Pomen, ki ga dajeta svetloba in barva pri snemanju

Snemalec ustvarja s pomočjo svetlobe in sence, dela na likovni kompoziciji filma, smiselno posnema kadre in jih fiksira na trak. Na posnetku skoraj nikoli ni virov svetlobe, ampak so vsi predmeti vidni v odbiti – sekundarni svetlobi. S svetlobo in senco se lahko določeni deli v kadru poudarijo ali pa
ima svetlo-temni kontrast simbolično vrednost in dramaturgijo.

1 Uvod

Po opravljeni praksi na RTV Slovenija sem se odločila za pisanje o profesionalnem snemanju s kamero, in sicer predstavila bom ustvarjalno plat tega poklica. Znano je, da pri tem delu potrebujemo tehnična znanja, mnogo več pa je poznavanje likovne teorije, občutek za estetiko, občutek za prostor in kombiniranje elementov v eno celoto. Pri tem ne smemo pozabiti na pripovednost in dramaturgijo.

V začetku je delo snemalcev veljalo za tehnično delo, delo izven umetnosti. Z razvojem filmske umetnosti se je pokazalo, da samo snemalec – umetnik lahko fiksira na trak vse kar si zamisli avtor scenarija, organizira režiser in zaigra igralec.

Torej, naloga snemalca je, da uresniči ustvarjalne zamisli avtorja scenarija in režiserja in te zamisli začnejo oživljati takrat, kadar so posnete na traku s ciljem projiciranja.

Snemalec ustvarja s pomočjo svetlobe in sence, dela na likovni kompoziciji filma, smiselno posnema kadre in jih fiksira na trak.

Recimo, slikar ustvarja sliko z nanosom barve neposredno na platno ali papir, snemalec nanaša svetlobo neposredno na objekt , ki ga snema in na ta način ustvarja dimenzionalno obliko, reproducira tonalnost, barvo in prostor, na kar vse tehnično fiksira na filmski trak.

Slikar razporeja predmete ali figure, ki jih slika neposredno na platno, snemalec razporeja kretnje figur in predmetov v realnem prostoru, nato jih fiksira na trak.

Iz teh primerov opazimo, da je razlika med slikarjem in snemalcem v tehnologiji procesa ustvarjanja slike.

Snemalec uporablja pri svojem delu osnovne elemente narave: svetlobo, barvo, obliko, prostor in gibanje v prostoru. 

1.1 Predstavitev RTV Slovenija

RTV Slovenija je nacionalna televizija, ki  jo je ustanovila Republika Slovenija. Je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti. Skrbi za informiranost državljanov Republike Slovenije in Slovencev po svetu ter za italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. Signal RTV-a pokriva celotno Slovenijo, prek satelita pa  jo lahko gledajo tudi  Slovenci po svetu .

RTV Slovenija mora v svojih programih zagotoviti verodostojne in nepristranske informativne oddaje, kakovostne izobraževalne oddaje, ustvarjati mora dokumentarne oddaje nacionalnega pomena ter zagotavljati visoko kakovostno lastno produkcijo, namenjeno otrokom, mladostnikom in starostnikom. Posebno pozornost posveča razvijanju splošne jezikovne in politične kulture, širi tudi razumevanje slovenske kulture, zgodovine in identitete, spodbuja šport ter informira o vprašanjih zdravja, varstva okolja in varstva potrošnikov. Gledajo jo v mestih in podeželju, otroci in odrasli, izobraženi in manj izobraženi.
Ima pomembno vlogo v našem vsakdanu. Skupaj z drugimi mediji oblikuje sistem vrednot in z njimi podobo sveta.

RTV Slovenija pripravlja dva nacionalna televizijska programa, tri nacionalne radijske programe, radijske in televizijske programe regionalnih RTV centrov v Kopru in Mariboru , po en radijski in televizijski program za avtohtono italijansko in madžarsko skupnost, radijske in televizijske oddaje za romsko etnično skupnost , radijske in televizijske programe za slovenske narodne manjšine v sosednjih državah ter za slovenske izseljence in zdomce. Regionalni center Maribor zaposluje 140 delavcev, ki pripravljajo dva radijska programa ( Radio Maribor in Radio Si) TV oddaje za televizijski program  TV Slovenija , TV regionalni program (TELE M) in program za madžarsko narodno skupnost.

Pripravljajo oddaje, kot so oddaja Sožitja (O ljudeh in živalih, Na vrtu), Oddaja o kulturi, Glasnik, Jutranji program … v dopisniški funkciji prispevajo k dnevnoinformativnim oddajam TV Slovenija. Televizija Maribor je prve korake delala kot dopisništvo RTV Slovenija že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kasneje se je preoblikovala v uredništvo in neprestano povečevala obseg lastne produkcije.

2 Osnove profesionalnega snemanja s kamero

2.1 Pomen svetlobe in barve pri snemanju

Pri profesionalnem snemanju s kamero se uporabljata  dve osnovni vrsti osvetljevanja:

  • naravna svetloba (sonce, ogenj, blisk) in
  • umetna svetloba (flouroscentka, wolframova žarnica)

Svetloba, ki prihaja iz vira je primarna, odbita pa sekundarna. Svetlobni vir oddaja primarno svetlobo, ki se nato odbija od  predmete, ki jih človek zazna v očesu kot sliko.

Na posnetku skoraj nikoli ni virov svetlobe, ampak so vsi predmeti vidni v odbiti – sekundarni svetlobi.   

Svetloba se od izvora širi v prostor premočrtno in neposredno osvetljuje predmete z ostrim usmerjenim snopom, lahko na svoji poti zadene na površine od katerih se odbija ali prehaja skozi snov kjer se usmerjeni žarki razpršijo. Ta svetloba osvetljuje prostor in predmete v njem posredno in iz več smeri, ter jo imenujemo difuzno ali razpršeno.

Slika 1: svetlo - temni kontrast

Površine, ki jih svetloba ne doseže so v senci. (Moškon, 1999, 48-
55). Z močjo svetlobe, s  smerjo osvetljevanja in stopnjo razprševanja
svetlobe se lahko dosežejo posebni učinki.

S svetlobo in senco se  lahko v kadru določeni deli poudarijo ali pa
ima svetlo-temni kontrast simbolično vrednost in dramaturgijo. Nazadnje
z osvetljevanjem se lahko ustvari posebna atmosfera, vzdušje v
posnetku. Ta je lahko živahen, veder ali pa turoben nostalgičen.    

Slika 1: svetlo – temni kontrast  

 

Slika2: svetloba v prostoru

 

Slika 2: svetloba v prostoru  

 

Slika 3: difuzni odboj in zrcalni odboj

 

Slika 3: difuzni odboj in zrcalni odboj (zelo gladke površine odbijajo svetlobo v eni smeri pod kotom, ki je enak vpadnemu kotu)    

vir slik: http://colos1.fri.uni-lj.si/~sis/GRAFIKA/RENDERING/render.html

RTV Slovenija – javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja
javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti.

Pomen svetlobe in barve pri snemanju:

  • z osvetljevanjem se lahko ustvari posebna atmosfera, vzdušje v posnetku
  • s svetlobo in senco se delajo poudarki na določenih delih
  • difuzna ali razpršena svetloba osvetljuje predmete iz več smeri

Kako se uporablja barva pri snemanju

Barva predmeta je odvisna od lastnosti površine in barvnega spektra svetlobe, s katero svetimo nanj (Bonitzer,1998, 48). Za snemanje se večinom uporablja dnevna svetloba, zato je sonce standardni izvor bele svetlobe. Človek sprejema in dojema barve kot simbole, tako lahko z barvo pri snemanju ustvarjamo številne efekte.

2.1.1 Bela svetloba

Pogost termin pri snemanju je bela svetloba. Bela svetloba je vsota vseh spektralnih barv vidne svetlobe. Pri prehodu skozi prizmo se  bela svetloba razkloni v svoje komponente. Ko z snopom takšne svetlobe posvetimo na površino, ki odbija celoten spekter, bo predmet videti bel.

Če pade na predmet bela svetloba, bo površina nekatere barvne svetlobe odbijala (refleksija), nekatere vpijala (absorbacija). Recimo, če površina odbija samo rdečo, vpija pa zeleno in modro svetlobo, vidimo predmet rdeče barve. Če površina vpija vse barvne svetlobe je videti črna. Torej, barva predmeta je odvisna od lastnosti površine in barvnega spektra svetlobe, s katero svetimo nanj (Bonitzer,1998, 48).

Danes vemo, da so osnovne spektralne barve tri primarne barve: rdeča, zelena in modra, z mešanjem le-teh po aditivnem principu dobimo tri sekundarne barve: modrozeleno, škrlatno in rumeno.

Pri fotografiji, videu, tiskarstvu in računalniški grafiki jih označujemo s kraticami, izpeljanimi iz angleških nazivov: RGB- red, green, blue ; CMYK – cyan, magenta, yellow.

Reprodukcija barve pri televizijski ali video sliki temelji na zapisovanju modre, zelene in rdeče komponente svetlobe. Namreč, da bi se dosegla korektna reprodukcija barve na posnetku, je potrebno pri snemanju pravilno nastaviti tri ključne elemente: občutljivost kamere na posamezne barve, filtre, ki se uporabljajo pri snemanju, svetlobo pri kateri se snema.

Slika 4: bela svetloba

Občutljivost kamere na posamezne barve je potrebno prilagoditi barvi
svetlobe pri kateri se  snema. Temu postopku rečemo uravnavanje beline
(White balance).

Uravnavanje beline se opravi tako, da v
svetlobo, ki se bo uporabila za osvetlitev motiva, postavi bel list
papirja (predmet z ustrezno belo površino) in posname. Mikroprocesor v
kameri bo na podlagi te referenčne beline prilagodil natavitve tako, da
bodo v danih svetlobnih pogojih barve konkretno reproducirane.

Slika 4: bela svetloba  

2.1.2 Barvna temperatura

Barvna temperatura je tudi pogost termin, ki se uporablja pri tehniki snemanja. Barvna temperatura opisuje barvni odtenek bele svetlobe. Odvisna je temperature izvora svetlobe. Za natančno določanje barvne temperature se uporablja enota Kelvin (K). Večinom se uporablja za snemanje dnevna svetloba, zato je sonce standardni izvor bele svetlobe. Ta standard se imenuje dnevna svetloba (daylight) in je svetloba, ki jo oddaja sonce v opoldanskih urah. Barvna temperatura tega izvora je 5500 K. Ta svetloba se čez dan zelo spreminja (zgodnje jutranje sonce in pozna popoldanska svetloba zahajajočega sonca imata precej nižjo barvno temperaturo kar pomeni, da spekter vsebuje več rdeče, oranžne, rumene barvne komponente). Odvisno je tudi od vremenskih pogojev. Svetloba oblačnega in meglenega dne ima višjo barvno temperaturo kar pomeni, da spekter vsebuje več modre, zelene, vijolične.

Torej, pri nižjih barvnih temperaturah je spekter bogatejši v toplem delu (rdeča, oranžna, rumena) in z zvišanjem temperature se spreminja v hladne barvne komponente (modrozeleno, modro, vijolično).

Pri razsvetljavi z umetnim izvorom svetlobe, se  uporablja žarilna nitka (žarnica) in ta spekter vsebuje manj modre svetlobe, barvna temperatura je nižja kot pri dnevni svetlobi – 3200 K. Ta standard se imenuje umetna svetloba ali pravilneje tungsten (tungsten je wolframova zlitina iz katere so izdelane žarilne nitke v žarnicah).

Slika 5: jutranja svetloba

Namreč svetloba, ki jo oddaja žarnica je bolj rumena kot recimo
svetloba, ki jo oddaja neonska svetilka ali dnevna svetloba. Pravimo,
da imajo te svetlobe različno barvno temperaturo.
Slika 5: jutranja svetloba (nizka barvna temperatura, prevladuje rumena barva)  

Slika 6: svetloba oblačnega dne

Spektralni sestav svetlobe, ki se uporabljajo za snemanje mora
ustrezati enemu od navedenih standardov, sicer barve ne bodo realno
reproducirane.

Primer, kaj se lahko zgodi, če je barvna
temperatura svetlobe, ki osvetljuje del scene drugačna kot barvna
temperatura svetlobe, ki osvetljuje drugi del scene.

Osebi, ki
se premakne iz enega dela  scene v drugega  spremeni barva obraza. To
seveda ni naravno in če to opazujemo s prostim očesom tega ne opazimo,
ker se človekovo oko sproti prilagaja, pri kameri pa je to precej
opazno. Zato se ti standardi kontrolirajo z nastavitvijo na kameri z
različnimi metodami korekcije.

Vir slik: http://www.astrokaktus.com/Argentina2005/Marayes/z_valle_fertil.html

 

Slika 6: svetloba oblačnega dne, prevladuje sivo-modra barva
(visoko barvna temperatura)
   

2.1.3 Barvni kontrasti

O barvnem kontrastu govorimo takrat, ko sta si barvi v barvnem krogu nasprotne. Bolj sta si barvi v barvnem krogu blizu, manjši je kontrast. Močen barvni kontrast v kadru lahko gledalca spodbudi, da bolj intenzivno razmišlja o posebnosti nečesa, kar je z barvo poudarjeno ali primerja različne dele prostora, ki so različno obarvani.

Človek sprejema in dojema barve kot simbole. Recimo, če posnamemo dialog med črno in belo oblečenim človekom, bo vtis o črno oblečenem negativen, o belo oblečenem pa pozitiven. Žive barve kot so: rdeča, oranžna, rumena vzbujajo prijetno razpoloženje in pozitivno mišljenje. Modra, vijolična in črna spominjajo na nesrečo in budijo temne misli.

Številni efekti, ki se ustvarjajo s svetlo-temnim kontrastom, se lahko tudi ustvarijo z toplo- hladnim kontrastom. Namreč barve lahko razdelimo na tople in hladne. Tople barve so : rdeča, rumena in oranžna, hladne so: zelena, modra in vijolična. Te barve v kadru izražajo, recimo, hladne nelagodje in tople občutek ugodja.
 
Potrebno je tudi omeniti komplementarni kontrast. To je kontrast barv, ki si ležijo nasproti v barvnem krogu. Komplementarni pari so: rdeča-zelena, modra-oranžna, vijolična-rumena. Te barve, čeprav so si nasprotne , se privlačijo in poudarjajo ena drugo. S temi komplementarnimi pari se  v kadru lahko prikaže istočasno nekakšna podobnost in različnost.
Naslednji je kontrast kvalitete barv, ki pomeni intenziteto barv. Gre za barve, ki so zasičene in žarijo, so agresivne in barve, ki so blede, sprane. Žareče barve v kadru poudarjajo elemente, ki so v ospredju in označujejo sedanjost, blede barve so značilne za elemente v ozadju in označujejo preteklost. Ta kontrast se navadno uporablja, kadar se želi prikazati razlika med sedanjosti in preteklosti.

Slika 7: toplo - hladni kontrast 1   Slika 7: toplo – hladni kontrast 1          

Seveda, kot je že povedano, najbolj pomembna pri vsem tem je
osvetljenost, ki je lahko naravna ali umetna. Če predmet, ki ga snemamo
ni dovolj osvetljen, bodo barve na posnetku nerazločne, zmanjšan bo
kontrast, slika bo manj ostra in pretemna.

 

 

 

 

 

 

Slika 8: toplo - hladni kontrast 2

Slika 8: toplo – hladni kontrast 2

Slika 9: komplementarni kontrast 1

Slika 9: komplementarni kontrast 1

 

Slika 10: komplementarni kontrast 2

Slika 11: barvni krog

Slika 10: komplementarni kontrast 2 Slika 11: barvni krog

 Vir slik: http://predmet.arh.uni-lj.si/taok/5_bk/5_1/5_1_3.html

Osnovne spektralne barve so tri primarne barve: rdeča, zelena in modra. Reprodukcija barve pri televizijski ali video sliki temelji na
zapisovanju modre, zelene in rdeče komponente svetlobe. Da bi
se dosegla korektna reprodukcija barve na posnetku, je potrebno pravilno nastaviti tri ključne elemente: občutljivost kamere, filtre, svetlobo.

 


Koraki snemanja

Realnost zunanjega sveta, kamera zapisuje s pomočjo različnih leč objektiva. Različni objektivi, kot so teleobjektiv, normalni, zoom, itd, prikažejo različna stanja. Snemamo lahko s statično kamero ali dinamično, odvisno ali hočemo vplivat na dogajanje v kadru. Pri snemanju je pomembna tudi kompozicija, saj se lahko z njo ustvarjajo različni učinki, simbolika in ritem. S slikami ali plani pa se gledalcu sporoča kje se nekaj dogaja, zakaj, kdo so udeleženci in kako se dogaja.

2.2 Snemanje (produkcija)

2.2.1 Objektivi

Optični del kamere je objektiv, ki je sestavljen iz leč. Realnost zunanjega sveta, kamera zapisuje s pomočjo različnih leč objektiva.

Z razvojem optike in tehnike za snemanje so tudi nastajale različne vrste objektiva, z novimi možnostmi filmskega zapisa fizične realnosti.

Objektivi se razlikujejo glede na goriščno razdaljo in vidni kot. Goriščna razdalja je izbrana tako, da pokriva vse vidne kote. Goriščna razdalja nam pravzaprav pove na kateri razdalji sklop leč združi žarke svetlobe in s tem, kje in kako veliko sliko projicira. 

Slika 12: Žarki padajoči na lečo vzporedno z optično osjo,

Slika 12: Žarki padajoči na lečo vzporedno z optično osjo, se po lomu v leči sekajo v točki F na optični osi, ki jo imenujemo gorišče leče (žarišče leče, fokus). Oddaljenost gorišča F od leče je goriščna razdalja f leče.

Vir: http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/1999/di/ivsic/lece/brezokv/zbiralne.htm

S spreminjanjem goriščne razdalje objektiva, spreminjamo tudi vidni kot. Pri malih goriščnih razdaljah je vidni kot in s tem vidno polje veliko. Takšni objektivi so širokokotni objektivi s katerim se dosega velika globinska ostrina, kot tudi splošna ostrina celotnega kadra. S tem objektivom dosegamo, da se na različnih oddaljenosti od kamere jasno vidijo različne osebe in predmeti, kar nam da občutek globine in trodimenzionalnosti.

Z daljšanjem goriščne razdalje se oži vidni kot, oziroma se zmanjšuje vidno polje, takšni objektivi so ozkokotni ali teleobjektivi. Pri snemanju s teleobjektivom ostrina slike se manjša,različno od širokokotnega in globina posnetka se reducira. Torej, trodimenzionalnosti in širina prostora, ki smo jo imeli pri širokokotnem objektivu se preoblikuje pri teleobjektivu v eno ploskev- dvodimenzionalnost ( Šimec, 1998, 23; Peterlić 1977, 68-74). Ker se prostor zoži, kader deluje napolnjeno, nabito, ni občutka prostornosti. S tem se navadno dosegajo učinki pomembnosti enega objekta v kadru.

S teleobjektivom izločimo osebe ali objekt iz okolja, ki imajo neko vrednost za gledalce, lahko tudi prikažemo počutje osebe, kot je recimo osamljenost.

Razliko med objektivoma lahko vidimo, recimo tako, da enak objekt na enaki razdalji od kamere posnamemo s širokim objektivom in objekt se bo prikazal v sliki oddaljen, oziroma posnet s teleobjektivom objekt bo prikazan bližji.

Z normalnim objektivom dobimo naravno perspektivo, slika je podobna človekovem videnju zunanjega sveta.

Z zoom objektivom spreminjamo goriščno razdaljo in s tem vidni kot med samim snemanjem. Po potrebi se objekti v kadru navidezno približujejo ali oddaljujejo čeprav kamera stoji na mestu in objektiv se ne menjava.

Ti objektivi so zelo praktični, ker se ne zgublja čas za zamenjavo objektiva. Zato se uporabljajo na televiziji pri snemanju reportaž in prispevkov.

2.2.2. Premiki kamere

Pri snemanju, kamera lahko stoji ali se premika – statična ali dinamična kamera. Statična se ne premika, miruje, navadno je postavljena na stativu. Tako posnet kader se imenuje statični kader (Pelko, 2005,18).

Prikazovanje sveta s statično kamero  se ne more poenotiti z dejanskim gledanjem človeka (človek nepremično lahko gleda zelo kratko). Zato je prikazovanje s premikanjem kamere bližje resničnemu človekovemu gledanju na svet.

V statičnem kadru, torej kamera ne vpliva na dogajanje v kadru, gledalec je osredotočen na samo dogajanje v njem. Namreč, ker ni premikov kamere, ni posebnih učinkov kamere, se dogajanje prikazuje takšnim kot je – realna hitrost dogajanja.

Dinamična kamera je stanje kadar se kamera premika. Razlikujemo dva osnovna načina premikanja kamere: panorama in vožnja.

Pri panorami je kamera na stativu in se premika  v vertikalni smeri (gor in dol) ali v horizontalni smeri (levo in desno), (Pelko, 2005, 21).

S panoramo se prostor prikazuje postopoma z nizanjem njegovih delov, lahko tudi vseh 360 stopinj kroga. Pri panorami gre za opisovanje, kjer se gledalčeva pozornost usmerja   z enega dela v drugi del prostora.

Vožnja je stanje, kadar se kamera premika skupaj s stativom na koleščkih. Lahko je tudi pritrjena na avtomobil, helikopter ali čoln… Skupaj s svojo podlago se premika proti nekemu objektu ali od nekega objekta in zraven nekega objekta, ki se giblje (Pelko, 2005, 24).

Namreč pri panorami je kamera pritrjena na tla in opisuje en krog, nizanjem delov tega kroga, postopoma in se konča s končanim obratom.

Pri vožnji se premika celotna kamera , gre za eno svobodno menjavo lokacij. Premiki kamere so lahko prijetni gledalcem in podpirajo sporočilo posnetka, če so izvedeni smiselno in v sklado  s kompozicijo. Pri snemanju se priporoča, da  v enem posnetku naredimo samo en premik ali zoom. Vsak premik daje gledalcu novo informacijo, zato se kamera ne premika če se ne ve zakaj. Na začetku in na koncu posnetka je potrebno, da kamera miruje vsaj eno sekundo. Od začetka lahko gre počasneje potem enakomerno in proti koncu se zasuk ponovno upočasni.

2.2.3 Kompozicija

Kompozicija je zelo pomembna pri snemanju. Z kompozicijo v kadrih ustvarjamo en vizualni red. Dobra kompozicija daje sliki skladnost in učinek.

Slika 13: horizontalna kompozicija 

Slika 13: horizontalna kompozicija                                    

Pri kompoziciji kadra veljajo podobna pravila, kot pri kompoziciji  v slikarstvu in fotografiji. 
Pojem
kompozicija nam govori o smiselnem razvrščanju elementov v eno celoto.
Gre za premišljen razpored vizualnih elementov, ki dajejo zadovoljivo
likovno sporočilo. Snemalec je pozoren na ozadje, odnose predmetov in
ljudi, ki jih snema. Z kompozicijo se lahko ustvarjajo različni učinki,
simbolika in ritem. Zato so tudi različni tipi kompozicije, ki se
uporabljajo in imajo različen pomen.

Kompozicija kadra je lahko horizontalna kar pomeni, da v kadru dominira
horizontalna linija, npr. drevored, nekakšna stena… Ta kompozicija
gledalcu da občutek sigurnosti, sproščenosti, stabilnosti.

 

Vir:http://diskus.slohost.net/cgi-bin/stran.pl?id=5&izris=pisiHTML&st_strani=5&templ=3&jezik=slo

Slika 14: vertikalna kompozicija                                          

Kompozicija je lahko tudi vertikalna in diagonalna. Če  je v kadru
izločen visok pokončen element, kot je recimo drevo, visok človek,
nebotičnik… gre za vertikalno kompozicijo, ki gledalcu daje občutek
dostojanstvenosti, premoči.

Vir: http://zupnije.rkc.si/lj-sv-jakob/jakob/sprehod.html

 

 

 

 

 

 Slika 14: vertikalna kompozicija  

 

Slika 15: diagonalna kompozicija

Diagonalno kompozicijo takrat ko elementi v sliki potekajo diagonalno.
Recimo v koso posneta cesta, tračnice ali ograja. S tem dobimo eno
linijo, ki diagonalno seka sliko. Takšna kompozicija daje občutek
dinamike, ker linija narašča ali pada.

Vir: http://momo.awakeheart.net/2006/11/29/tsar-tsar-2/

 

 

Slika 15: diagonalna kompozicija  

 

Poznamo tudi kompozicije, kjer se elementi razvrščajo v obliki geometrijskih likov, kot so : trikotnik, krog in štirikotnik.

Pri snemanju se upošteva pravilo, da se v sliki pusti prazen prostor  v smeri pogleda nastopajočega, da ni videti kot , da tišči v rob.

Nastopajoči se postavi tako, da vsak element v kadru ima svojo vlogo, nič ni slučajno.
Pri snemanju se je potrebno izogibati prevelikim praznim prostorom, ker se lahko z njimi  odvrne gledalčeva pozornost. Seveda tukaj je še zlati rez, ki je temeljno pravilo razporejanja elementov v sliki za vodoravno in navpično razdelitev.  

2.2.4 Plani, rakurzi

Plan je beseda, ki je nastala iz franc. besede »le plan«- ploskev, ravnina, oddaljenost pomeni oddaljenost kamere od  objekta snemanja ali velikost zajetega prostora s kamero (Peterlić, 1977, 64).
Plan, imenujemo ga še izrez, je ena slika ali del okolice, ki ga zajemamo s kamero in je odvisen od razdalje med kamero in objektom ter od vrste objektiva. Z različnimi plani se podajajo gledalcu čim popolnejše informacije o prizorišču, ki se snema, o udeležencih in dogajanju. Zato ne sme biti slučajen ali nenatančen, mora imeti smisel in pomen. Slike ali  plani  »odgovarjajo«  na  vprašanja: Kje? Kdaj? Kaj? Kdo? Kako? Zakaj?.

S slikami ali plani se gledalcu sporoča kje se nekaj dogaja, zakaj, kdo so udeleženci in kako se dogaja. Na ta način se  gradi ena slikovna zgodba, ki jo mora imeti snemalec v glavi preden začne snemati. Vseh planov je veliko. Ločimo šest osnovnih: total, srednji plan, bližnji plan, doprsni plan, veliki plan in detajl.

Kriterij za velikost plana je človekova višina.

Slika 16: Plani

Slika 16: Plani

Vir: http://www.mojmikro.si/?n=page&p=usolavidea00

Razlaga točk v sliki:

A – ekstremni total    F – doprsni plan
B – veliki total    G – bližnji plan
C – total    H – veliki plan
D –  ameriški plan    J – detajl
E – srednji plan    

Ker pa total predstavlja maksimalno zajet prostor , ga opisuje in orientira gledalca, se uporablja na začetku posnetega dogajanja. Cilj je, da seznani gledalca z mestom dogajanja. Najbolj podoben človekovem gledanju vizualnega dogajanja je srednji plan, kjer je vidna akcija, prostor pa je še dobro razpoznaven. V tem planu se dogajanje vidi objektivno, takšno kot je, brez dodatnih komentarjev, ki se ustvarjajo z detajli. Srednji plan prikazuje neko vsakdanjost, katere smo tudi sami del. Velikost zajetega prostora je enak velikosti prostora , ki ga v resnici zajemamo s pogledom. Bližnji plan izloči osebo ali predmet iz okolja in gledalca osredotoči nanj. Z bližnjim planom se gledalca spozna z neko osebo, značajem te osebe, ki je pomembna za nadaljnje dogajanje in je potrebno, da si jo gledalec zapomni. V sliki se še vedno vidi okolje v katerem se oseba nahaja.V velikem planu imamo v sliki samo obraz osebe, ki prekrije ves ekran, celotno okolje se eliminira. Tokrat se gledalčeva pozornost osredotoči na notranje počutje, duševnost osebe. V detajlu vidimo tudi najmanjše podrobnosti.

Če smo imeli v velikem planu obraz osebe, ki prekrije skoraj celoten ekran, pri detajlu je to lahko recimo samo oko tega obraza. Z detajlom se v sliki eliminira celotno okolje, ker če imamo posneto samo oko ne vemo komu ono pripada, kdo je in kje posnet. Zato lahko rečemo, da detajl ne odgovarja na vprašanja: Kdo? Kje? Kaj?, čeprav se uporablja v montaži kot prehod  v nekakšen drug prostor ali čas. Detajl se uporablja velikokrat kot avtorjev komentar ali pojasnilo, poseben pomen nečesa v nekem dogajanju.

Praviloma velja, da manjši plani trajajo dalj časa, veliki plani pa manj. Bližnji plani obsegajo manj elementov in imajo večji dramski poudarek. Vsak plan mora izraziti misel, ki mu je določena. Zato mora biti nedvoumen.

Če z  oddaljenosti  kamere od  objekta spreminjamo različne plane, tako tudi te objekte snemamo iz različnih kotov po vertikali, ki jih imenujemo rakurzi. Kamera je lahko postavljena nad objektom, ki se snema, pod objektom ali v višini pogleda. Ločimo tri različna kota snemanj, ki jih imenujemo: normalni kot snemanja, spodnji kot snemanja(spodnji rakurz), zgornji kot snemanja (zgornji rakurz).

Slika 17: različni rakurzi

Slika 17: različni rakurzi

Pri zgornjem rakurzu je os objektiva usmerjena navzdol in »gleda » zviška na osebo ali predmet, ki ga snema. Objektu snemanja daje podrejen položaj, jih zmanjšuje ali splošči, prikazuje: skromnost, nemoč, poraz ali ponižanje. Za zgornji rakurz rečemo, da predstavlja
pogled nekoga, ki je nad vsem, ki edini ve kaj se bo naprej zgodilo. Zato se večinoma uporablja kot avtorjev komentar.

Spodnji rakurz dobimo, če namestimo kamero nižje, kot je objekt snemanja. Os objektiva je usmerjena navzgor in objektu snemanja daje vzvišen položaj. Takšen posnetek poveča pomen osebe ali predmeta zato ker jih tudi vizualno zviša. S tem rakurzom poudarjamo moč, oblastnost, avtoriteto, ponos, nadutost. Človek, ki ga posnamemo s spodnjim rakurzom, lahko daje vtis telesne moči ali pa mu ta zorni kot podari elegantno postavo. V filmu so navadno iz spodnjega rakurza  posneti  tirani , nasilniki, nepremagljivi revolveraši, v grozljivkah razne pošasti. Pri normalnem kotu snemanja je objektiv kamere navadno nameščen v ravnini pogleda gledalca, ki stoji in opazuje dogajanje. Takšen posnetek daje občutek ravnodušnosti, deluje objektivno.

2.2.5 Posnetek (kader)

Kader je del posnetega traku, ki ga je kamera posnela iz kakršnekoli razdalje, gibanja ali rakurza, od pritiska na sprožilec za začetek snemanja do ponovnega pritiska na sprožilec za ustavitev snemanja. Niz takšnih posnetkov (kadrov), ki se dogajajo na istem prizorišču in obravnavajo isto vsebino, se  imenujejo  prizor ali sekvenca. (Šimec, 1968, 30). Za kader lahko rečemo, da je najmanjši element filma. Vsakemu kadru mora gledalec verjeti, da bi lahko potem ko je posneto dogajanje, montirano, bilo prepričljivo. Zato mora imeti vsak kader v posneti zgodbi utemeljeno mesto. Kader je za gledalca prepričljiv, če je informativen, če ustvarja razpoloženje, doseže dramatični ali čustveni učinek, če nadaljuje potek dogajanja iz prejšnjih kadrov ali prinese novo misel.

Kader ne sme biti dolgočasen, biti mora primerno dolg, zgrajen tako, da se zlije v celoto. Kadri se razlikujejo po dolžini trajanja na: dolge in kratke kadre. Dolžina trajanja kadra je odvisna od drugih kadrov in je relativna. Recimo, kader, ki traja pet sekund, deluje dolg če se nahaja v skupini kadrov kjer so vsi dolgi dve sekundi.Ta isti kader od pet sekund deluje kratek, če se nahaja v skupini kjer so kadri dolgi recimo dvajset sekund. Kriterij za razlikovanje kadrov po dolžini je čas, ki ga gledalec potrebuje za dojemanje vsebine kadra. Recimo, zelo kratek kader je tisti, ki ne dopušča, da gledalec natančno vidi njegovo vsebino in jo dojame, nima časa prepoznati posnete objekte. Kratek kader omogoča gledalcu, da prepozna posnete objekte, ki se nahajajo v njem ampak ne omogoča gledalčevo reakcijo nanj. Kratek kader je en hitri podatek o nekem dogajanju. Dolgi kader omogoča gledalcu popoln ogled in dojemanje vsebine kadra in njegovo reakcijo nanj. Recimo, lahko se pri gledalcu razvijejo različne asociacije vezane na prikazane objekte. Zelo dolg kader daje občutek nespremenjenosti, trajanja in večnosti. Eno dogajanje, ki je  prikazano z dolgim kadrom, bi potekalo tako kot bi potekalo v resnici. S kratkim kadrom bi to isto  dogajanje bilo  razrezano in poudarjeni bi bili samo deli tega dogajanja. To se seveda dela v montaži.

Ločimo tudi objektivni, subjektivni in avtorjev kader. Objektivni kader je kader kjer gledalec vidi objektivno dogajanje, takšno kot bi ga videl tudi če bi bil prisoten pri snemanju tega dogajanja. Torej, brez neke globine in pripovedovalčevega vpliva na gledalca, navadno je v srednjem planu. V subjektivnem kadru imamo prikazano sliko, ki jo vidi posnet človek v predhodnem kadru. Avtorjev kader je komentar na neko dogajanje in tukaj se gledalcu razodeva pripovedovalec. S tem kadrom gledalec opazi prisotnost avtorja. V takšnih kadrih se uporabljajo bližnji plani, detajli, poudarjeni rakurzni posnetki, v montaži pa različni triki kot so: upočasnitev, pospeševanje hitrosti, obračanje ali ustavljanje kretenj ( Bettetini, 1976, 52; Peterlič, 1977, 49-58).

Recimo, če je posneto dogajanje na tržnici, je srednji plan najbolj pogost, ker je objektiven a veliki plan je avtorjev komentar. V posnetku, kjer se prikazujejo samo glave ljudi v velikem planu, gre za objektivne kadre a detajli: oči, nos,… – avtorjev kader. Različni kadri vplivajo na gledalčevo doživljanje posnete zgodbe. Objektivni kadri predstavljajo videnje sveta, ki je vsakemu dostopno in je temelj za gledalčevo razumevanje zgodbe. Subjektivni kader predstavlja tisto, kar v določenem trenutku vidi izbrana oseba znotraj posnete zgodbe. Z avtorjevim kadrom se v zgodbo vplete njegovo osebno razmišljanje in stav do nekega dogajanja. Lahko rečemo da, avtor s pomočjo vseh teh pomembnih elementov snemanja pripoveduje eno zgodbo, ki je posneta kader po kader in v montaži oblikovana v celoto.

Objektivi se razlikujejo glede na goriščno razdaljo in vidni kot. S spreminjanjem goriščne razdalje objektiva, spreminjamo tudi vidni kot:

  • s teleobjektivom izločimo osebe ali objekt iz okolja,
  • s normalnim objektivom dobimo naravno perspektivo,
  • z zoom objektivom spreminjamo goriščno razdaljo in s tem vidni kot

 Statična in dinamična kamera.

  • statična: ne vpliva na dogajanje v kadru, gledalec je osredotočen na samo dogajanje v njem, ni posebnih učinkov kamere
  • dinamična: kamera se premika, bližje resničnemu človekovemu gledanju na svet. Panorama in vožnja sta dva osnovna načina premikanja kamere.

Z kompozicijo v kadrih ustvarjamo en vizualni red. Dobra kompozicija daje sliki skladnost in učinek. Lahko je horizontalna ali vertikalna.

Plan (ali izrez) je beseda, ki je pomeni oddaljenost kamere od  objekta snemanja ali
velikost zajetega prostora s kamero (Peterlić, 1977, 64).

Kader je del posnetega traku, ki ga je kamera posnela iz kakršnekoli razdalje, gibanja ali rakurza. Niz kadrov, ki se dogajajo na istem prizorišču in
obravnavajo isto vsebino, se  imenujejo  prizor ali sekvenca. Razlikujejo se po dolžini kadra. Ločimo tudi objektivni, subjektivni in avtorjev kader.

 

 


Zgodbe posnete na terenu

Vsak snemalec mora poznati zgodbo, ki jo snema. Predstavljene so tri zgodbe, kot primeri snemanja na terenu. V prvi zgodbi gre za »pripovedovanje«  zgodbe z uporabo
različnih planov. V
drugi zgodbi je prikazana dinamiko z diagonalno kompozicijo, ki
poteka iz različnih smeri. V tretji pa se izmenjujejo različni premiki
kamere in oseb v kadru.

3 Snemanje na terenu – kadiranje

Kot sem že povedala vsak snemalec mora poznati zgodbo, ki jo snema s kamero. Nič ni slučajno, vsak kader je kot stavek v pripovedi. Tudi sama sem pripravila tri kratke zgodbe v slikah, ki jih bom razložila v nadaljnjem  tekstu. V prvi zgodbi sem prikazala »pripovedovanje«  zgodbe z uporabo različnih planov, ustvarjala dinamiko z krajšanjem kadrov v montaži. V drugi zgodbi  sem prikazala dinamiko z diagonalno kompozicijo, ki poteka iz različnih smeri. V tretji pa se izmenjujeta različni premiki kamere in oseb v kadru.

Izmenjujeta se statika in dinamika. Pri vsem tem se držimo pravila, da začetek zgodbe največkrat začnemo s totalom, torej pokažemo mesto dogajanja, ni pa nujno (lahko se začne tudi z detajlom). Nakažemo tudi konec, ki je lahko oddaljevanje kamere od mesta dogajanja ali odhod osebe iz kadra. V sami zgodbi izmenjujemo različne kadre in plane, pojasnjujemo dogajanje, podajamo čim več informacij. Pozorni smo na prazen prostor v smeri pogleda osebe, ki jo snemamo in na kompozicijo. Na začetku snemanja kamera miruje par sekund in na koncu enako. Celotno zgodbo finaliziramo v montaži, kjer z različnimi efekti izpopolnjujemo in ustvarjamo en ritem in vzdušje te zgodbe.    

3.1 Tržnica

Mesto dogajanja : tržnica, kar je prikazano s prvim kadrom, ki je posnet v totalu, in sicer tržnica je na pol prazna o čem nam govorijo nekatere prazne stojnice. V kadru je posneta starejša ženska in v ozadju moški, ki se počasi premikajo proti stojnici. Njuna počasna hoja daje občutek, da življenje na tržnici bolj počasi  teče, kot drugje. Prvih nekoliko sekund je kamera pri miru, kar je osnovno pravilo pri snemanju, nato se začne premikati, in sicer od začetka počasi, nato malo hitreje in spet upočasni, nazadnje se vstavi in seveda  dobimo novo informacijo:Kaj ponujajo na prvi stojnici? Tukaj imamo ameriški plan. V ozadju so prodajalke z drugih stojnic, ki stojijo  in čakajo na stranke, kar nam zopet daje občutek praznine. Naslednji je detajli, ki  govori o ugodni ponudbi jabolk. Nato je srednji plan in iz tega kadra ugotovimo, da prodaja in življenje na tržnici vseeno poteka v nekem svojem ritmu.

Naprej je kader ki, zajema nekoliko večji del tržnice, kjer ponujajo rože. Zopet imamo detajl, ki nam poda informacijo o vrsti in ceni rož. V kadru, ki sledi je kamera postavljena za stranko, ki se pogovarja s prodajalko in gleda iz stališča stranke. V naslednjem je prodajalka, ki je jabolko, posneta v doprsnem planu, po njenem obrazu vidimo, da se  dolgočasi in je radovedna.

Skratka, z nizanjem kadrov, ki so posneti v različnih planih, ugotavljamo, iz posnetega totala: Kje se zgodba dogaja? , iz srednjega in ameriškega plana pa potek dogajanja in kdo so udeleženci zgodbe, iz bližnjega, velikega in doprsnega plana ugotavljamo počutje udeležencev. Recimo  tukaj opazimo, da so prodajalci zaskrbljeni in zdolgočaseni, eni so ravnodušni- npr. prodajalec posnet v bližnjem planu, ki je hrenovko.Drugi  so prijazni in z nasmehom. Iz detajlov vidimo ponudbo na tržnici, ki je raznovrstna: sadje, zelenjava, oblačila, rože. Nasprotje tega počasnega in praznega vzdušja so skupina moških, posnetih v ameriškem planu, ki se živahno pogovarjajo in smejijo. Potrebno je omeniti, da sem ritem zgodbe ustvarila v montaži, s krajšanjem kadrov in z glasbo. Zgodba se konča z kadrom posnetim  v totalu in nekako prikazuje odhod s tržnice .In nazadnje pridemo do zaključka, da čeprav je tega dne  tržnica premalo bila  obiskana , s tem  bo tudi  zaslužek pomanjkljiv, je pa vseeno  prisoten zdrav humor.

3.2 Glavni trg

V  posnetku Glavni trg  sem prikazala dinamiko doseženo z diagonalno kompozicijo. Zopet imamo enak začetek, posnet v totalu, ki nas informira o mestu dogajanja. Nato vidimo premik kamere (panorama) v desno in informacijo o bolj natančnem mestu dogajanja (kavarna, kjer ljudje uživajo na soncu). Naslednji kader prikazuje dva človeka, postavljena v diagonalno kompozicijo, ki poteka z desne strani. Potem sta  druga, ki sta  dva postavljena v diagonalo z leve strani in naslednji je sam v sredini kadra, centralna kompozicija. Naslednja dva sta zopet v levi diagonali in druga dva v naslednjih kadrih  v desni diagonali. Zgodba, ki se glasi tako: Mariborčani si krajšajo čas v kavarni na glavnem trgu, kjer posedajo večje družbe, pari (fant in punca), prijateljici, ki se pogovarjata ob pijači. Nekateri od obiskovalcev berejo, drugi se pogovarjajo, tretji uživajo v tišini. Skratka, vsi so sproščeni in zadovoljni, kar  nam kažejo njihovi zadovoljni obrazi. Na  koncu, zadnji kader je posnet v totalu, kar nakazuje zapuščanje mesta dogajanja.

3.3 Lent

S tem video posnetkom sem prikazala  statično in dinamično stanje kamere. Seveda imamo tudi tukaj zgodbo, ki je sestavljena od začetka, jedra in konca. Na začetku je posneta oseba v totalu, ki hodi proti kameri in kamera  je statična. V naslednjem kadru se kamera premika ob osebi, ki še vedno hodi ( vožnja). Ta oseba  prihaja iz ene smeri iz druge smeri pa prihaja druga oseba, ker je prikazano gibanje oseb, vsaka iz svoje smeri, sklepamo da se bosta srečala v naslednjih kadri. Ta druga oseba se premika proti kameri in ta sprva miruje nato se rahlo odmika. Sledi detajl, noge druge osebe, ki hodi in premikanje kamere ob njih. Naslednji kadri prikazujejo premikanje osebe proti kameri in odmikanje te od njih. Torej gre za dvojno premikanje. In sicer pri snemanju se objekt lahko giblje v kadru, se približuje kameri ali oddaljuje, ta miruje. Ali  se kamera približuje in oddaljuje, ali se premika zraven objekta oziroma se premikata oba – kamera od objekta in ta proti kameri. Nato imamo statiko kamere, detajl, ki prikazuje ptiča ob Dravi, nas spomni na lepoto narave, ki nas obkroža. Namreč, na začetku zgodbe je ustvarjena ena dinamika s premikanjem kamere in oseb v kadru, nato se ta dinamika umiri (osebi sta se sedli v kavarno in uživata ob prijetnem pogovoru in mrzli pijači). S statičnimi kadri je opisano okolje, ki obkroža te dve osebi( kdo so drugi obiskovalci kavarne in kaj oni počno). Tukaj zopet vidimo različna druženja, kot so: starejši par, sam moški, dve prijateljici in vsi skupaj uživajo v lepem popoldnevu ob mrzli pijači. Moram omeniti, da je še tukaj kader, ki prikazuje premikanje objekta v kadru – mimoidoča, ki vozi kolo ob sebi. Imamo še en detajl, ki govori o lepoti narave – posneta Drava v kateri se ogledujejo sončni žarki. Vse skupaj se konča tako, da se naši dve osebi (prva in druga) poslovita in odideta iz kadra

4 Zaključek

Kratke zgodbe sem snemala in montirala več dni in več ur s pomočjo mojih kolegov na

RTV-ju, ki  so profesionalni snemalci in montažerji, od katerih sem se tudi učila snemanja in montaže. Pri vsem tem sem odkrila, da sta ta poklica lahko sredstvo izražanja s katerim lahko izražamo svoje misli in čustva. Že pri snemanju vsakdanjih stvari lahko vpletemo svoja razmišljanja. Ob poznavanju teorije snemanja (fizika, likovna teorija, poznavanje tehnike snemanja) potrebno je znati videti stvari, prepoznati prave motive, znati pripovedovati s slikami, smiselno oblikovati eno celoto. Razumljivo je, da za snemalcem stoji preostali del ekipe ampak pri snemanju je odvisno od njegovega videnja , razmišljanja in dojemanja dogodka, ki ga snema. Mislim , da je za dobrega snemalca nujno poznavanje teorije snemanja in vsebovanje ene umetniške črte  znotraj njega samega. Zakaj rečem dober snemalec? Zato, ker je profesionalnih snemalcev, recimo na RTV ju  veliko. Dobrih, ki vnesejo svoja čustva in razmišljanja v svoje posnetke , je pa  malo. To govorim na podlagi pregledanega posnetega materiala, različnih snemalcev, ki sem jih montirala v montaži, kjer sem opravila večji del prakse in tudi  tam dobila navdih za snemanje kot umetnost.

5 Viri in literatua

1.    Slikarstvo in film ( Paskal Bonitzer, Institut za film, 1998)
2.    Vrednotenje filma (Stanko Šimec, Zavod RS za šolstvo in šport, 1994)
3.    Film: Jezik in pismo ( Gianfranko Bettetini, Institut za film, 1976)
4.    Filmski pojmovnik (Stojan Pelko, Založba Aristej, 2005)
5.    Pot v filmski svet ( Stanko Šimec, Mladinska knjiga Ljubljana,1968)
6.    Osnove teorije filma ( Ante Peterlić, Filmoteka Zagreb, 1977)
7.    Videotehnika in ustvarjalnost (Jurij Moškon, Novo Mesto, 1999)
8.    http://www.mojmikro.si/?n=page&p=usolavidea00
9.    http://momo.awakeheart.net/2006/11/29/tsar-tsar-2/
10.  http://zupnije.rkc.si/lj-sv-jakob/jakob/sprehod.html

Izmenjuje se statika in dinamika:

  • zgodbo začnemo s totalom – pokažemo mesto dogajanja, ni pa nujno,
  • nakažemo tudi konec, ki je lahko oddaljevanje kamere od mesta dogajanja ali odhod osebe iz kadra,
  • v sami zgodbi izmenjujemo različne kadre in plane, pojasnjujemo dogajanje, podajamo čim več informacij,
  • na začetku in koncu nekaj sekund kamera miruje.
DELI
Prejšnji članekTelevizijska produkcija oddaje Lokalne volitve 2006
Naslednji članekIzdelava dinamične spletne strani

Samira Gorišek je študentka na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravila kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 1" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2006/2007.