Digitalna fotografija

Sam postopek fotografiranja se od razvoja pa do danes ni bistveno
spremenil, saj za risanje fotografij še zmeraj uporabljamo svetlobo. Vendar le ta pri digitalnih fotoaparatih zapiše fotografijo na
fotografsko tipalo, namesto na negativ. Klasično izdelanih fotografij ni več, saj tudi, če imamo fotografije na negativu,
so ti posnetki skenirani in tako spremenjeni v digitalno obliko.

1 Uvod

Seminarska naloga je namenjena predstavitvi nekakšnega preobrata v svetu fotografije, prehod analogne fotografije v digitalno obliko fotografije in njihov nadaljnji razvoj.

Med obiskovanjem praktičnega izobraževanja sem spoznal več o studijskih digitalnih fotoaparatih in kako je pri tem pomembna komponenta objektiv, ki jih poznamo več različnih tipov in modelov. Zanimiv podatek je tudi o združljivosti digitalnega fotoaparata, GSM telefona in dlančnika, kot tudi združljivost fotoaparata in video kamere. Izvedel sem tudi na kaj se nagiba prihodnost obdelave digitalnih fotografij pri profesionalnih fotografih. In zakaj se ne izplača razvoj fotografij doma. Kaj so prednosti in slabosti minilaba in termosublimacijskega tiskalnika.

2 Prehod na digitalno fotografijo

Ob prehodu iz klasičnih kompaktnih fotoaparatov na digitalne fotoaparate je povprečni amaterski fotograf ob nakupu digitalnega kompaktnega fotoaparata odštel do 250€ pa tudi do 600€. Pred več kot petimi leti , pa skoraj nihče ni bil pripravljen kupiti fotoaparata, ki je stal več kot 150€. Dražje fotoaparate so kupovali in uporabljali po večini le profesionalni fotografi.

Kot vemo so analogni fotoaparati shranjevali svetlobne zapise na negativ, kar je danes dokaj redka raba. Namesto negativa pa sedaj uporabljamo spominske kartice na katere nam digitalni fotoaparati shranjujejo naše podatke. Tukaj imamo različne tipe spominskih kartic: SD, CF,MMC,MS,XD,…, le da moramo pri teh paziti, kakšen tip kartic sprejema naš digitalni fotoaparat. Pri klasičnih analognih fotoaparatih smo morali za različne svetlobne pogoje uporabiti primerno občutljiv film, sedaj pa občutljivost (100,200,400 ISO) spreminjamo samo z nastavitvijo v našem digitalnem fotoaparatu. Pri fotografiranju pa vidimo posnetek takoj, saj imamo vgrajen ekran, na katerem lahko pregledamo naše nastale izdelke. Doma si te posnetke shranimo na računalnik, kjer jih lahko ponovno pogledamo, popravimo in tudi brišemo, če želimo. Po arhiviranju lahko posnetke na karticah izbrišemo in kartico ponovno uporabimo. Doma pa lahko posnetke pošiljamo prijateljem in znancem po elektronski pošti ali kako drugače preko internetnega omrežja, lahko jih zapečemo na CD, gledamo na televiziji, si jih sami natisnemo doma ali damo izdelati fotografije v foto laboratorij. V fotolaboratoriju nam po istem kemijskem postopku kot prej iz klasičnih negativov, razvijejo fotografije. Edina razlika je, da namesto presvetlitve negativa na papir, to delo prevzame laser, ki osvetljuje fotografski papir. Ker ti stroji uporabljajo digitalno osvetljevanje, bi lahko rekli, da klasično izdelanih fotografij ni več, saj tudi, če prinesete negativ, so ti posnetki skenirani in tako spremenjeni v digitalno obliko, preostali postopek pa je enak, kot če bi prinesli fotografije na CD-ju.  

3 Razvoj digitalnih fotoaparatov v prihodnosti

Sam postopek fotografiranja se od razvoja pa do danes ni bistveno spremenil, saj za risanje fotografij še zmeraj uporabljamo svetlobo, ki nam zapiše fotografijo prej na negativ, sedaj pa ga zabeleži na fotografsko tipalo.                                             

Slika 1: SLR digitalni fotoaparat

Slika 1: SLR digitalni fotoaparat

Slika 2: kompaktni digitalni fotoaparat

Slika 2: kompaktni digitalni fotoaparat

 

 

 

3. 1 Tipalo       

Z razvojem zmogljivejših tipal je bil možen prihod digitalne fotografije najprej med amaterje, nato pa na profesionalne fotografe. Sam razvoj tipala, ki se v zadnjem času razvija zelo hitro, pa gre v smeri vse večje resolucije tipala kot pri kompaktnih kot tudi pri SLR fotoaparatih.

Pri kompaktnih aparatih prihajamo do neke meje, kjer se lahko vprašamo, ali potrebujemo tipalo z 8,10,12….mio točkami? Sam razvoj gre seveda naprej v smeri vedno več točk, a če malo pomislimo, kdo uporablja kompaktne fotoaparate in zakaj bodo uporabljali posnetke potem se res sprašujemo zakaj toliko točk. Takšne fotoaparate bodo ljudje uporabljali za lastno rabo ali pa poslovno kot npr. dokumentiranje nekega dogodka (zavarovalnice). Večina posnetkov narejenih z kompaktnimi digitalnimi fotoaparati se arhivira in pregleda na računalnikih, nekateri posnetki pa se izdelajo. Trenutno najbolj priljubljen oz. uporabljen format fotografije je 10X14 in 11X15 za katerega je za izdelavo lepe fotografije je zadosti resolucija 3 mio točk. Za gledanje fotografi na televiziji ali na računalniških ekranih pa je resolucija 1 mio točk dovolj. Temu lahko dodamo še to, da se včasih pri posnetkih naredijo izrezi ali, da se izdela fotografija velikosti 20X30, 30X40 ali večje, bi prišli k tem 3 mio točk še 4 do 5 mio točk in tako bi prišli na tipalo 7 do 8 mio točk, kar je za komponente digitalne fotoaparate bilo več kot dovolj. Pri tem ne smemo pozabiti, da več kot ima tipalo točk, več prostora zavzame datoteka na spominski kartici, kar seveda pripelje do tega da potrebujemo večje spominske kartice in s tem tudi bistveno upočasni delovanje kompaktnega fotoaparata. Večina kupcev, ki kupijo fotoaparate z 5  in več mio. točk sploh ne uporabljajo njegove polne zmogljivosti, ker ne kupijo kartico z dovolj spomina in želijo narediti čim več posnetkov, zato zmanjšajo resolucijo tipala. Zgodi pa se tudi, da preveč zmanjšajo resolucijo tipala in tako pri dobrem kompaktnem fotoaparatu, dobijo slabe slike.
Na tržišču se trenutno prodajajo kompaktni fotoaparati z tipali od 4 do 10 mio točk, a vse kaže da se bo ta meja razvoja dvignila in bo krepko presegla trenutno tržno ponudbo.

       

Slika 3: Tipala v današnjih kompaktnih aparatih

Slika 3: Tipala v današnjih kompaktnih aparatih

Pri SLR fotoaparatih gre razvij tipala v podobno smer kot pri kompaktnih, torej vedno več točk na tipalu. Velikost tipala pri SLR fotoaparatih je veliko veja kot pri kompaktnih fotoaparatih, tako da imajo tukaj več možnosti v razvoju tipal z veliko mio točk. Trenutno so na tržišči fotoaparati z 6 do 16 mio, a tudi tukaj je meja silovito dviguje, kar je razumljivo, saj boljše SLR fotoaparate uporabljajo ljudje za profesionalne namene in je kvaliteta posnetka zelo pomembna. Z večanjem točk na takšnih tipalih je fotografu olajšano fotografiranje, saj lahko pozneje na računalniku naredi popravek. (povzeto iz http://www.dpreview.com/news/0611/06110801sharp12mpccd.asp) (15.8.2007)

Slika 4: CMOS tipalo kakršno je v EOS 300D.

Slika 4: CMOS tipalo kakršno je v EOS 300D.

3. 2 Objektivi

Večina kompaktnih fotoaparatom imajo vgrajeno fiksni objektiv in ga ni možno menjavati. Najbolj so se uveljavili fotoaparati z 3x do 6x optični zoom objektivom. Na trgu pa so tudi kompaktni fotoaparati z 10x do 12x optičnim zoom objektivom, kar pomeni, da ima aparat z 12x optičnim zoom objektivom razpon goriščne razdalje od 36 do 432  mm. Glede na majhno velikost kompaktnih fotoaparatov je to zelo veliko približanje. Vsi ti fotoaparati imajo vgrajen stabilizator slike, ki nam pri fotografiranju, z močnim zoom-om, pomaga umiriti posnetek, da nebi postal zamaknjen. Glede na to, da je SLR fotoaparatom in s 500mm objektivom težko fotografirati, menim, da se bo razvoj s še močnejšim zoom objektivom pri kompaktnih fotoaparatih umiril. Vsi kompaktni fotoaparati imajo še vgrajeni digitalni zoom, ki pa pri uporabi izgublja na kvaliteti fotografije. Samo leče v objektivih so bistvenega pomena za izris fotografije. Pri cenejših fotoaparatih uporabljajo plastične leče, ki so že dobro razvite, a jih ne moremo primerjati z kvalitetno izdelano lečo iz stekla.

Objektive za SLR fotoaparate načeloma kupujemo ločeno od fotoaparata, vsaj imamo možnost menjave objektivov. Na izbiro imamo več različnih vrst objektivov, kot so zoom, širokokotni, tele, in normalni objektivi. Vse objektive, ki smo jih uporabljali na klasičnih fotoaparatih lahko uporabljamo tudi na digitalnih aparatih, le da se zaradi nekoliko manjšega tipala v primerjavi z negativom, goriščna razdalja spremeni. Sam razvoj leč v teh objektivih pa ostaja pri uporabi stekla.

 

Slika 5: leče

Slika 5: leče

3. 3 Velikost fotoaparatov

Kompaktni fotoaparati postajajo manjši in tanjši in z vse večjim ekranom na katerem lahko upravljamo fotoaparat kar z dotikom. Na tržišči so tudi kompaktni fotoaparati manjši kot cigaretna škatla in hkrati imajo vse več funkcij. Kot kaže se bojo razvijale tri smeri. Ena se razvija v smeri ljubiteljskih fotografov, ki želijo imeti dober fotoaparat z velikim razponom zoom objektiva a hkrati enostaven za uporabo. Druga veja je za domačo uporabo, kot družinski ali popotniški fotoaparat, ki je še bolj preprost z nekoliko manjšim razponom zoom objektiva. Tretja veja pa gre v se bolj manjše, ki spominjajo na dlančnike in GSM telefone. Iz tega lahko razločno vidimo da se te aparature združujejo v en aparat.

Slika 6: kompaktni digitalni fotoaparati na mobilnem telefonu

Slika 6: kompaktni digitalni fotoaparati na mobilnem telefonu

3. 4 Ohišje fotoaparatov

Za samo zgradbo ohišja pa raziskujejo v smeri močnih, a hkrati lahkih materialov. Največkrat je to kombinacija plastike in kovine. Pri cenejših, predvsem pri kompaktnih fotoaparatih bodo uporabljali samo plastiko. Takšen aparat bo cenovno bolj ugoden, a bo dosti bolj občutljiv na zunanje vplive kot so, temperatura, udarci, vročina in podobno. Pri kvalitetnejših fotoaparatih zlasti pri SLR uporabljamo kombinacijo plastike in kovine, magnezija ali aluminija, ti dve kovini uporabljajo zato, ker so vzdržljivi, lahko za obdelavo in še posebej zato, ker sta lahka materiala in prav te stvari so bistvenega pomena, saj v same fotoaparate prihaja vse več elektronike, ki je občutljiva in z ohišjem jo moramo čim bolj zaščititi.

Slika 7: ohišje fotoaparata

Slika 7: ohišje fotoaparata

 

 

 

  • Analogni fotoaparati – shranjevali svetlobne zapise na negativ
  • Digitalne fotografije – shranjujejo podatke na spominske kartice
  • Različni tipi spominskih kartic: SD, CF,MMC,MS,XD,…,
  • Razlika pri razvijanju digitalnih od analognih fotografij je, da namesto presvetlitve negativa na papir, to delo prevzame
    laser, ki osvetljuje fotografski papir. Ti stroji uporabljajo
    digitalno osvetljevanje.

Digitalni fotoaparat:

  • Tipalo: na tipalo svetloba zapiše fotografijo
  • Objektivi: večina kompaktnih fotoaparatov ima fiksni objektiv. Stabilizator slike, nam pri fotografiranju, z močnim zoom-om, pomaga umiriti posnetek, da nebi postal zamaknjen. Objektivi za SLR fotoaparati se načeloma menjavajo, niso fiksni.
  • Ohišje: Materiali močni, a hkrati lahki. Največkrat je to kombinacija plastike in kovine. Pri cenejših, predvsem
    pri kompaktnih fotoaparatih bodo uporabljali samo plastiko.

 


Nadgrajevanje z združljivostjo

Kot pri vseh smereh elektronike, poskušajo tudi na področju
fotografije, telefonije in računalništva stvari združevati. Kompaktni
fotoaparati postajajo vse manjši, dlančniki vse zmogljivejši, GSM
telefoni pa vse bolj hitrejši in naprednejši.

4 Studijski digitalni fotoaparati

Vodilna pri razvoju teh vrst fotoaparatov sta nedvomno Hasselblad in Mamiya. Ker oba uporabljata večjo velikost tipala kot navadni SLR fotoaparati, imajo veliko več točk na tipalu. Tako sta že oba predstavila fotoaparat, ki ima vgrajeno tipalo z 22 mio točk, pri Hasselbladu pa lahko izberemmo tipalo tudi do 39 mio točk.

Mamiya ZD ima velik 48 x36 CCD senzor, ki lahko zajame 35MB RAW datoteko. Zapisuje na Compact Flash (I,II) in SC pomnilniške kartice. Tudi Hasselblad H3D ima velik 48x36mm senzor. Izbiramo pa lahko med tipalom z 22 ali 39 mio točkami. Pri RAW posnetku zajema 30MB pri 22 mio točkami, pri 39 mio točkami pa 50MB. (citirano iz http://www.mixilab.tv/novicke/news_mar06.htm in http://www.letsgodigital.org/en/10534/hasselblad_h3d/ (16.8.2007)

 

Slika 8: studijski fotoaparati Slika 9: studijski fotoaparat

Slika 8 in 9: studijski fotoaparat

5 Združljivost kompaktnega fotoaparata, GSM telefona in dlančnika

Kot pri vseh smereh elektronike, poskušajo tudi na področju fotografije, telefonije in računalništva stvari združevati. Kompaktni fotoaparati postajajo vse manjši, dlančniki vse zmogljivejši, GSM telefoni pa vse bolj hitrejši in naprednejši. Podjetja kot so Nikon, Canon, Pentax…so dobili veliko konkurenco. To so proizvajalci GSM telefonov kot so Nokia, Sony Ericsson, Samsung… Smer, ki so jo uporabile je, da so eni strani združili fotoaparat in GSM, na drugi strani pa dlančnik in telefon. Podjetje Nokia, ki je tukaj nedvomno vodila je prvi del združitve fotoaparata in telefona z boljšo kvaliteto zapisa fotografije uspela z že prodajanim modelom N95.

  • Nokia N95

– Zaslon

Zaslon eden izmed največjih v finskem arsenalu mobilnikov, če seveda ne štejemo E61i ali komunikatorjev. Meri kar 4 x 5,3 cm, se ponaša z ločljivostjo 240×320 točk in ima 16 bitno barvno globino. Zaslon je vsekakor dober in kvaliteten.

– Multimedija, personalizacija, kamera

Omenjeni drsnik pa se odpre tudi navzdol, kjer se nam prikažejo štiri tipke za upravljanje multimedijskih predvajalnikov. Prav tako se zaslon postavi v horizontalni položaj. Tipke so tako, kot tipkovnica modro osvetljene. So pa izdelane drugače kot klasične tipke. Tu jih prekriva ravna plastična ploščica. Treba se je namreč malo navaditi, saj ni nikakršnih zarez ali česa podobnega in slepo pritiskat omenjene tipke ni ravno mačji kašelj. Vse gre bolj po občutku. So pa uporabne tudi v primeru, da vgrajeni predvajalnik glasbe (ki je mimogrede fantastičen) minimiziramo. Pritisnemo trikotno tipko »prevajaj« in predvajalnik nadaljuje s predvajanjem pesmi pri kateri smo ostali.

Imamo tudi priložen daljinski upravljalnik. Povežemo ga v 3,5 konektor in potem na daljinec vtaknemo slušalke. Na upravljalniku so tudi tipke za predvajalnik, prav tako pa tudi tipka za sprejeti in končati klic. Tako lahko telefon zatlačimo nekam v žep in uporabljamo le daljinec. Personalizacija pri mobilnikih s Symbian operacijskim sistemom nikoli ni bila vprašljiva. Naložimo si lahko teme, spremenimo zvonenja ali opozorila s svojimi mp3 skladbami. Možno pa je nastaviti tudi velikost pisave. Od majhne, srednje do velike. Prav tako si je možno, kot pri večini »N« serij urediti desno navigacijsko tipko, kjer so štiri puščice. Tipka namreč odpre meni, kjer je ogromno bližnjic, ki si jih seveda lahko po svoje preuredimo.
Mobilnik je eden izmed prvih, ki se bohoti s 5 MP kamero, pri optiki pa je prisostvovalo podjetje Carl Zeiss. Kamera ima mnogo nastavitev, tako kot pri digitalnih fotoaparatih je tudi tukaj sedaj možnost nastavitve ISO osvetljevanja. Na voljo so tudi klasični načini fotografiranja. Ker ima kamera tudi avtomatsko ostrenje slike, se lahko poigravamo med drugim tudi z malo bolj makro posnetki, ob tem prenastavimo način fotografiranja in že se lahko gremo umetnike.

Kamera pa ima še vedno nekaj težav v notranjih prostorih, kjer je svetloba slaba. K temu prav nič ne pripomore tudi fleš, ki je izdelan v obliki LED diode. Verjetno bi bile slike boljše, če bi Nokia posvojila Xenonski fleš od konkurenčnih proizvajalcev.
V zunanjem svetu so slike dobre, zelo dobre za mobilni fotoaparat, še boljši pa so videoposnetki. Vendar roko na srce, slike le niso bistveno boljše od N73, zasedejo pa nekaj več. Več bodo verjetno lahko povedali izkušeni fotografi, vendar moje laično oko ni opazilo kakšnih večjih sprememb v kvaliteti posnetkov.

http://www.mobile.si/gsm/nokia-n95.html (19.8.2007)

Slika 10: Nokia N95

Slika 10: Nokia N95

Drugo smer združitve telefona in dlančnika je že skoraj zgodovina, saj so te vrste telefonov na tržišču že nekaj časa. Zaenkrat pa še pri ponudnikih GSM aparatov nikjer nisem zasledil kombinacijo dobrega dlančnika, GSM telefona in fotoaparata. Glede na to, kako hitro se razvija tehnologija, lahko v prihodnje pričakujemo prav to.

6 Združljivost kompaktnega fotoaparata in video kamere

Pri tej združitvi se pojavi kar nekaj problemov. Eden je ta, da sam sistem snemanja že v čisti osnovi uporablja veliko nižjo resolucijo, kot je to pri fotoaparatih. Drugačen pa je tudi sam sistem shranjevanja podatkov. Pri video kameri so to lahko mini DV kasete, pri fotoaparatih pa so to spominske kartice.  Z digitalizacijo video kamer in fotoaparatov, pa  postaja tudi ta možnost vse bolj odprta.

Podobno kot pri kompaktnem fotoaparatu, so pri cenejših video kamerah čipi za zapisovanje manjše velikosti. Saj so za zapis video posnetka prvotno potrebovali resolucijo 727×576, kar je, če bi to resolucijo prenesli na fotoaparat 0,418 mio točk. To pa je za izdelavo fotografije veliko premalo. V novejše video kamere, pri katerih so želeli, da bi lahko z njo tudi fotografirali, so vgradili večje ali več čipov. Pri prvem se je pojavil problem, da procesorji, ki so bili vgrajenih v video kamerah niso bili sposobni obdelovati večjo količino podatkov, ki smo jo dobili z povečanjem čipa. Pri drugih modelih, so podobno, kot sedaj delajo pri kompaktnih digitalnih fotoaparatih, povečali resolucijo na čipu. Fizično velikost čipa pa niso zvečali, pojavi se problem šuma na sliki. Do sedaj še nisem zasledil takšne amaterske video kamere, z katero bi lahko snemali in fotografirali kvalitetno. Z razvojem HDTV je ta korak združitve fotoaparata in video kamere brez dvoma veliko bližje.

 Slika 12: združljivost kompaktnega fotoaparata in video kamere

Slika 12: združljivost kompaktnega fotoaparata in video kamere

 

 

Studijski digitalni fotoaparati:

  • vodilna pri razvoju sta Hasselblad in Mamiya
  • uporabljajo večjo velikost tipala kot navadni SLR fotoaparati, tako imajo veliko več točk na tipalu
  • veliki 48 x36 CCD senzorji

Največja problema pri združljivosti fotoaparata in video kamere:

  • sistem snemanja že v čisti osnovi uporablja veliko nižjo resolucijo,
  • drugačen pa je tudi sam sistem shranjevanja podatkov

 

 


Obdelava digitalnih fotografij in tiskanje le teh

Z pojavom digitalnih fotografij se posnetki obdelujejo v različnih računalniških programih, kjer lahko popravimo napake na fotografijah, brišemo ali dodajamo. Napake, ki jih fotografi največkrat popravljajo so, rdeče oči, izrez fotografije, preosvetljene ali podosvetljene fotografije, viseče fotografije, itd.

 

7 Obdelava digitalnih fotografij pri profesionalnih fotografih v prihodnosti

Z prihodom digitalnih fotoaparatov med profesionalne fotografe, je seveda prišla obdelava fotografij. Tako so fotografi morali postati tudi računalničarji, da bi lahko izboljšali in dobili želene fotografije. Za kvaliteten posnetek, so morali posamezen posnetek računalniško obdelati. Na izbiro je cela paleta programov. Pri tem je največji problem, da veliko preveč časa porabimo z učenjem z delom na teh programih in sama obdelava posnetka preveliko zahtevna.
V fotostudiu, kjer sem opravljal praktično izobraževanje, sem se srečeval, z že znanim, Adobe Photoshop. Vsaka digitalna slika, katera pride v studio, se računalniško popravi ali obdela do neke določene meje. Ker je ta program dokaj zahteven je potrebno stalno učenje in spremljanje novosti v svetu fotografije.

Nekaj najpogostejših napak, ki se pojavijo zaradi neznanja ali pa nepazljivosti pri fotografiranju in jih v Photoshopu lahko z malo znanja popravimo so:

  • neostra fotografija
  • rdeče oči
  • rezanje fotografije (crop)
  • preosvetljene ali podosvetljene fotografije
  • viseče fotografije

 Slika 12: podosvetljenost

 Slika 12: podosvetljena fotografija

Slika 13: rdeče oči

Slika 13: rdeče oči

8 Tiskanje fotografij doma

Najprej so prišli Inject tiskalniki za domačo rabo. Do današnjega dne so se takšni tiskalniki zelo pocenili, a hitrost izdelave fotografij in cena sta še vedno problematični. Tiskalniki so razmeroma počasni, če želimo imeti kvalitetno fotografijo. Strošek ene fotografije pa je mnogo previsok. Včasih cena barve za tiskalnik prekorači ceno novega tiskalnika. Veliko bolj zanimivo pa postajajo termosublimacijski tiskalniki. So veliko hitrejši od Injectnih tiskalnikov, edino cena posamezne fotografije je nekoliko draga.

Slika 14: tikalnik

Slika 14: tikalnik

Slika 15: tiskalnik

Slika 15: tiskalnik

9 Primerjava digitalnega minilaba in termosublimacijskega tiskalnika

Prvi digitalni minilab je predstavil Fuji. Takrat je bilo še vse v razvoju a se je vse razvijalo zelo hitro. Čez 2 leti so takšne minilabe ponujali vsi vodilni proizvajalci minilabov. Sama tehnologija razvijanja fotografije se v bistvu ni kaj dosti spremenila, razen, da so skrajšali postopek od razvijalca do sušilca. Bistvena razlika je prišla pri samem osvetljevanju na fotografski papir in pri obdelavi same fotografije. Z to tehnologijo smo prvič dobili enostavno kontrolo nad kontrastom fotografije, fotografije so postale polj ostre in čiste. Pri navedenem digitalnem minilabu, se lahko izdelujejo fotografije od najmanjše velikosti 9×11, pa do formata 30×90. Stroji so hitri, saj lahko z njim izdelamo do 2400 fotografij na uro. Ponujajo avtomatsko in ročno obdelavo fotografij, program za odpravo rdečih oči… fotografije izdelane na takšnem stroju imajo polno gostoto barve, kontrasti so umirjeni, slika je lepa, čista in ostra. Zapis fotografije je odličen, vsi prehodi tonov so lepi. Problematična pa je velikost stroja, saj ga ne moremo kar sami premikati in pa cena, ki je veliko previsoka.
Pri termosublimacijskih tiskalnikih pa zaenkrat ne ponujajo nobenih programov za obdelavo fotografije in temo primerne so fotografije izdelane brez predhodne obdelave na takšnih tiskalnikih. Prednost tega tiskalnika je v nanosu zaščitne folije, ki je odporna na vlago in prstne odtise. Tiskalnik je sorazmerno majhen, enostaven za uporabo in lahek za prenos.
Ob tej primerjavi termosublimacijskega tiskalnika in minilaba je seveda razlika velika, a zavedati se moramo, da so minilabe do sedaj razvijali in dopolnjevali. Sedaj se razvoj v to smer opušča, razvoj termosublimacijskih tiskalnikov pa je polnem zamahu in vprašanje časa je še samo, kadar bojo popolnoma zamenjali kemijski način razvijanja fotografij. Pozabiti pa ne smemo pa še na eno dobro stran termosublimacijskih tiskalnikov, to je, da so okolju prijazni, saj za njih ne potrebujemo nobene kemije, katere je v svetu preveč. (povzeto iz katalog Sony poletje 2006)

Slika 16: termosublimacijski tiskalnik

Slika 16: termosublimacijski tiskalnik

10 Sklep

Ob pisanju te seminarske naloge in obiskovanjem praktičnega izobraževanja v foto studio, sem ugotovil ogromno novih izkušenj in znaj o katerih prej nisem vedel. Med opravljanjem praktičnega izobraževanja sem se seznanil z delom profesionalnih fotografov in s tem pridobil nekaj izkušenj.

Ob delu s profesionalnimi fotografi sem ugotovil, da so primorani nenehno slediti spremembam tehnologije v profesionalnem kot tudi amaterskem trgu. Kljub hitremu razvoju klasičnih kompaktnih fotoaparatov, ki so v zadnjih letih poplavili razvit svet, je rahlo opaziti, večanje povpraševanja po poklicnih fotografih. V tem poklicu je potrebno stalno izobraževanje in kvalitetno delo, ki mora biti opazno in mnogo boljše od amaterskega.
Spoznal sem da je fotografija nekaj lepega in je na nek način del zgodovine v kateri živimo in se razvijamo.

11 Viri:

 

Tiskalniki:

  • hitrost izdelave fotografij in cena sta še vedno problematični,
  • termosublimacijski tiskalniki so veliko hitrejši od Injectnih tiskalnikov

V čem je digitalni minilab boljši od termosublimacijskega tiskalnika:

  • skrajšal se je postopek od razvijalca do sušilca,
  • bistvena razlika pri samem osvetljevanju na fotografski papir in pri obdelavi fotografije,
  • kontrola nad kontrastom fotografije, fotografije so postale polj ostre in čiste,
  • avtomatska in ročna obdelavo fotografij,
  • ima program za odpravo
    rdečih oči
  • polna
    gostota barve
  • problematična je velikost
DELI
Prejšnji članekRazstava fotografij - od posnetka do razstave
Naslednji članekPriprava radijskega intervjuja

Darjan Blagovič je študent na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravil kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 1" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2006/2007.