memorex, ki naj bi držala 300 let, a kdo ve,
kakšne medije bomo uporabljali že čez 10 let. V primerjavi z klasičnim
fotoaparatom, z digitalnim naredimo dosti več posnetkov, katere
nalagamo na računalnik in arhiviramo na CD.

Glede na to, da se s časoma nabere kar lepo število fotografij in CD-jev, je dobro vedeti, kje so shranjeni posnetki ko jih iščemo. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 211-216). Vsak arhiviran CD ali DVD označim z zaporedno številko, nato pa s pomočjo programa Where Is It? ustvarim arhivski pomanjšan katalog vsakega CD-ja ali DVD-ja. Program prebere vse datoteke, katere so shranjene na CD-ju ali DVD-ju in ustvari pomanjšane sličice vseh datotek. Vsaki datoteki, mapi, CD-ju ali DVD-ju lahko podamo še opise, da pozneje lažje najdemo želeno datoteko. Velikost pomanjšanega kataloga iz enega CD-ja pa zavzame samo okoli 1MB. (Where Is It? navodila (pomoč) programa).

Slika 13: programa Where Is It?

Slika 13: programa Where Is It?

4 Iskanje motivov iz arhiva

Preden sem začel iskati primerne posnetke, sem moral razmisliti o formatih, katere bi želel uporabiti na razstavi. Ali bi bili to ležeči formati, pokončni formati ali kombinacija obeh. Glede na temo, katero sem izbral za razstavo, bom izbral posnetke, ki so ležeči. Takšen format nam daje občutek globine in širine.

Samo iskanje pokrajinskih datotek ni bilo preveč zahtevno, saj svoje datoteke skrbno shranjujem po mapah, katerim so dodani opisi (pokrajina, pokrajinski posnetek…). Program mi najde 358 posnetkov z pokrajinskim motivom. Od tega je bilo 132 pokončnih motivov, ki sem jih izločil iz izbora. Preostalih 200 pa sem prekopiral v posebno mapo za nadaljnji pregled. Po pregledu vseh posnetkov, sem se najprej odločil, da izločim vse zimske motive, želim da bi na razstavi prevladovale čim bolj žive barve. V nadaljnjem postopku pa sem izbrane posnetke razdelil v dve skupin. V eni skupini so posnetki raznih krajev Dravske, Mežiške in Mislinjske doline. Posnetki posameznih krajev, so zelo zanimivi, zaradi raznolikosti in prepoznavnosti posameznih krajev. V drugi skupini pa sem zbral fotografije ki predstavljajo različne posebnosti v kraju, naravi, dogodkov in pojavov. V obeh skupinah sem opravil izbor najboljših in najbolj zanimivih in po premisleku sem izbral za svoj projekt fotografije druge skupine. Izbral sem si 30 posnetkov, ki sem jih delno računalniško obdelal, da sem dosegal pravilno ostrino, kontrast in osvetljenost. Izdelal sem fotografije velikosti 20×30 na fotografskem digitalnem stroju Agfa D-lab1.

Tak izdelek je zelo pregleden, človek dobi predstavo in občutek, kako bo kasneje povečana fotografija učinkovala na gledalca. Vse izdelane fotografije sem razložil v svojem ateljeju in začel ponovno zbirati po tematskih skupinah in nato ponovno izločati fotografije do zadovoljivega izbora. Končen izbor fotografij pa sem dal skozi dokončno računalniško obdelavo. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 217-220).

5 Računalniška obdelava posnetkov

Kot sem že opisal v poglavju 3.4 Fotoaparat, v grobem delimo fotoaparate na kompaktne, ki se uporabljajo predvsem za domačo rabo in na SLR fotoaparate, ki so zrcalno refleksi. Razen velikosti, hitrosti in same kvalitete obstaja še ena bistvena razlika. Pri kompaktnih fotoaparatih imamo že vgrajen procesor, ki nam, preden fotografijo shrani na pomnilniško kartico, fotografijo obdela in fotografija je že na prvi pogled lepa. Pri fotografiranju z SLR fotoaparati, pa temu ni tako, saj moramo samo fotografijo naknadno obdelat z računalniškimi programi. Če bi takoj po fotografiranju primerjali obe fotografiji, bi lahko rekli, da je tista iz kompaktnega fotoaparata dosti lepša, barve so bolj žive, kontrastne, slika je ostra. Če pa se lotimo nadaljnje računalniške obdelave, pa pri kompaktnih fotoaparatih ne moremo posnetka dosti izboljšati. Pri posnetkih z SLR fotoaparatih pa imamo veliko več informacij na fotografiji in pri računalniški obdelavi smo skoraj neomejeni. Fotografijo izostrimo, popravimo svetlost in barve, umirimo kontraste. Če bi sedaj ponovno primerjali oba posnetka, bi videli, da je posnetek z SLR fotoaparatom veliko boljši in lepši. Iz tega sledi, da računalniška obdelava pri SLR fotoaparatih skoraj nujna. Seveda pa se pri računalniški obdelavi poleg popravljanja svetlosti, kontrasta, barve in ostrine lahko naredi še marsikaj drugega, kot je: izrez, poravnava perspektive, brisanje, mehčanje, dodajanje raznih učinkov… Sam uporabljam program Adobe Photoshop, obstaja pa še veliko drugih programov, ki so enostavnejši in cenejši ali celo brezplačni. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 221-224).

5. 1 Izrez fotografije

Pri fotografiranju, se tudi najboljšim fotografom kdaj zgodi, da izrez narejenega posnetka ni najboljši, saj lahko pri dobrem posnetku v kader pride kakšen nezaželjen objekt. Veliko fotografov, celo namenoma pri fotografiranju zajame več, tako da lahko končni izrez naredi pozneje na računalniku.

Slika 15: izrez fotografije

Slika 15: izrez fotografije

Kot prikazujejo fotografije, je določanje samega izreza dokaj enostavno in hitro. Koliko izreza pa lahko naredimo, pa je seveda odvisno od same kvalitete posnetka oziroma koliko točk ima fotografija. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 224-226).

5. 2 Poravnava perspektive

Še posebno pri fotografiranju arhitekture je zelo težko imeti linije ravne, saj velikokrat nimamo dovolj prostora, da bi uporabljali normalni 50mm objektiv, pri uporabi širokokotnega objektiva pa se nam popačijo linije objekta. S pravim računalniškim
orodjem pa tudi to ni problem. Paziti moramo le, da pri tem ne pretiravamo. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 226-227).

 

Slika 16: original in popravljena perspektiva

Slika 16: original in popravljena perspektiva

5.3 Uravnava svetlosti, barve, barvne gostote, kontrasta in ostrine

Že sam procesor v fotoaparatu popravi posnetku svetlost, barvo, kontrast in ostrino. Pri kompaktnih fotoaparatih je to bolj očitno, pri SLR fotoaparatih pa se moramo sami pozneje potruditi in posnetek popraviti. Svetlost posnetka popravljamo takrat, če je posnetek pretemen ali presvetel. To se velikokrat zgodi, če fotografiramo proti soncu, fotografiramo svetel objekt na temnem ozadju ali obratno in če fotografiramo znotraj velikega objekta… (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 228-230).

 

Slika 17: osvetljevanje barve posnetka

Slika 17: osvetljevanje barve posnetka

Slika 18: orginal in osvetljena brava posnetka

Slika 18: orginal in osvetljena brava posnetka

Barvo posnetka popravimo takrat, če vidimo, da fotografija nima pravih barv. To popravimo z mešanjem treh osnovnih barv: rdeča, zelena in modra. Z dodajanjem ali odvzemanjem ene od teh barv, se nam barve posnetka spreminjajo.

Slika 19: orginal in popravljena barva posnetka

Slika 19: orginal in popravljena barva posnetka

Pri zmanjšanju ali povečanju barvne gostote pa spreminjamo predvsem živost fotografije. Če zmanjšamo barvno gostoto, dobimo barve bolj mrtve, hladne ali na koncu čisto črno belo fotografijo. Če pa večamo barvno gostoto pa dobimo barve bolj žive, a paziti moramo, da s tem ne pretiravamo. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 228-230).
 

Slika 20: orginal, večanje gostote, manjšanje gostote Čb

Slika 20: orginal, večanje gostote, manjšanje gostote Čb

Pri kontrastu pa moramo uravnovesiti razmerje med najsvetlejšimi in najtemnejšimi toni. Z večanjem kontrasta dobimo svetle tone še bolj svetle, temne pa še bol temne, pri manjšanju kontrasta pa je to ravno obratno. (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 228¬230).

Slika 21: orginal, večji kontrast, manjši kontrast

Slika 21: orginal, večji kontrast, manjši kontrast (Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006, 221-254). 

Shranjevanje digitalnih posnetkov:

  • svetlobno
    občutljivo tipalo zazna in pretvori fotografijo v digitalno obliko, sam
    podatek pa shrani na pomnilniške kartice.
  • pomnilniške kartice se razlikujemo po vrstah (CF, XD, MS, miniDS,
    MMC, SM…) in velikostih pomnilnika (64MB, 128MB, 256MB, 512MB, 1GB,
    4GB, 8GB…).
  • od hitrost pomnilnika je
    odvisna hitrost zaporednega fotografira, saj preden posnetek ni
    shranjen, ne moremo fotografirati naprej.

Računalniška obdelava podatkov:

– kompaktni fotoaparati: vgrajen procesor, ki preden fotografijo shrani na pomnilniško
kartico, fotografijo obdela in fotografija je že na prvi pogled lepa

– SLR fotoaparati: fotografijo moramo sami obdelat v računalniških programih, na fotografiji je veliko več informacij in pri računalniški obdelavi smo skoraj neomejeni.

  • izrez fotografije
  • poravnava perspektive: uporabimo pri popačenih linijah objekta (arhitektura)
  • uravnava svetlosti, barve, barvne gostote, kontrasta in ostrine

Od izdelave fotografij do razstave

Sam postopek kemijsko razvite fotografije se od njenega razvoja pa do danes ni kaj bistveno spremenil. eveda pa se je postopek bistveno skrajšal, kemikalije so veliko bolj
okolju prijazne, poraba kemije je manjša in temnice skoraj da ne
potrebujemo več. V današnjem času so ročno izdelavo fotografij
nadomestili barvni tiskalniki in digitalni minilabi.

6 Izdelava fotografije na digitalne stroju Agfa D-lab1

Sam postopek kemijsko razvite fotografije se od njenega razvoja pa do danes ni kaj bistveno spremenil. Še zmeraj je potrebno fotografijo osvetliti, razviti v razvijalcu, nato fiksirati v fiksirju in nazadnje še sprati in stabilizirati v stabilizatorju. Seveda pa se je postopek bistveno skrajšal, kemikalije so veliko bolj okolju prijazne, poraba kemije je manjša in temnice skoraj da ne potrebujemo več. V današnjem času so ročno izdelavo fotografij nadomestili barvni tiskalniki in digitalni minilabi. Kot že samo ime pove, imamo možnost izdelave digitalnih fotografij, kar pa ne pomeni, da je sam postopek razvijanja fotografije kaj drugačen kot pri klasičnem stroju. Edina razlika nastane pri samem osvetljevanju papirja, katerega projiciranje negativa na fotografski papir zamenja skener in osvetljevalne diode. Sam postopek in potrebna oprema pa je naslednja: Agfa D-lab 1

 

Slika 22: Agfa D-lab1

Slika 22: Agfa D-lab1

Za delovanje takšnega stroja potrebujemo fotografski papir, ki je občutljiv na svetlobo in kemijo. Papir je zvit v rolah in shranjen v kaseto. Stroj pa si ga odreže po dolžini, kolikor ga potrebuje. Kemija se vloži v stroj, ta pa si jo po potrebi vzame in sam zmeša z vodo.

Slika 23: postopek izdelave fotografij na dig. stroju Agfa D-lab 1

Slika 23: postopek izdelave fotografij na dig. stroju Agfa D-lab 1

Izdelamo lahko fotografije od formata 9×13 do 20×30 iz negativov, dia pozitivov, in iz vseh digitalnih medijev. Postopek razvijanja fotografije se začne z skenom negativa (tako dobimo vse posnetke iz negativov v digitalno obliko) ali branje digitalne datoteke iz CD-ja, spominske kartice… Posnetki so delno avtomatsko obdelani. Nadaljne korekcije barve, kontrasta, ostrine, rdeče oči… pa so seveda tudi možne. Pri skenu negativa, stroj avtomatsko odstrani morebiten prah ali praske na negativu. (Tehnična dokumentacija digitalnega minilaba Agfa D-lab1, dr. Jork Hebenstreit, 2004).

 Slika 24: sken negativa

Slika 24: sken negativa

Kvaliteta izdelane fotografije je odvisna od želene velikosti fotografije in od resolucije digitalnega posnetka.

Slika 25: kvaliteta fotografije je odvisna od velikosti in resolucije

Slika 25: kvaliteta fotografije je odvisna od velikosti in resolucije

Ko smo z fotografijo zadovoljni, podamo ukaz za izdelavo želene fotografije. Podatki se pošljejo do osvetljevalnih diod, ki osvetlijo želeno velikost fotografskega papirja. Preko transporta papirja potuje še nerazvit, a osvetljen fotografski papir v prvo kopel z razvijalcem. V tej kopeli se razvijejo vsi osvetljeni srebrovi halogenidi. V naslednji kopeli, v kateri je blajhfiksir, v kateri papir postane obstojen na svetlobi. Ta kopel stabilizira vse razvite (osvetljene) srebrove halogenide in odstrani vse nerazvite (neosvetljene). V zadnji kopeli pa je stabilizator, kjer se papir opere vse kemije in še dodatno stabilizira. Papir gre še skozi sušilec, kjer se posuši, in po 3,40 minute dobimo izdelano kvalitetno fotografijo.

Slika 26: razvijalna enota za negativ, osvetljevalna enota in razvijalna enota za papir

Slika 26: razvijalna enota za negativ, osvetljevalna enota in razvijalna enota za papir (Tehnična dokumentacija digitalnega minilaba Agfa D-lab1, dr. Jork Hebenstreit, 2004)

7 Izdelava povečav za razstavo

Dokončno računalniško obdelane in pregledane posnetke pa sem izdelal na širokopasovne inkjet tiskalniku. Največja možna širina tiskanja fotografije pri takem tiskalniku je 1,5 metra. Deluje na osnovi brizganja barv na papir. Uporablja šest različnih barv C cyan, M mangenta, Y yellow, K black, lC light cyan in lM light mangenta. Z brizganjem majhnih pikic teh različnih barv na papir, nam tiskalnih izdela kvalitetno fotografijo. Pikice so tako majhne, da jih od razdalje 30cm ne opazimo. Velikost izdelane fotografije pa bo 50x75cm.

8 Kaširanje fotografij in opremljanje fotografije

Kaširanje je najenostavnejša oblika opremljanje fotografije za razstavo. Vse izbrane fotografije za razstavo se najprej nalepijo na samo lepljivo ploščo Kapafix debeline 1cm. Ta debelina je potrebna pri večjih fotografijah, da se pozneje fotografija ne zvija. To kaširanje se lahko naredi z vakuumsko ali valjčno prešo, s katero se fotografija prilepi na samolepilno ploščo. Pri tako opremljeni fotografiji ni potreben okvir, lahko pa dodamo paspartu, kar napravi fotografijo imenitnejšo, saj zaključi z nevtralno barvo kompletno kompozicijo. Paspartu je lahko lesen ali iz posebnega trdega kartona. Širina paspartuja iz trdega kartona je lahko poljubna, izrezana simetrično ali nesimetrično. Barvo paspartuja pa moramo izbrati po občutku skladnosti barv same fotografije. Največkrat je uporabljena črna, temno siva ali bela barva, kar poudari pogled na fotografijo. Pri svoji razstavi sem izbral črno barvo. Naprava za rezanje paspartuja ima delovno ploščo iz aluminija na kateri je pritrjeno vodilo za rezanje z rezalnim blokom, ki drsi iz desne proti levi. Režemo lahko pod kotom 45 ali 90stopin. Pri rezanju pod kotom 45 stopinj dobi izdelek dodaten beli rob še lepše loči fotografijo od paspartuja. Tako izdelan paspartu prilepimo na kaširno peno, kjer smo predhodno že pustili prostor okoli fotografije za paspartu. Na hrbtno stran kaširne pene pa prilepimo samolepilno obešanko iz gumiranega platna in trikotnikom nerjaveče kovine. Velikost fotografije s paspartujem je 70×95.

(spletna stran http://www.najdi.si – z dne 12.8.2007 http://www.e¬fotografija.com/artman/publish/article_1081.shtml in katalog Rinaldin KATALOG 2007 Verona – Italija).

9 Postavitev razstave

Fotografije bodo razstavljene v Vidovi cerkvi, kjer že imajo vse pripravljeno za postavitev razstave. Glede na velikost fotografije, bodo obešene v višini oči gledalca in med seboj oddaljene vsaj en meter, tako da gledalca ob ogledu posamezne fotografije ne moti nasladna fotografija. Ker so fotografije napravljene v Dravski, Mislinjski in Mežiški dolini bodo tudi razvrščene po krajih fotografiranja. Pod vsako fotografijo bo kratek opis nastanka fotografije. Vsaka fotografija bo osvetljena z reflektorjem od zgoraj. 

(spletna stran http://www.najdi.si – z dne 12.8.2007 http://www.e¬fotografija.com/artman/publish/article_1081.shtml).

Namen razstave in izbira teme fotografije je, da ljudem, ki živijo v tem predelu Slovenije in hodijo iz dneva v dan mimo lepot domačega kraja prikazat, v kako neizmernem lepem delu Slovenije živijo in se tega ne zavedejo.

Uporabljen je bil fotoaparat Nikon D70 in Nikon D200. Objektiv 18-35 2,8.

Razstavni prostor:

Slika 27: izbrane forografije

Slika 27: izbrane forografije

Slika 28: izbrane fotografije

Slika 28: izbrane fotografije

Slika 29: izbrane fotografije

Slika 29: izbrane fotografije

10 Zaključek

Za pripravo kvalitetne razstave je potrebno veliko strokovnega znanja, časa, iznajdljivosti in tudi čuta za estetiko. Digitalna tehnologija je sicer zelo dober pripomoček, vendar zahteva od fotografa poleg fotografskega znanja tudi poznavanje delovanja in funkcije digitalnega fotoaparata. Potrebno je dobro znanje računalniških programov za obdelavo digitalnih posnetkov, nastavitve računalniške opreme in poznavanje tehnologije izpisa povečav. Pri celotnem delu mi je svetovala in pomagala mentorica v podjetju Anka Perušek Holcman.

11 Literatura

  • Tehnična dokumentacija digitalnega minilaba Agfa D-lab1, dr. Jork Hebenstreit, 2004
  • spletna stran http://www.najdi.si – z dne 12.8.2007
  • http://www.e¬fotografija.com/artman/publish/article_1081.shtml
  • spletna stran http://www.najdi.si – z dne 12.8.2007
  • http://www.e¬fotografija.com/artman/publish/article_1081.shtml in katalog Rinaldin
  • KATALOG 2007 Verona – Italija
  • Nikolaj Pečenko, Fotografirajmo digitalno, 2006
  • Where Is It? navodila (pomoč) programa
  • Digitalna kamera, julij – avgust 2005

 

Izdelava fotografije na digitalne stroju Agfa D-lab1:

  • Fotografijo je treba osvetliti, razviti v razvijalcu, nato fiksirati v fiksirju in nazadnje še sprati in stabilizirati v stabilizatorju.
  • Razlika pri razvijanju digitalnih in klasičnih fotografij nastane pri samem osvetljevanju papirja, katerega projiciranje
    negativa na fotografski papir zamenja skener in osvetljevalne diode.
  • Kvaliteta izdelane fotografije je odvisna od želene velikosti fotografije in od resolucije digitalnega posnetka.

Kaširanje fotografij:

  • Najenostavnejša oblika opremljanje fotografije za razstavo.
  • Naredi se lahko z vakuumsko ali valjčno prešo, s katero se fotografija prilepi na samolepilno ploščo.
  • Okvir ni potreben, lahko pa dodamo paspartu, kar napravi fotografijo imenitnejšo, saj zaključi z nevtralno barvo kompletno kompozicijo.
DELI
Prejšnji članekPostati inženir gradbeništva
Naslednji članekProdukcija radijskih iger

Marcel M. P. Holcman je študent na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravil kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 1" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2006/2007.