O naravnem kamnu

Kamen pridobivamo v kamnolomih. Naravni kamen je izraz za različne kamnine, ki so po geoloških in
mehanskih lastnostih, ter videzu primerne za pridobivanje, obdelavo in
vgradnjo. Ima številne dobre lastnosti zaradi katerih so ga že od
nekdaj uporabljali za gradbene namene.

1. Uvod

Uporaba naravnega kamna je sestavina človekove kulture. Človek že od začetka svojega obstoja uporablja kamen kot naravni material. Zato vam bom podrobneje predstavila to najplemenitejšo gradivo v naravi. V seminarski nalogi bom podrobneje opisala pridelavo, obdelavo in uporabo naravnega kamna v gradbeništvu.

Da bi razumeli pomen tako razširjene uporabe naravnega kamna, moramo poznati njegove lastnosti, strukturo in s tem tudi nastanek kamnin.

2. Nastanek kamnin

Kamnina je naravna trdna snov, ki sestavlja približno 40 kilometrov debelo Zemljino skorjo. Sestavljena je iz drobnih zrn (kristalov) enega ali več  vrst mineralov. Mineralna zrna so med seboj trdno ali slabo vezana. Imajo značilno sestavo, iz katere je razvidna struktura in tekstura kamnine. Strukturo kamnin določajo velikost, oblika, razmerja in razporeditev zrn. Odvisna je od okoliščin ob nastanku in od načina nastanka kamnine.

Po nastanku delimo kamnine v tri skupine:

  • magmatske kamnine,
  • sedimentne kamnine ali usedline,
  • metamorfne kamnine.

2.1 Magmatske kamnine

Magmatske kamnine nastajajo z ohlajanjem in kristalizacijo mineralov iz tekoče magme. Sestavljajo 95% vseh kamnin na Zemlji. Struktura magmatskih kamnin je odvisna od  načina in kraja nastanka.

Glede na kraj nastanka ločimo:

  • globočine,
  • predornine,
  • žilnine.

Globočine nastajajo iz magme, ki se ohlaja globoko v Zemeljski skorji. Ker je obdana z že strjenim materialom, se ohlaja počasi in pridobi značilno enakomerno grobozrnato strukturo. Mineralna zrna, ki se nahajajo v kamnu je mogoče opaziti s prostim očesom. Med globočine prištevamo granit, sienit, tonalit, gabro, čizlakit, itd..

Predornine so magmatske kamnine, ki nastajajo z razlitjem magme na površju Zemljine skorje in se zelo hitro ohlajajo in strjujejo. Zaradi hitre kristalizacije lave na površju, iz nje nastajajo finozrnate kamnine. Mednje prištevamo porfir, andezit, bazalt, diabaz, itd..

Kadar se magma vrine med razpoke že ohlajenih kamnin nastanejo žilnine (pegmatit, apilit).

2. 2 Sedimentne kamnine

Sedimentne kamnine nastajajo na več načinov:

  • z usedanjem drobcev mehansko ali kemično razpadlih kamnin (peščenjak, glinovec, konglomerat, lapor, fliš),
  • z odlaganjem usedlin; anorganskih ogrodij, hišic in lupin morskih organizmov (apnenec, dolomit),
  • z izločanjem mineralov iz prenasičenih vodnih raztopin kot posledica fizikalno-kemičnih procesov (sol, sadra, lehnjak),
  • sprijet izvržen ognjeniški material (ognjeniške breče, tuf).

Načeloma sedimentne kamnine delimo v tri skupine:

  • klastične ali mehanske usedline so sestavljene iz drobcev kamnin ali mineralov, ki so lahko ostrorobe ali zaobljene, velike od enega mikrometra do več centimetrov in so lahko vezane ali nevezane. Vezane usedline so breča, peščenjak, konglomerat, lapor, itd.. Nevezane usedline pa so pesek, grušč, prod, glina, itd..,
  • piroklastične ali tufske usedline so nastale z usedanjem vulkanskega prahu in drobcev v okolici ognjeniških izbruhov,
  • Karbonatne ali biokemične usedline, ki nastajajo s kemičnim izločanjem kalcita in dolomita v morjih in jezerih in iz velike množine delov odmrlih organizmov (apnenec, dolomit).

2. 3 Metamorfne kamnine

Metamorfne kamnine nastajajo v izjemnih pogojih globoko pod površjem Zemlje.  Nastajajo iz magmatskih in sedimentnih ter že obstoječih metamorfnih kamnin, ki se preobrazijo zaradi izpostavljenosti ekstremnim pritiskom in temperaturam, le ti pa povzročajo spremembo fizikalnih in kemijskih lastnosti in zgradbe. Tako nastane s prekristalizacijo iz apnenca marmor, iz granita gnajs, iz peridotita serpentinit, iz gabra ali bazalta eklogit ali amfibolit. Te kamnine se danes zaradi dvigovanja in kasnejše erozije nahajajo tudi na površju Zemlje. Metamorfne kamnine so skrilave in plastnate. Masivne metamorfne kamnine so marmor, serpentinit, kvarcit, skrilave pa so gnajs in ardezija.

3. Splošno o naravnem kamnu

Naravni kamen je izraz za različne kamnine, ki so po geoloških in mehanskih lastnostih, ter videzu primerne za pridobivanje, obdelavo in vgradnjo. Ima številne dobre lastnosti zaradi katerih so ga že od nekdaj uporabljali za gradbene namene. Zaradi svoje uporabnosti, trajnosti in lepote se je njegova uporaba razvijala vse do današnjih dni. Napredek tehnologije oblikovanja, pa je pripomogel k vse večji uporabnosti kamna. Njegova uporaba je vse večja tudi zato, ker služi za izdelavo umetnega kamna – tehnični kamen.

3. 1 Pridobivanje naravnega kamna

Kamen pridobivamo v kamnolomih. Na odločitev o odprtju kamnoloma vplivata dve skupini dejavnikov:

  • nespremenljivi (osnovni) in
  • spremenljivi. 

Nespremenljivi dejavniki so

  • geološki:geološka zgradba ter zaloge,
    lastnosti kamnine in s tem njena uporabnost,
  • ter geografski: geografska
    lega, konfiguracija terena in dostopnost.

Med spremenljive dejavnike pa
spadajo:

  • lastništvo parcel,
  • državna in lokalna regulativa,
  • infrastruktura,
  • stroški odpiranja kamnoloma,
  • stroški pridobivanja in
    obdelave kamna ter
  • prodajna cena izdelkov.  

Poznamo tri tipe
pridobivanja kamna v kamnolomih:

  • površinski kop (kamnolom je odprt, postavljen v breg),
  • globinski kop (kamnolom je odprt, vendar v globino),
  • galerijski kop (kamnolom sestavljajo podzemni rovi).

Pridobivanje kamna v kamnolomih je sprva temeljilo na tradicionalnih načinih lomljenja kamna, kot so kontroliran ročni odlom (v izvrtane luknje zabijamo železne kline), lomljenje z vrtanjem (s pomočjo svedrov), lomljenje z razstrelivi (v izvrtine dajemo eksploziv), lomljenje z ognjem je tisočletja stari način (po razbeljenem mestu kamnine udarjamo s kladivi), z lesenimi klini (ki jih namakamo z vodo) in z živim apnom (ki mu dolivamo vodo). Sodoben in najbolj razširjen način pridobivanja kamna je žaganje kamnine z jekleno spiralno žico. Prednost tega načina pridobivanja je v tem, da je žagana površina sklada ravna in čista in zato primernejša za nadaljnjo uporabo.

Osnovni proizvod v kamnolomu so bloki standardnih komercialnih dimenzij. Pri pridobivanju in formatiranju blokov pa ostanejo večji in manjši kosi kamnin, imenovani tomboloni. Ti se uporabljajo za kocke, robnike, zidni kamen, tlakovce in jih imenujemo strojni kamen. Večji kosi pa se porabijo tudi za oblaganje opornih zidov, brežin. Drobir pa se prodaja kot volumenski zasip.

3. 2 Tehnične lastnosti naravnega kamna

Lastnost in uporabnost kamnine je odvisna od mineralno – petrografske sestave, ki je določena z nastankom in kasnejšimi procesi.

Tehnične lastnosti so vse lastnosti kamna, ki vplivajo na njegovo uporabo. Tehnične lastnosti delimo na:

  • kemične – vplivajo na njegovo uporabo v kemični industriji,
  • fizikalne – vplivajo na njegovo uporabo v kamnoseštvu, gradbeništvu, umetnosti in arhitekturi.

Fizikalne lastnosti pa nadalje delimo na:

  • litološke – vidimo jih s prostim očesom (struktura, tekstura, barva, homogenost, skrilavost),
  • mehanske –  so odvisne od litoloških (trdota, trdnost, obrus).

3. 2. 1 Trdnost

Trdnost je odpornost kamnine proti delovanju sile, ki jo hoče zdrobiti ali zlomiti. Glede na sile, ki delujejo na kamen, ločimo tlačno trdnost (odpornost proti pritisku) in upogibno trdnost (odpornost proti zlomu). Tlačno trdnost izražamo v kilogramih na kvadratni centimeter. Največjo obremenitev, ki jo kamnina še prenese, računamo v kilogramih pritiska, ki ga posamezne kamnine še prenesejo.

Primer velikosti pritiska, ki ga posamezne kamnine še prenesejo:

  • peščenjaki 500–1800 kg/cm2,
  • apnenci in marmorji 600-2000 kg/cm2,
  • graniti 1500-2700 kg/cm2.

Za kamnino, ki je obremenjena na upogib, je pomembno, da je brez napak.

3. 2. 2 Trdota in odpornost proti obrabi

Trdota pomeni odpornost kamnine proti obrabi in drgnjenju in je odvisna od trdote mineralov in njihove strukture. Stopnjo trdote kamnin določamo po Moshovi lestvici od 1 do 10, pri čemer večje število pomeni večjo trdoto:

  • mehke kamnine (1-2): gips, sadra, kreda,
  • poltrde kamnine (3-4): apnenci, marmor, dolomiti,
  • trde kamnine (5-7): granit, diorit, sienit,
  • zelo trde kamnine (nad 7): porfir, bazalt, diabaz, diamant (10).

Obrabnost je v najbolj odvisna od trdote kamnine. Pomembna je predvsem pri kamninah, ki jih uporabljamo za tlake. Koeficient obrusa se določi s preizkusnim brušenjem površine. Visok koeficient pomeni nizko stopnjo obrabnosti, nizek koeficient pa pomeni visoko stopnjo obrabnosti:

  • peščenjaki 5,3 mm,
  • marmor 4,8 mm,
  • granit 0,7 mm.

3. 2. 3 Vodovpojnost

Vodovpojnost je lastnost kamnin, da zardi svoje poroznosti in luknjičavosti vsrkavajo vodo in s tem spreminjajo nekatere fizikalne lastnosti kot so teža, obstojnost, trdnost in barva. Vsaka kamnina vsebuje v naravi neko količino vlage. Vlažnost, ki jo kamnina pridobi ob uporabi zaradi svoje poroznosti, pa je lahko škodljiva. Kamnina z nizko stopnjo poroznosti ima okoli 1 odstotek vlažnosti. Kamnine z visoko stopnjo poroznosti so manj odporne proti zmrzali in s tem manj obstojne.

3. 2. 4 Struktura

Struktura je notranji sestav kamnine, ki se na površini kaže v velikosti, obliki, razporeditvi in medsebojnem razmerju delcev mineralov. Odvisna je od procesa nastajanja kamnine in od mineralov, ki v njej prevladujejo. Od strukture so odvisne lastnosti kot so teža, trdota, trdnost, kompaktnost, od teh pa je odvisna trajnost kamnine.

3. 2. 5 Tekstura

Tekstura se na površini kamnine kaže kot vzorčasta risba na osnovi, ki je posledica prostorske razporeditve, usmerjenosti in nehomogenosti zrn. Lahko je progasta, lisasta, vlaknasta, plastnasta, lahko pa je tudi homogena, to je brez vzorcev na osnovi. Tekstura ni odvisna od vrste zrn.

3. 2. 6 Barva

Barva kamnine je odvisna od barve mineralov oz. njihovih elementov, od nekaterih primesi ter od veziva, ki spaja celice. Je tipična litološka značilnost kamnin. Svetle kamnine dajejo tisti minerali, ki so sestavljeni iz silicija, aluminija, kalija in natrija. Temne kamnine pa dajejo minerali, sestavljeni iz mangana, magnezija in železa. Kalcij daje kamnini belo barvo, železo in mangan ji dajeta rumeno, rdečo, rjavo, vijoličasto in celo črno barvo, magnezij ji daje sivo barvo, klor in krom pa zeleno.

3.3. Uporabnost naravnega kamna

Uporabnost kamna je odvisna od številnih dejavnikov kot so zgradba, gostota, trajnost, trdota, barva, obstojnost v ognju, toplotna prevodnost in sposobnost za obdelavo. Po uporabnosti kamen razvrščamo v različne skupine, uporabne za različne tehnične namene. Najvažnejše skupine so:

  • gradbeni, stavbni kamen,
  • dekorativni kamen,
  • kiparski kamen,
  • industrijski kamen.

3. 3. 1 Stavbni kamen

Delimo ga na navadni stavbni kamen, kamen za tlake, strešne kritine, drobljen kamen za cestišča, železniške gradnje in kot ognjevarni kamen. Stavbni kamen uporabljamo za okrasne in nosilne zidove ter kot oblogo. Za ta namen se uporablja kamnine z določeno trdnostjo, trajno barvo in teksturo ter morajo biti brez razpok (gosti peščenjaki, granit, porfir). Kamen za strešne kritine je iz vremensko odporne kamnine, pridobivamo ga iz skrilavih kamnin (ardezija in bituminiziranih apnencev). Ognjevarni kamen se uporablja za kurišča in je iz kamnin, ki vsebujejo kremen, glino in magnezit (glinasti apnenci, gnajs, dolomiti, bazalt). Za tlake in cestišča uporabljamo kamen, ki ima dobro odpornost proti obrabi, ter dobro trdnost na pritisk in upogib. Pri kamnu, ki je namenjen za tlake za pohodne površine (avle, stanovanja, čakalnice) je bolj pomembna lepa barva in tekstura kot pa odpornost na obrabo.

3.3.2. Dekorativni kamen

Uporablja se predvsem v stavbne namene dekorativnega, ne konstruktivnega značaja. Kot okrasni kamen uporabljamo vse trde in poltrde kamnine, ki imajo lepo barvo in teksturo. Za notranji okrasni kamen se uporabljajo poltrde in tudi mehke kamnine (marmor, serpentinit), z njimi pa oblagamo stopnice, stene, stebre, tla. Kot zunanji okrasni kamen pa uporabljamo vremensko odporne in trde kamnine (granit, porfido), z njimi pa oblagamo fasade, tla, stebre, stopnice, za spominska obeležja in nagrobne spomenike.

3.3.3. Kiparski kamen

Kot kiparski kamen uporabljamo vse homogene kamnine lepe barve in teksture, ki se dajo oblikovati.

3.3.4. Industrijski kamen

Uporabljamo ga za izdelavo mlinskih kamnov, brusnih kamnov, za papirno industrijo, itd..

3.4. Obdelava naravnega kamna

V kamnoseški obrti gre pretežno za obdelavo oz. razrez masivnih blokov ali masivcev v manjše obdelovance in nadalje do končnih izdelkov. Bloki se režejo v delavniške kose ali v plošče. Standardne debeline plošč so 2, 3, 4 cm (navadne plošče) in 5, 6, 8, 10, 12 in 15 cm (masivne plošče). Bloki se večinoma režejo z gatri, v zadnjem času pa tudi z diamantnimi žičnimi žagami. Sodobna tehnologija za razrez blokov v plošče, ki temelji  na starih postopkih, je največji napredek dosegla z večjo hitrostjo rezanja. Masivni bloki se nadalje oblikujejo, profilirajo in površinsko obdelujejo. Sodobna tehnologija omogoča strojno obdelavo kamna. Ravne linije se režejo z mostnimi krožnimi žagami, zahtevnejše krožne linije pa s CNC-stroji. Robovi se brusijo in polirajo na robilnikih. Robovi na kamnitem izdelku se obdelujejo z linijo sintetičnih brusov različnih granulacij s pomočjo tekočega traku. Robovi so lahko različno obdelani: ravni – klasično posneti, okrogli ali polokrogli. Z razvojem linijske tehnologije pa se je spremenil način površinske obdelave plošč. Granitne plošče so lahko površinsko polirane, brušene, žgane, krtačene in peskane.

Slika 1: poliranje Slika 2: Robna polirka
Slika 1: poliranje Slika 2: Robna polirka

3. 5 Prvilna izbira naravnega kamna

Kamen izbiramo glede na namen in lokacijo vgradnje. K odločitvi pripomore tudi lep videz in trajnost naravnega kamna. Pred naročilom naravnega kamna je najbolje, da se posvetujemo s strokovno usposobljeno osebo.

Naravnih kamnov, ki so primerni za nadaljnjo uporabo je več vrst. Zaradi enostavnejše obravnave so razdeljeni v dve veliki skupini: granite in marmorje. Omeniti pa moramo tudi porfirje, kvarcite in peščenjake, ki so zelo priljubljeni zlasti pri ureditvi zunanjih prostorov.

3.5.1 Granit

Granit je najpogostejši in tehnično najpomembnejši kamen. Spada med magmatske kamnine. Zaradi svoje strukture, trdote, majhne vpojnosti, obstojnosti na vremenske vplive in mehanske obremenitve je primeren za vsakršno zunanjo vgradnjo ter za oblaganje notranjih prostorov. Granite prepoznamo po zrnati strukturi. Tekstura je pri nekaterih enakomerna, pri drugih pa so vzorci veliki in neenakomerni.

Slika 3: granit 1 Slika 4: granit 2 Slika 5: granit 3 Slika 6: granit 4 Slika 9: granit  7

 

Slike 3 – 7: granit

3. 5. 2 Marmor

Marmor je metamorfna kamnina in spada med najlepše kamne. Marmorji so lepih barv in vzorcev. Zaradi raznih mineralnih primesi se marmor različno obarva, spreminjanje pa povzroči značilne žile in lise. Estetski učinek mu dajeta prav tekstura in struktura, ki sta pri polirani površini bolj izraziti kot pri hrapavi. Marmorji so mehkejši in manj odporni od granitov, zato tudi manj primerni za zunanjo uporabo. Marmorje uporabljamo predvsem v notranjih prostorih.

Slika 10: marmor 1 Slika 11: marmor 2 Slika 12: marmor 3 Slika 13: marmor 4 Slika 14: marmor 5

 Slike 10 – 14: marmor

3. 5. 3 Travertin

 Slika 14: travertin       Slika 14: travertin

Med marmorje pogojno prištevamo tudi travertine, prepoznamo jih po
luknjicah, ki lahko zajemajo tudi do 30% mase. Travertini imajo dobre
izolativne lastnosti zato jih uporabljamo za obloge fasad in notranjih
sten.

3. 5. 4 Porfir

Slika 15: porfirSlika 15: porfir      

Porfirji sodijo med magmatske kamnine, zato so, podobno kot graniti,
trdni, trdi, odporni proti obrabi in imajo majhno vpojnost. So rdeče
rjave barve in drobne strukture. Najbolj se uporabljajo za tlakovanje
zunanjih površin.

3. 5. 5 Peščenjak

Slika 16: PeščenjakSlika 16: Peščenjak

Peščenjaki so sedimentne kamnine. Poznamo več vrst peščenjakov, ki se
med seboj razlikujejo po barvi in strukturi. So manj odporni, saj se
hitro obrabljajo in so vpojni, zato jih uporabljamo predvsem za
oblaganje sten in fasad.  

3.6. Vzdrževanje, zaščita in čiščenje naravnega kamna

Zaradi geološke strukture je naravni kamen porozen in je zato priporočljivo njegove vidne površine zaščititi z ustreznimi sredstvi.

Takoj, ko je kamen položen, ga je potrebno temeljito očistiti, odstraniti vse nečistoče in madeže, da se le-ti ne vpijejo v pore kamna, kajti pozneje jih je težko ali pa nemogoče odstraniti.

Čiščenje se izvede z vodo in ustreznimi čistilnimi sredstvi, s katerimi se ne poškodujejo površine kamna. Zelo neprimerne so razne kisline, alkalni detergenti, kovinske soli in podobni preparati, ki uničujejo lesk površine. Odsvetuje se tudi uporaba žičnih in drugih gobic z grobo površino ter raznih drugih grobih sredstev, ki prav tako poškodujejo lesk kamna (kamen matira).

Z zaščito se lahko prične šele potem, ko so obloge temeljito očiščene in posušene. Izbira zaščite je odvisna predvsem od vrste in namembnosti obloge. Za vsako vrsto zaščite je potrebno pravilno, redno vzdrževanje in obnavljanje po priloženih navodilih proizvajalca. Tlaki, ki so izpostavljeni velikim obremenitvam, morajo biti obnovljeni pogosteje, zaradi zavarovanja pred poškodbami in obrabo. S tem se obdrži naravna lepota kamna.

Obnova poškodovanih tal se lahko opravi le z večjimi posegi, na primer z brušenjem, ki pa je zahtevno opravilo in temu primerno povezano z višjimi stroški. Ob upoštevanju vseh navodil za vzdrževanje, se bodo izdelki iz kamna temeljito in lažje vzdrževali.
Priporočljivi zaščitni postopki za notranje prostore:

  • Kristalizacija:

Primerna je za marmorje in apnenčaste obloge. Naredi zaščito pred
mehansko obrabo, zgornjo plast utrdi tako, da postekleni, da ji visoki
sijaj in je primerna za močno obremenjene talne površine.

  • Impregnacija:

Protimadežna in protivpojna zaščita za marmorje, granite in vse ostale
naravne kamnine, tako polirane kot hrapave. Površine po obdelavi ne
bodo več vpijale umazanije.

  • Zaščitni premazi:

Uporabljajo se predvsem za poškodovane tlake iz marmorja, saj se s tem
poškodbe zakrijejo. Tako zaščitene površine je potrebno vzdrževati s
sistemom strojnega poliranja.

Za zunanje prostore so priporočljivi:

  • Impregnacija (velja enako kot za notranje prostore)
  • Zaščitni premaz s tako imenovanim vodnim efektom.

Na ta način se poudari struktura in barva kamna, čiščenje pa je
bolj enostavno. V zimskem času je odporen na sol in je zelo obstojen.
Zaščita je primerna za vse hrapave površine granita in druge lomljenje
naravne kamne.   

Uporabnost naravnega kamna:

  • gradbeni, stavbni kamen,
  • dekorativni kamen,
  • kiparski kamen,
  • industrijski kamen.

Kako uporabiti naravni kamen?

Njegova glavna prednost je, da
je bil prosto dostopen v naravi in zato najpriročnejše gradbeno
sredstvo v časih, ko so bili gradnja in tehnike gradnje še v svojih
začetnih razvojnih fazah.

4. Naravni kamen pri visokih gradnjah

Kamen je eden najstarejših gradbenih materialov pri postavitvi
objektov, ki se je tudi najdlje obdržal. Njegova glavna prednost je, da
je bil prosto dostopen v naravi in zato najpriročnejše gradbeno
sredstvo v časih, ko so bili gradnja in tehnike gradnje še v svojih
začetnih razvojnih fazah. Številne zgradbe iz preteklosti so narejene
iz masivnega kamna kakršnega danes praktično ne vgrajujemo več. Razlog
sta teža in cena, ki sta pogosto povezani z zahtevno tehnologijo
predelave naravnega kamna.

Zaradi njegovih kvalitet lahko kamen oblikujemo v različne namene:

  • za reprenzentančne zgradbe in prostore, kjer sta lepota in uporabnost enako pomembni,
  • za talno oblogo tam, kjer mora tlak prenašati tudi največje obremenitve, kjer imamo talno gretje,
  • za oblaganje vertikalnih in horizontalnih površin, kjer prihaja do vremenskih in temperaturnih sprememb,
  • za stopnice,
  • za okenske police,
  • za pohištvo (mize, pulti),
  • za vrtove, parke, ploščadi,
  • za nagrobne spomenike, portale, kamine.

4. 1 Tlaki

4.1.1. Zunanji kamniti tlaki

Za zunanje tlakovane površine je najprimernejši granit, v krajih z milejšim podnebjem pa porfirji in kvarciti ter tudi marmorji.

Način vgrajevanja naravnega kamna je odvisen od namembnosti
tlakovane površine (obremenjenosti s prometom in težo) in od podlage
(naravni teren ali umetna podkonstrukcija). Po načinu vgradnje
razlikujemo tlake za:

  • pešpoti,
  • povozne površine,
  • terase.

Od izbire vrste kamna so odvisne njegove dimenzije. Debelina kamna
za zunanje pohodne površine je minimalno 3 cm, za povozne tlake pa 5-6
cm ali več. Širina in dolžina plošč sta odvisni predvsem od teže kamna.

Pri vgrajevanju zunanjih tlakov moramo biti pozorni tudi na različno
raztezanje kamna in betona. Najprimernejši čas za vgrajevanje naravnega
kamna je poletje, ko je raztezanje največje.

Zunanje kamnite tlake polagamo najpogosteje na prej pripravljeno
utrjeno podlago iz grobega nasutja in finega tampona v suho mešanico
peska in cementa, ki ju sproti vlažimo (slika 1). Tlake teras in verand
okoli hiš polagamo na vnaprej pripravljen podložni beton. Plošče se
polagajo v cementno malto, fuge pa se zapolnijo. Pri tem načinu
polaganja je pomembna pravilna izvedba dilatiranja (slika 2). Pri
tlakih na balkonih, terasah ter zunanjih stopnicah je potrebno narediti
toplotno in zvočno izolacijo ter hidroizolacijo (slika 3).

Slika 17: Pohodni in povozni kamniti tlaki

Slika 18: Tlaki, ki ležijo na terenu
Slika 17: Pohodni in povozni kamniti tlaki Slika 18: Tlaki, ki ležijo na terenu

Slika 20: Tlaki, ki ležijo na terenu 1

Slika 20: Tlaki, ki ležijo na terenu 1

4.1.2 Notranji tlaki

Za notranjo uporabo so primerni graniti, marmorji in apnenci.
Najpomembnejša lastnost kamna za interier je, da se da lepo oblikovati
in polirati.

Notranji tlaki so debeline od 1 cm do 3 cm, če se polagajo na lepilo
(slika 4) ter debeline 1,5-3 cm če se polagajo klasično – v cementno
malto (slika 5).

Slika 21: Notranji zid

Slika 22: Notranji zid 1

Slika 21 in 22: Notranji zid  

Pri polaganju notranjih tlakov moramo upoštevati  potrebno višino za
vgradnjo, od estriha do končne višine tlaka: debelino veznega materiala
(lepilo 0,5 cm ali cementna malta 3 cm) in debelino kamna.

Slika 22: Polaganje tlaka:  zunaj na peščeno podlago

Slika 23: Polaganje tlaka notri na lepilo
Slika 22: Polaganje tlaka na peščeno podlago zunaj

Slika 23: Polaganje tlaka na lepilo notri

4.2. Stopnice

S stopnicami premoščamo višinske razlike, na primer med nivoji
terena ali med etažami v stavbi. Glede na višinsko razliko so te lahko
eno ali večramne. V javnih in večstanovanjskih stavbah so vmesni
podesti obvezni.

Dimenzioniranje stopnic je odvisno od namembnosti zgradbe in
frekventnosti. V javnih in večstanovanjskih  stavbah je širina stopnice
120 cm, višina pa med 13 in 15 cm, v zasebnih stavbah je širina 100 cm,
višina med 15 in 17 cm. Globina stopnice je odvisna od višine.

Najpogosteje so stopnice, narejene iz armiranobetonske konstrukcije
(slika 6 in 7) ali iz kovinske konstrukcije (slika 8), ki se jih obloži
s kamnom. Te slike prikazujejo različne načine polaganja. Najpogostejši
način polaganja je, da je nastopna ploskev debeline 3 cm lahko tudi 2
cm s previsom čez čelno stranico 1-2 cm, ki je debeline 2 cm. Pri
kovinskih konstrukcijah je debelina nastopne ploskve odvisna od
upogibne trdnosti kamna in odpornosti na zlom.

Slika 24: Kamnita obloga AB stopnišča s previsoko nastopno ploščo
  Slika 24: Kamnita obloga AB stopnišča s previsoko nastopno ploščo

 

Slika 25: Kamnita obloga AB stopnišča s poudarjenim stikom s čelne strani

Slika 26: Kovinske stopnice

Slika 25: Kamnita obloga AB stopnišča s poudarjenim stikom s čelne strani Slika 26: Kovinske stopnice

Kadar je kamen površinsko poliran, za preprečevanje zdrsa, nastopne
ploskve dodatno obdelamo. Če so stopnice zunaj, je že površinska
obdelava kamna groba, protizdrsna. Poznamo več vrst protizdrsnih
obdelav nastopov stopnic:

  • štokan ali peskan pas je strojno obdelan pas že pred vgradnjo,
  • protizdrsni trakovi so lahko trakovi, ki se lepijo na nastopno ploskev po vgradnji,
  • gumijasti protizdrsni trakovi, ki se jih vstavi v strojno narejen utor pred vgradnjo,
  • korund, ki se ga vliva v predhodno narejen utor pred vgradnjo.

Slika 27: Korund    

Slika 27: Protizdrsni gumijast trak vstavljen v utor
Slika 27: Korund Slika 27: Protizdrsni gumijast trak vstavljen v utor

4. 3 Fasade

Slika 28: Prezračevalna fasada, pritrjena z nevidnimi sidri

Za kamnite obloge fasade in sten se uporablja granit, marmor, glinenci.
Najpogostejši tip kamnite fasade je tako imenovana prezračevalna
fasada. Izvedena je s sistemom nerjavečih sider, ki so vgrajena
neposredno v nosilne stene objekta ali preko pomožne kovinske
konstrukcije. V zadnjem času je pogostejša uporaba nevidnih sider.
Kamnite obloge se lahko do manjše višine lepijo na steno, vendar je
tudi v tem primeru priporočeno dodatno sidranje.

 

 

Slika 28: Prezračevalna fasada, pritrjena z nevidnimi sidri

Slika 29:                    Obloga stebra: lepljenje ter dodatno sidranje z nevidnimi sidri   Slika 30: Obloga cokla s kamnitimi ploščami
iSlika 29: Obloga stebra: lepljenje ter dodatno sidranje z nevidnimi sidri Slika 30: Obloga cokla s kamnitimi ploščami

4.4 Okenske police

 

 

Slika 31: Zunanja okenska polica

Slika 31: Zunanja okenska polica

Prve okenske police iz naravnega kamna najdemo že v srednjem veku.
Včasih so okenske police služile kot zaščita zidu, danes pa imajo
police še kakšno funkcijo več.

Pri izmeri police moramo upoštevat
zunanje mere okenske odprtine. Na vsaki strani dodamo še 2-3 cm
dolžine. Za širino police vzamemo mero od okenskega okvirja do roba
zidu oz. fasade in dodamo še 4 cm, če je zunanja polica (zaradi
odkapnega žleba) in 2 cm, če je polica znotraj.

 

5. Zaključek  

Pri arhitektih in gradbenikih je bil naravni kamen kot gradbeni
material zaradi trajnosti, vzdržljivosti in lepote vedno zelo cenjen.
Lepota izvira iz naravnega ekskluzivnega izgleda, dostopnosti različnih
dizajnov, barv in tekstur. Pa tudi iz dejstva, da je vsak naravni kamen
edinstven, saj predstavlja umetniški izraz narave.

Slika 32: uporaba naravnega kamna 1 Slika 33: upraba naravnega kamna
Slika 34: uporaba naravnega kamna Slika 35: uporaba naravnega kamna

Za zunanje tlakovane površine je najprimernejši granit, v krajih z milejšim podnebjem pa porfirji in kvarciti ter tudi marmorji.

Za notranjo uporabo so primerni graniti, marmorji in apnenci.
Najpomembnejša lastnost kamna za interier je, da se da lepo oblikovati
in polirati.

DELI
Prejšnji članekUpravljanje s terjatvami
Naslednji članekTehnološka in operativna priprava armiranobetonske plošče

Vanja Tanašič je študentka na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravila kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 1" študijskega programa Gradbeništvo v šolskem letu 2007/2008.