Televizijsko poročilo

Televizijsko poročilo je kratek prispevek v katerem novinar sporoča
informativne vsebine, v glavnem o preteklih in predvidljivih dogodkih,
ki pa morajo biti razumljiva in jasna za širšo množico ljudi. Narediti televizijsko poročilo je zahtevno, saj je potrebno
pravilno uravnovesiti vsa novinarska znanja z znanji in zakonitostmi,
ki veljajo v televizijski produkciji.

1 Uvod

Vsak televizijski prispevek je pravzaprav “mali film”, kajti v
najkrajšem času je treba gledalcu povedati, kaj se zgodilo, kje se je
zgodilo, kaj je bistvo zgodbe in v kakšni smeri zgodba teče. Ker vse
to ne moremo povedati samo z besedami je zelo pomembno, kako je to
podkrepljeno s sliko in z izjavami ljudi, ki so vpleteni v nek dogodek.
Prav tako je še na koncu pomembna montaža prispevka, kjer vse dele
prispevka nekako strukturiramo, uredimo oziroma povežemo v celoto tako,
da bo gledalcu poročilo jasno in logično.

Skratka televizijsko poročilo je zelo zahtevno delo saj je potrebno
pravilno uravnovesiti vsa novinarska znanja z znanji in zakonitostmi,
ki veljajo v televizijski produkciji.

Slika 1: Fotografija začetne špice TV oddaje

Slika 1: Fotografija začetne špice TV oddaje

2. Zgodovina informativnih oddaj

V 50. letih je bil informativen program na televizijah zelo skop, saj niso imeli dnevnih novic ampak nekakšen tedenski pregled dogajanja. To so bile nekakšne kratke novice, katere je voditelj prebral kar v kamero brez slike oziroma so bili le teksti pokriti s sliko.
Informativni program, kakšnega poznamo danes se je začel razvijati šele v 60. letih.
V tem času so začeli ameriški novinarji hoditi v Vietnam in od tam so poročali o vojni, ki je tam divjala. Tako je javnost spoznala tudi drugo plat zgodbe (ne le vesele vojake ampak tudi umiranje) in to je sprožilo prve velike razprave o vplivu televizije na javno mnenje.
V 70. Letih so predvsem teroristične organizacije izkoriščale velik vpliv televizije na javnost. Svoje napade so namreč načrtovali tako, da so v medijih dobili veliko pozornost in seveda s tem tudi propagando.

Od leta 80 pa vse do danes je značilen hiter razvoj omrežij in televizijske tehnike. Začeli so se pojavljat sateliti in kabelska omrežja. Tako se je pojavila možnost spremljanja enega tv programa po vsem svetu in s tem je prišlo tudi do globalizacije novic.
Prav tako se je razvila tudi televizijska tehnologija in omogočila, da se je čas od nekega dogodka pa do objave na televiziji praktično skrajšal na nič. Tako so začeli v 80. Letih poročati v živo oziroma neposredno s kraja dogodka in informativni program je spremljalo vedno več gledalcev.

Do danes se pravzaprav ni spremenilo nič, le iz tehničnega vidika je oprema vedno bolj zmogljiva, kvalitetna in tudi manjša. V Sloveniji so prvič poslali program v eter leta 1956 in sicer tako, da so postavili poskusni oddajnik na Ljubljanskem gradu, program pa je tekel iz Gospodarskega razstavišča, kjer je bil sejem elektronike. To so bili predvsem pogovori z znanimi slovenskimi osebami. Leta 1958, ko je bil na Krvavcu zgrajen oddajnik je televizijska ekipa Radia Ljubljana v Zagrebu pripravila prvi lasten televizijski program z naslovom Televizija prihaja. Takrat je bilo v Sloveniji približno 400 televizijskih sprejemnikov. Še istega leta se je Radio Slovenija preimenoval v RTV Ljubljana.

Redno informativno oddajo, ki je bila na sporedu vsak dan (razen nedelje, ko je poročila pripravljala Televizija Beograd) pa smo v Sloveniji dobili 15. aprila 1968.

Vse do leta 1995 je bila RTV Slovenija edina, ki je pripravljala dnevno informativni program v Sloveniji. Tega leta se namreč pojavi Pop Tv z svojo dnevno informativno oddajo z naslovom 24 ur in s tem se je praktično začela tudi konkurenca na področju dnevno informativnih oddaj.

Danes imajo dnevno informativni program že skoraj vse televizije v Sloveniji, še vedno pa sta najpopolnejša in največja konkurenta prav Dnevnik na Televiziji Slovenija in 24 ur na Pop Tv.

3. Kaj je televizijsko poročilo

Televizijsko poročilo je kratek prispevek v katerem novinar sporoča informativne vsebine, v glavnem o preteklih in predvidljivih dogodkih, ki pa morajo biti razumljiva in jasna za širšo množico ljudi.

Največkrat se govori o treh žanrih poročevalske vrste: običajno, komentatorsko in reportersko poročilo.

Običajno poročilo je tisto, v katerem poročevalec poroča po pomembnostnem vrstnem redu. To pomeni, da se dogodek dogaja tako, da ima uvod (npr. prebivalci nekega kraja so zaprli cesto, ker nočejo, da se v njihovi bližini odpre odlagališče z odpadki), nato sledi začetek (nabirati so se začele kolone vozil in pride policija), konflikt (prebivalci in policisti se začnejo kregati), iztek (pride župan in pomiri prebivalce, ter jim obljubi, da se bo dogovoril o tem s predstavniki države) in konec (prebivalci so se razšli pomirjeni in čakajo na odgovor države).

Takšen pomembnostni vrstni red se uporablja tudi v primeru ko je dogodek zelo razvlečen in se pomembne stvari dogajajo v razbitih časovnih intervalih. Zasedanje parlamenta bi bil takšen primer, ko govorci nastopajo skozi celi dan, gledalce pa zanima samo najpomembnejše.

Komentatorsko poročilo je tisto, ki vsebuje zraven običajnega poročila še analitično vrednost.
Običajno to poteka tako, da novinar oziroma komentator z raportom (novinarjev direktni pogled v kamero) napove kaj se dogaja in kje se dogaja, prav tako pa poskuša gledalcu čim bolj verodostojno in pestro približati dogodek. Nato sledi poročevalski del, ki pa mora biti slikovno ločen od prvega dela torej od komentatorskega dela.

Reportersko poročanje se največkrat uporablja za zelo zanimive in razburljive dogodke, ki zanimajo večji krog ljudi in je ponavadi poročanje v živo iz samega kraja dogajanja.
V tem primeru skuša reporter gledalcem prenesti čim bolj doživeto in verodostojno poročanje iz nekega dogodka. Najbolj se uporablja v ameriškem novinarstvu, čeprav že tudi pri nas postaja redna praksa, saj nam tehnika dovoljuje takšno obliko poročanja.

3. 1 Vrste televizijskih poročil

Televizijska poročila se ločijo predvsem po tem, kakšna je njihova vsebina. Prvi pogoj za dobro dnevno informativno oddajo je torej dobra kombinacija različnih tipov poročil združenih v celoto. Poznamo več vrst televizijskih poročil.

Eno takšnih poročil je poročilo nenapovedanih dogodkov. Takšno poročilo zahteva zelo dobrega novinarja, saj je treba ukrepati hitro in narediti kvalitetno poročilo. Gre predvsem za dogodke, ki so se pojavili popolnoma nenapovedani, kot so razne prometne nesreče, požari, kriminalna dejanja. Lahko pa se takšno nenapovedano poročilo pojavi tudi pri predvidljivih dogodkih in se nato zgodi nekaj nepredvidljivega (primer v prilogi: obisk vlade v Podravju in nato izjava predsednika o morebitnem odstopu vlade).

Druga vrsta poročil so tako imenovana »težka poročila« (ang. Hard news). Pogosto je tudi tukaj je šlo v glavnem za nenapovedane dogodke (razna kriminalna dejanja), vendar pa ne nujno saj sem spadajo tudi razni napovedani dogodki, kot so dogajanja na sodišču, v gospodarstvu in nenazadnje tudi s politiko.

Ko govorimo o »mehkih poročilih« (ang. Soft news), govorimo o manj pomembnih dogodkih, ki pa ne vplivajo pomembno na naša življenja ampak nas bolj splošno informirajo ali celo zabavajo (npr. zgodbe o znanih osebnostih).

Med pomembna televizijska poročila še štejemo poročila, ki poročajo o odzadju nekega dogodka ali osebe. Takšna poročila pomagajo gledalcu razumeti dogodek, ki se je že zgodil vendar je bil precej zapleten.

Ko nek dogodek traja več dni, tednov mesecev in ga novinar spremlja od začetka do konca je to zasledujoče poročilo (npr. od umora do sodbe).
Poznamo še poročila kot zgodbe ali kot serije, ki pa so manj zahtevna in so lahko tudi nekoliko humoristične ali zabavne.

3. 2 Značilnosti televizijskih poročil

Vsak novinar, ki se loti televizijskega poročila mora upoštevati nekaj osnovni značilnosti, na podlagi katerih lahko ločimo, ali je poročilo dobro in razumljivo ali pa je poročilo slabo in nerazumljivo. Prvo pravilo je, da mora biti poročilo JASNO, tako da ga lahko vsak razume, kajti televizijske informativne oddaje so namenjene vsem ljudem, ne glede na starost ali izobrazbo. Poročilo mora biti povedano v kratkih stavkih in v logičnem zaporedju.

Prav tako je pomembno, da je poročilo JEDRNATO. Iz samega dogodka mora poročevalec razbrati, kaj je bistvo zgodbe in kaj bi gledalce najbolj zanimalo.

Za objavo nekega poročila je pomembno preverjanje vseh podatkov. Preden objavimo neko informacijo, jo moramo preveriti vsaj še pri enem viru. Prav tako je pomembno upoštevati vsa mnenja in stališča glavnih akterjev dogodka, kajti le tako lahko govorimo o OBJEKTIVNOSTI televizijskega poročila.

Seveda pa ni dobrega televizijskega poročila brez kvalitetne slike. Prav SLIKA je tista, ki televizijsko poročilo loči od drugih medijev (časopis). Torej, slika in tekst morata pripovedovati isto zgodbo, da lahko govorimo o popolnem televizijskem poročilu.

4. Struktura televizijskega poročila

Struktura prispevka je vedno odvisna od dogodka o katerem poroča novinar, prav tako od izjav sogovornikov in od kvalitete slike, ki jo imamo.

Struktura televizijskega poročila mora biti vsekakor čim bolj razgibana. Približno polovico prispevka mora pripovedovati novinar, ostalo polovico pa ljudje, ki so vključeni v dogodek.
Narediti je potrebno nekakšno kompilacijo vseh vrst novinarskega sporočanja (tekst, izjave, ankete) in jo podkrepiti s sliko. Ker je prav slika pomembna za kvalitetno poročilo je potrebno začeti prispevek z najbolj kvalitetno sliko, tako da gledalca še bolj privabimo.

  • Primer strukture prispevka

»OFF: Predstavnike ministrstva za notranje zadeve so župani opozorili na številne dileme glede izvajanja zakona o redarski službi, ki občinam nalaga dodatno finančno breme.

IZJAVA: Štefan Čelan, župan MO Ptuj
Če smo seveda v tem trenutku neke vrste občinska lokalna policija , zato moraš imeti izobražen kader, to se ne da opravljati z priučenimi ljudmi, okoli financiranja.

IZJAVA:Zvonko Zinrajh, državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve
Jaz konkretnih zapletov ne vidim, v drugem in tretjem členu se določa sodelovanje med ministrstvom za notranje zadeve na tem področju in ki je seveda dolžan pomagati lokalnim skupnostim.

OFF:
Ministra Podobnika pa so v občini Kidričevo opozorili na problem izvedbe skupnega projekta občin glede celovitega urejanja odpadnih vod na dravsko ptujskem polju.

IZJAVA: Jožef Murko, župan občine Kidričevo
Namreč v projektu reševanja kanalizacije v naši lokalni skupnosti gre tudi za obnovitev vodovodnih omrežij, kar je nujno.

IZJAVA: Janez Podobnik, minister za okolje in prostor
Naš predlog je, da se tako rekoč ta pogodba podpiše, ki je težka okoli 35 milijonov evrov istočasno pa bo naše ministrstvo v okviru naših finančnih zmožnostih v naslednjih dveh oz. treh letih pomagalo, da občine ne bi bile dodatno finančno obremenjene.

OFF: Ministrstvo bi naj tako za izvedbo projekta prispevalo še 5 milijonov evrov.«(Vujanovič, Jazbec, 2007)
Pripravili: Saška Jazbec, Dragica Vujanovič (Objavljeno v Dnevniku TV Slo, dne 12. 11 2007)

4. 1 Scenarij prispevka

Za scenarij televizijskega informativnega prispevka je najboljše, de se začne najprej graditi slikovni del scenarija, kar pomeni, da si najprej zapišemo nekakšno zaporedje slik, ki jih bomo uporabili v poročilu. Nato je potrebno ugotoviti, katere izjave sodelujočih bomo uporabili in kam v poročilu jih bomo uvrstili. In na koncu še novinarjev vezni tekst, ki bo celotno poročilo povezal v lepo tekoče celoto. Na koncu še vse enkrat preverimo, ali je poročilo jasno in jedrnato in ali odgovarja vsem vprašanjem, ki smo si jih zastavili v poročilu.

  • »DNEVNIK TV MARIBOR
  • DATUM: 13. 11. 2007
  • NASLOV: VLADA V SPODNJEM PODRAVJU
  • NAPOVED: voditelj v kamero

Ob vladnem obisku Spodnjega Podravja, torej območja prihodnje pokrajine Vzhodne Štajerske – je javnost sicer pričakovala premierov odziv na izid nedeljskih predsedniških volitev. Izjava, v kateri je predsednik vlade Janez Janša strnjeno in ostro povzel dogajanje med samo predsedniško kampanjo pa je seveda najbolj presenetila v sklepnem stavku izjave, kjer napoveduje tudi možnost morebitnega odstopa.

T 1 – pripravila. Dragica Vujanovič
Slika: Teodor Holl,
T 2 – JANEZ JANŠA, predsednik vlade RS
T 3 – MILAN ZVER, minister za šolstvo
T 4 – JANEZ PODOBNIK, predsednik SLS
T 5 – KARL ERJAVEC, predsednik Desu

ZAČNE SE Z IZJAVO JANEZA JANŠE . (izjava v kamero)

OFF:
Zbrali smo tudi prve odzive drugih predstavnikov SDS in vodij koalicijskih strank. (slika Janša in ostali ministri odhajajo)

IZJAVA: JANEZ PODOBNIK, predsednik sls (vse izjave v kamero)

IZJAVA. KARL ERJAVEC, predsednik Desus
MILAN ZVER, minister za šolstvo, SD

OFF: Različno so se na današnjo preimerovo izjavo odzvale tudi opozicijske stranke: vodja poslanske skupine SD Miran Potrč tako ugotavlja, da mora vlada sama razmisliti, kako bo ravnala., o njihovem vstopu v vlado pa da je absolutno preuranjeno govoriti.
Vodja poslanske skupine Zares Matej Lahovnik je prepričan da bodo dokaz za delo sedanje vlade parlamentarne volitve prihodnje leto.
Predsednik SNS Zmago Jelinčič izjave Janeza Janše ne razume kot napoved odstopa vlade, temveč prej namig za konsolidiranje strank znotraj koalicije.
(slika: odhod ministrov v avtomobile, odhod predsednika Janše v avtomobil, ki se nato odpelje) « (Vujanovič, 2007)

  • Struktura tv poročila

Narediti je potrebno nekakšno kompilacijo vseh vrst novinarskega
sporočanja (tekst, izjave, ankete) in jo podkrepiti s sliko. Ker je
prav slika pomembna za kvalitetno poročilo je potrebno začeti prispevek
z najbolj kvalitetno sliko, tako da gledalca še bolj privabimo.


Tehnična stran informativnega programa

če želimo, da bo dnevno informativni prispevek kvaliteten in
učinkovit, se mora televizijski novinar naučiti jezika, ki mu pravimo
slika. Zelo je pomembno, da se novinar in snemalec dogovorita za
kakšen dogodek gre, kaj se bo dogajalo in kaj je pomembno in kaj ne. Realizacija informativne oddaje teče iz režije. V režiji so vse
naprave, ki so potrebne za izvedbo programa, od monitorjev, grafike,
video mešalne mize, audio mešalne mize pa do kontrole kamer.

5. Snemanje informativnih prispevkov

Prav gibljiva slika je tista, ki daje moč televiziji. In če želimo
doseči to moč v pravem učinku, morata biti slika in tekst uporabljena v
sozvočju, torej se morata ujemati oziroma dopolnjevati.

Osnovna pravila, ki veljajo za pisanje teksta, snemanje z kamero in
montažo so vse od 50. enaka, velike spremembe pa so nastale z razvojem
tehnologije, ki jo televizijski tehniki in novinarji uporabljajo.

V petdesetih letih so snemalci uporabljali filmske kamere, ki so
bile izredno velike in težke v primerjavi z današnjimi digitalnimi
kamerami, ki so relativno majhne in lahke. Prav tako so filmske kamere
imele mnogo omejitev. Slika in zvok sta se snemala na dva različna
trakova, dolžina snemanja je bila omejena le na nekaj minut, prav tako
pa nihče ni vedel, če je dogodek dejansko posnel tako kot je želel,
dokler se film ni razvil. Da so razvili 30-milimeterski film so
potrebovali nekaj deset minut, kar pa je za dnevno informativni program
mnogo preveč.

Video tehnologija je filmsko zamenjala v sedemdesetih in
osemdesetih, v devetdesetih pa se je že začela pojavljati digitalna
tehnologija. Večina televizijskih postaj danes uporablja kombinacijo
digitalne tehnologije z ostalo analogno.

Torej, če želimo, da bo dnevno informativni prispevek kvaliteten in
učinkovit, se mora televizijski novinar naučiti jezika, ki mu pravimo
slika. Zelo je pomembno, da se novinar in snemalec dogovorita za
kakšen dogodek gre, kaj se bo dogajalo in kaj je pomembno in kaj ne.
Tako bo snemalec posnel le tisto, kar bo za razumevanje dogodka
najpomembnejše in kasneje na logičen način zmontirano.

Pri dnevno informativnih poročilih je torej slika in seveda njeno
zaporedje enako pomembno, kot je tekst, saj je televizijsko poročanje
predvsem informacija s sliko.

Slika 2: Posnetek stare kamere Slika 3: Posnetek moderne TV kamere
Slika 2: Posnetek stare kamere Slika 3: Posnetek moderne TV kamere

5. 1 Kadriranje

Iz tehničnega vidika bi bila definicija kadra takšna: Kader je
dolžina kakršnega koli zapisljivega medija (traku, diska, CD-ja,
DVD-ja), ki traja, od začetka snemanja pa do trenutka, ko končamo
snemanje. Če želimo poročati s sliko pa moramo poznati nekatere
zakonitosti, ki veljajo, tako na televiziji kot v filmu.

Kako dolgo bo kader trajal je odvisno od nas samih, kajti
sporočilnost določenih kadrov je v nekaterih trenutkih večja, v
nekaterih pa manjša.

V našem »malem filmu« si gledalci zapomnijo samo nekaj informacij,
ki jim jih slika prikazuje. Zato naj bi široki kadri tajali nekoliko
dalj časa, kot pa bližnji kadri.
Nekakšno nepisano pravilo je, da naj bi v dnevno informativnem prispevku kader trajal od dveh do štirih sekund.

Prav tako pomembna je kompozicija slike. Tukaj je najpomembnejše to,
da gledalcu pokažemo le to, kar je najpomembnejše za zgodbo, ki jo
pripovedujemo. Vedno moramo kamero premakniti tako, da bodo vsi moteči
elementi, ki so v ozadju, odstranjeni, kajti le tako bomo gledalčevo
pozornost preusmerili v nekaj , kar je za prispevek oziroma celotno
zgodbo pomembno. Gledalec mora vedno imeti občutek, da je vse naravno
in da za določenimi kadri ne stoji snemalec z znanjem oziroma tehnika,
ki se pri tem uporablja.

Kadar želimo prikazati celotni prostor okoli dogodka, ki se dogaja,
moramo uporabiti zasuk kamere. (360 stopinj). Zaradi dolžine takšnega
kadra se snemalci raje odločajo za polovični zasuk (švenk- televizijski
izraz), ki pa je nekoliko hitrejši in zajame samo bistvo dogajanja,
gledalcu pa ponudi dobro orientacijo v prostoru. Najbolj pogosti so
zasledovalni zasuki kamere, kadar sledimo nekemu dogodku, na primer v
športu.

V dnevno informativnem programu je snemanje zelo zahtevno, saj mora
snemalec ponavadi reagirati zelo hitro. Pogosto je potrebno hitro
spremeniti kader, prestaviti kamero in izostriti sliko. To pa zahteva
snemalca, ki ima dober občutek za sliko in za prostor okoli sebe,
predvsem pa dobro poznavanje scenarija televizijskega poročila.

Slika 4: Prikaz snemanja na terenu

Slika 4: Prikaz snemanja na terenu

5. 2 Plani snemanja

Izbor, kakšen plan bo snemalec posnel je njegova lastna odločitev.
Zato je zelo pomembno sodelovanje z novinarjem in dobro poznavanje
televizijskega medija.
Osnovne plane snemanja bi lahko razvrstili takole:

  • Splošni plan ali total

Pokažemo celotno sliko, kjer se dogodek dogaja, to je splošni pogled, ljudje v kadru so ponavadi podrejeni okolju.

  • Daljni plan

To je tričetrtinski plan, kjer človeški lik pokažemo od kolen do glave. Popularno ime za ta plan je tudi ameriken.

  • Srednji plan

Človeški lik je prikazan od pasu do glave in prav tako ima ozadje še
vedno pomembno vlogo, ne pa tudi osrednje. (največkrat takšne plane
uporabljamo za pogovore oziroma intervjuje).

  • Bližnji plan

Tukaj vidimo človeka od prsi navzgor. Ozadje ne igra več pomembne vloge.

  • Veliki plan

V tem primeru človeški obraz zaseda skoraj cel ekran.

  • Detajl

Tukaj pokažemo le del človeškega telesa ali kakšnega predmeta. Temu planu pravimo tudi bližnji veliki plan.

Slika 5: Prikaz izreza posnetkov Slika 6: Prikaz izreza posnetkov Slika 7: Prikaz izreza posnetkov
Slika 8: Prikaz izreza posnetkov Slika 9: Prikaz izreza posnetkov Slika 10: Prikaz izreza posnetkov

Slike: Prikaz izreza posnetkov

6. Montaža informativnega prispevka

Le malo gledalcev ve, kako se informativni prispevek montira. Mnogi
mislijo, da je montaža le lepljenje kadrov, eden za drugim oziroma
izločanje slabega posnetega materiala.
Z montažo strukturiramo,
poudarimo, ignoriramo in uredimo zgodbo. Torej ustvarimo novo realnost.
Od montažerja je namreč odvisno ali bo informativni prispevek
dramatično napet ali pa umirjen.

Da lahko svobodno ustvarjamo v montaži pa mora poskrbeti snemalec,
ki nam mora ponuditi kvalitetne posnetke. Posamezne kadre oziroma slike
med seboj povežemo z rezi.(ang. cut).

Z rezi v bistvu prenašamo pozornost od ene podobe k drugi. Ko
montiramo dnevno informativni prispevek mora biti koncept logičen.
Logika pri rezu pomeni, da je potrebno dejanske dogodke prikazati tako,
da bodo v pravilnem zaporedju, pravilno dolgi in da bodo optično
razumljivi.

Kakšne dolžine posnetkov bomo uporabili pa nam narekuje sama vsebina
prispevka. Ni nujno, da daljši kader pomeni dolgočasno zgodbo, hitrejši
pa bolj zanimivo zgodbo. Dolžina kadra je po navadi od treh do šestih
sekund, nikakor pa ne manj kot dve sekundi.

V montaži gre tudi za to, da realni čas spremenimo v televizijski
čas. Nek dogodek, ki je trajal več ur ali celo dni, moramo strniti v
eno do dve minuti. Tukaj govorimo o tako imenovanem funkcijskem rezu,
ki ima za nalogo krajšanje. Osnovno pravilo reza je torej to, da
gledalec dobi poudarek, kje se dogodek dogaja, kaj se dogaja in prav
tako mora spoznati osebe, ki nastopajo v dogodku. Torej logično
zaporedje slik mora gledalca preko reza pripeljati od začetka pa do
konca zgodbe.

Ko novinar vstopi v montažo mora imeti izdelan popoln scenarij
prispevka. Z montažerjem se mora pogovori, kakšna je vsebina prispevka,
kaj je pomembno in kakšen slikovni material ima posnet. Besedilo
običajno prebere pri tonskem tehniku in ta ga preko interne mreže
pošlje k montažerju. Torej, dobro sodelovanje med novinarjem, snemalcem
in montažerjem pa nas pripelje do kvalitetnega in zanimivega
informativnega prispevka.

Slika 11: Prikaz linearne montaže

Slika 12: Prikaz nelinearne montaže
Slika 11: Prikaz linearne montaže Slika 12: Prikaz nelinearne montaže

7. Uporabljena tehnologija pri informativnem programu

Slika 13: napovedovalka informativne oddaje

Slika 13: napovedovalka informativne oddaje

V glavnem imajo informativni programi svoj studio, lahko pa je del
scenografije tudi desk (oddelek v katerem sedijo novinarji) ali kakšen
manjši studio, ki ga delijo z drugimi oddajami.

 

Slika 14: tehnologija v studiu

Slika 14: tehnologija v studiu

Scene se močno razlikujejo od ene televizijske postaje do druge. Za
ozadja so tako lahko kakšni scenski elementi, računalniška ozadja
(chromakey) ali pa kar režija ali redakcija .
Prav tako so studiji
opremljeni z studijskimi kamerami (2–4 kamere). Kamere se lahko med
samo oddajo premikajo in spuščajo tako, da imamo različne kadre
voditelja. Pred kamero so nameščeni tako imenovani »trotl bobni«,
kateri voditelju pomagajo, da lahko bere vezni tekst in gleda naravnost
v kamero.

Slika 15: luči v studiu Slika 16: ozvočenje

Slika 15: luči v studiu

Za kvalitetno sliko so zelo pomembne studijske luči. Nameščene so na
stropu in osvetljujejo voditelja in prostor. V večjih studijih so te
luči postavljene fiksno in se ne premikajo, pri manjših studijih, pa se
luči sproti prilagajajo za določeno oddajo.

 

 

Slika 16: ozvočenje

Prav tako, kot je pomembna slika je pomemben dober ton. Eden brez
drugega pri televiziji pač ne gre. Kvaliteten ton lahko da sliki
določeno dinamiko, lahko pa jo popolnoma umiri. Ton v glavnem povezuje
informativne in slikovne komponente. Pri informativnih oddajah se
uporabljajo manjši mikrofoni (mušice, kot jim pravijo tonski tehniki),
tako da jih gledalec skoraj ne vidi in so pripeti na srajco ali bluzo
voditelja.

8. Izvedba informativne oddaje

Slika 17: monitorji v režiji

Slika 17: monitorji v režiji

Slika 18: Režija TV studia

Realizacija informativne oddaje teče iz režije. V režiji so vse
naprave, ki so potrebne za izvedbo programa, od monitorjev, grafike,
video mešalne mize, audio mešalne mize pa do kontrole kamer.

 

Televizijsko ekipo, ki realizira informativni program sestavljajo:

  • Režiser – njegova naloga je, da je oddaja slikovno kvalitetno pripravljena in da poteka vse po scenariju informativne oddaje.
  • Tajnica
    režije – je režiserjeva podaljšana roka, saj skrbi za dolžino
    posameznih prispevkov in opozarja režiserja, koliko časa je še do konca
    posameznega poročila.
  • Mešalec slike in mešalec tona – Imata podobni vlogi. Po
    režiserjevih navodilih natančno preklapljata med različnimi viri.
    (različni magnetoskopi, različnimi viri slike).
  • Grafik – Njegovo delo je, da pripravlja vse napise, ki jih vidimo na ekranu.
  • Tehnični vodja – Sedi v drugi vrsti in skrbi za tehnično brezhibno izvedbo informativne oddaje.

9. Zaključek

Danes se pogosto postavlja vprašanje: Ali dnevno informativni
programi izgubljajo svojo gledanost. Vsekakor so nove tehnologije
pripomogle k temu, da mlade generacije ne gledajo več televizije, kot
so jo nekoč saj imajo računalnike in internet, ki jim omogoča
spremljanje interaktivnih novic.

Raziskave med gledalci kažejo, da jih zanimajo predvsem lokalne
novice in manj informacije iz sveta, vsekakor pa si želijo več zabavne
tematike.
Z hitrim razvojem tehnologije se torej spreminja vse okoli nas in prav tako se spreminjajo tudi dnevno informativne oddaje.

10. Viri

  • Šipek, Špela; Perovič, Tomaž (1998). TV NOVICE. Ljubljana: ŠOU, Študentska založba
  • Košir, Manca (1988). Nastavki za teorijo novičarskih vrst. Ljubljana: DZS
  • Košir, Manca (1987). Mladi novinar. Ljubljana: Mladinska knjiga
  • http://en.wikipedia.org/wiki/Tv

Kader

Je
dolžina kakršnega koli zapisljivega medija (traku, diska, CD-ja,
DVD-ja), ki traja, od začetka snemanja pa do trenutka, ko končamo
snemanje.

Plani snemanja:

  • Splošni plan ali total
  • Daljni plan
  • Srednji plan
  • Bližnji plan
  • Veliki plan
  • Detajl
DELI
Prejšnji članekProdukcija TV oddaje skozi čas
Naslednji članekRaziskava novih TV tržišč

Primož Herga je študent na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravil kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 1" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2007/2008.