Varovanje oseb v Republiki Sloveniji

176

Na osnovi vsega ugotovljenega lahko sklepam, da je Republika Slovenija še vedno zelo varna država. To se seveda odraža tudi v samem nivoju varnostne kulture prebivalcev.
Varnostna kultura prebivalstva je zelo nizka. Večinoma je miselnost še vedno taka, češ, meni se ne more nič zgoditi.

Na nivoju države je kar nekaj projektov, izdanih opozoril in brošuric, ki opozarjajo, kako živeti varneje. Vendar ljudje le malokrat posegajo po tovrstni literaturi. Dvig varnostne kulture pomeni ne samo povečanje osebne varnosti, temveč tudi manj nesreč ali škodnih dogodkov, s čimer se zmanjša tveganje. Z zmanjševanjem tveganja za nastanek neljubih dogodkov, zmanjšujemo tudi stroške in znižamo možnosti za tožbe. Torej, če bi se vsi zavestno odločili delovati varno, se v tej smeri izobraževati, bi se posledično lahko povečala tudi zavest, da moramo sami ogromno postoriti za lastno varnost, kot tudi varnost naših bližnjih, ožje in širše okolice ter države kot take. Če bi se država, tukaj mislim vse državljane, obnašala preventivno in varnostno zavestno, bi se posledično dvignila tudi varnostna situacija v širši regiji. Menim, da bo potrebnega še kar veliko truda, da bo varnostna kultura na zadovoljivem nivoju.

Prav tako je izobraževanje varnostnega kadra vsaj v zasebnem sektorju še vedno na zelo nizkem nivoju. To utemeljujem s tem, da so nacionalni programi teoretično dobro zastavljeni, vendar je izvedba izobraževanj kakovostno zelo šibka. Interna izobraževanja v podjetjih, ki se ukvarjajo z zasebnim varovanjem, pa je večinoma zgolj in samo formalizirana. Redko katero podjetje resnično izvede program internega usposabljanja, kot bi le to moralo biti. Prav tako se nadzor nad izvedbo internih izobraževanj vrši izredno površno in nezadostno. Nadalje so programi za interna izobraževanja spisana zgolj zato, da se zadosti zakonodaji.

Nadzor nad delovanjem varnostnih služb je v zasebnem sektorju bolj kot ne »iskanje šivanke v kopici sena.« S tem mislim na to, da interni nadzor poteka samo do te mere, da se zadosti zakonodaji. Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve pa opravlja nadzor zato, da bi lahko napisali kakšno globo. Kar se tiče policijskega nadzora varnostnikov na terenu, je večinoma korektno in zadostuje vlogi, ki jo zakonodaja predpisuje za izvajanje nadzora policistov nad varnostnimi službami.

Tako lahko zaključim, da je potrebno še veliko postoriti, da bi zadostili visokim kriterijem in merilom, ki si ga je zastavil zakonodajalec, ko je pripravljal zakonodajo s področja varnosti na vseh ravneh v Republiki Sloveniji. Zasebni subjekti in država pa bi morala stopiti skupaj in si medsebojno pomagati. Tako na področju organizacije, kot tudi na področju nelojalne konkurence in dumpinga.

Dejstvo je tudi, da so varnostniki vseh smeri nesmiselno izpostavljeni ne samo varnostno neugodnim situacijam, ampak tudi drugim tveganjem zaradi nepovezano spisane zakonodaje. Že samo primer, da je varnostnik zasebnega sektorja zakonsko zavezan priti na kraj intervencije v največ dvajsetih minutah za gostinske lokale, nima pa možnosti uporabiti sirene in modre luči ter nima nikakršne prednosti v prometu, je v primerjavi s policijo v izredno slabšem položaju. Varnostnik, ki zamudi ta rok, je lahko kaznovan s strani inšpektorja. Prav tako je kaznovana tudi pravna oseba, kot odgovorna oseba pravne osebe. Policija pa pride na kraj v najkrajšem možnem času, kar lahko v praksi pomeni tudi ena ura ali več, pa za to niso kaznovani. Zakaj je to varnostno tveganje? Preprosto bo varnostnik moral običajno storiti kar nekaj prekrškov, da bo pravočasno prišel na kraj. Prav tako je bolj nervozen in nivo stresa je večji kot bi bilo to potrebno. Tudi to spada v razmislek k dvigu varnostne kulture. Prvi v vrsti, ki bi moral v teh primerih ukrepati za dvig varnostne kulture je zakonodajalec.

Varnostnik nikoli ne bo tako slabo plačan, da ne bi mogel delati še slabše. To pomeni, da je zadovoljen varnostni kader resnično tisti, na katerega se lahko zanesemo.

Download full insight