Vpliv metod vrednotenja porabe materiala na stroške

Računovodja

Študent: Mira Motaln


Mira Motaln je diplomantka programa Ekonomist na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno diplomsko delo je zagovarjala septembra 2012.

PDF

Diplomsko delo Mira Motaln

Stroškovno računovodstvo je celota različnih računovodstev, ki kot posamezni deli obravnavajo le del poslovanja podjetja. V stroškovno računovodstvo spadajo knjigovodstva osnovnih sredstev, materiala, plač, proizvodnje, storitev, prodaje poslovnih učinkov. Količina različnih knjigovodstev je med drugim odvisna od dejavnosti podjetja. Sestavni del stroškovnega računovodstva je stroškovno knjigovodstvo, ki preučuje prvine poslovnega procesa, njihovo porabo in nastajanje novih poslovnih učinkov.
Stroški so cenovno izraženi potroški prvin poslovnega procesa, ki nastajajo pri proizvajanju novih proizvodov. Zaloge so sredstva v opredmeteni obliki, ki se bodo porabila pri ustvarjanju novih poslovnih učinkov in se pri porabi izkazujejo kot stroški porabljenega materiala ali surovin. Zaloge pripoznamo tudi kot količine materiala v skladišču.
Metodo vrednotenja porabe materiala si podjetje izbere samo in jo zapiše v računovodski pravilnik. Zakonsko so dovoljene naslednje metode vrednotenja porabe materiala:

– metoda FIFO,
– metoda tehtanih povprečnih cen,
– metoda drsečih povprečnih cen,
– metoda stalnih (ocenjenih) cen.

Metoda FIFO predpostavlja, da se materiali, ki se nabavijo prvi, tudi najprej porabijo. To pomeni, da se poraba zalog materiala obračunava po prvih dejanskih nabavnih cenah, končna zaloga materiala pa po zadnjih nabavnih cenah.
Pri metodi tehtanih povprečnih cen se upoštevajo samo nabave materiala in ne tudi porabe materiala. To pomeni, da se z vsako nabavo materiala izračuna nova tehtana povprečna cena. Vrednost vsake porabe materiala se določi na podlagi tehtane povprečne cene.
Poraba materiala po drsečih povprečnih cenah upošteva vse nabave in vse porabe. Po vsaki nabavi se izračuna nova drseča povprečna cena porabe materiala. Material, ki ostane na zalogi, se vrednoti po drseči povprečni ceni.
Pri metodi stalnih (ocenjenih) cen mora podjetje pri porabi materiala računati odmike od cen. Pri tej metodi je značilno, da podjetje na začetku obračunskega obdobja določi stalne nabavne cene vrednotenja zalog. Razlika med stalno in nabavno ceno materiala se izkazuje kot odmik od stalne cene.

V podjetju XY d. o. o. se uporablja metoda drsečih povprečnih cen. To podjetje poskuša z nenehnimi kontrolami cen in iskanjem novih dobaviteljev na trgu zagotoviti najnižje cene in najkakovostnejše materiale. Podjetje ima za del materiala zagotovljene optimalne zaloge, s čimer poskuša ublažiti nihanje cen pri urgentnih nabavah. Slabost za podjetje je, da vsi ti materiali na zalogi povečujejo zaloge materiala v podjetju.
Iz praktičnega primera je razvidno, da uporaba metode FIFO za podjetje ne bi predstavljala najboljše rešitve, saj se na stroškovnem nosilcu pri uporabi metode FIFO izkazujejo najnižji stroški, s čimer bi se neupravičeno povečeval poslovni izid. Pri metodi tehtanih povprečnih cen in metodi drsečih povprečnih cen so stroški nekoliko višji in so odvisni od nihanja cen.
Pri izračunih porabe materiala po različnih metodah ne bo mogoče z gotovostjo trditi, katera metoda je najboljša, ker je vzorec preračunanih materialov premajhen. Podjetje trenutno uporablja okoli 2500 različnih materialov, v praktičnem primeru naloge pa je bilo uporabljenih le šest. Ti materiali se uporabljajo pri sestavi strojev in pri porabi za rezervne dele, saj podjetje prodaja tudi rezervne dele za proizvedene stroje. Pri nabavi materiala je treba iskati rešitev, ki zagotavlja najboljšo kakovost in najnižje cene materiala. Nizka cena ne sme biti glavno vodilo, ker je najpomembnejša kakovost materiala in z njo povezano zadovoljstvo kupcev strojev in rezervnih delov.

Diplomsko delo

PDF

Diplomsko delo Mira Motaln

Želite biti obveščeni o novicah na Academii?

Ko bo kaj novega vam to enostavno sporočimo na vaš e-naslov.

X