Najpomemnejši formati za grafiko in zvok

Formatov je izredno veliko, izberemo jih glede na njihove prednosti in slabosti, kar nam v posameznem primeru najbolj ustreza. Pri zvoku in videu nam pri
stiskanju najbolj pomagajo tako imenovani kodeki, s pomočjo katerih
zakodiramo zvok oziroma sliko.

1. Uvod

V seminarski nalogi »Najpogostejše vrste datotečnih zapisov za grafiko, zvok in video« sem poizkušal kar se da nazorno opisati vsak posamezni format, razlike med njimi, njihove prednosti in slabosti. Formatov je izredno veliko, vendar v vsakdanjem življenju uporabljamo samo tiste, ki jih res potrebujemo. Predvsem zanimivi so JPG kot grafični format, MP3 kot avdio format in Flash Video, ki vse bolj prodira v naš vsakdanjik. Na koncu seminarske naloge je predstavljen še MIME standard, ki govori o dogovorjeni vrsti datoteke v omrežju in velja tudi za vse tukaj omenjene formate.

2. Formati za grafiko

2. 1 BMP – Windows Device Independent Bitmap

Format BMP je razvilo podjetje Microsoft in velja kot izhodiščni format za uporabnike operacijskega sistema Windows. Osnovni BMP format ima podatke shranjene kot slikovno piko za slikovno piko, zato je njegov zapis zelo neučinkovit, datoteka je veliko daljša, kot bi lahko bila. Vendar je zaradi enostavne strukture zelo malo možnosti, da bi prišlo pri branju datotek z bitnimi slikami do napak. Struktura popolnoma ustreza načinu shranjevanja bitnih podatkov, kot jih uporablja okolje Windows. S posebnimi algoritmi, ki so jih razvili kasneje, lahko te podatke zgostimo. Stiskanje datotek tipa BMP je možno le pri 4- in 8-bitnih formatih zapisa; te lahko stisnemo s pomočjo algoritma RLE. 24-bitnih slik ne moremo stisniti, zato so te datoteke zelo obširne. Kadar velikost igra odločilno vlogo, takrat te vrste datotek niso primerne. Datoteke te vrste so omejene zgolj na platformo Windows, za prenos na druge platforme raje izberemo drugačne formate.

2. 2 TIFF – Tagged Image File Format

TIFF je eden izmed najpriljubljenejših datotečnih formatov za zapisovanje bitnih slik. Ustanovili sta ga podjetji Aldus in Microsoft kot odprt in prilagodljiv format, pripravljen na prihodnost. Njegova glavna značilnost je, da se podatki o sliki zapisujejo v t. i. označena polja (tagged fields). Vsako polje vsebuje podatek o bitni sliki ali pa kazalec, ki kaže na druga polja. Pri odčitavanju datoteke lahko program brez težav prezre polja, ki jih ne potrebuje, in polja, katerih vsebine ne razume. Format je izredno prilagodljiv, saj poznamo na stotine različnih vrst polj, po potrebi pa lahko dodajamo tudi nova.  Zato lahko ta format uporabljamo na različnih platformah in za prikaz širokega spektra vseh vrst bitnih slik. Ravno zaradi te prilagodljivosti poznamo veliko različnih različic formata TIFF, zato lahko nastanejo tudi težave pri branju le-teh. Format TIFF ni popolnoma prenosljiv med PC in Macintosh, saj so podatki v datoteki urejeni na drugačen način. Zato imamo v programu Adobe Photoshop izbiro, za katero platformo hočemo shraniti TIFF datoteko. Format TIFF uporabljamo predvsem pri pripravi datotek za tisk ter za shranjevanje bitnih slik, pri katerih želimo ohraniti čim boljšo kvaliteto.

2. 3 JPEG -Joint Photographic Experts Group

JPEG format je v bistvu zbirka standardov za zgoščevanje slik. Pri zgoščevanju JPEG lahko nastavimo nivo zgoščevanja slike, od tega pa je odvisno, koliko informacije o sliki bo izgubljene. Zapis v JPEG namreč del informacije enostavno izbriše. Če govorimo o sliki z manj podrobnostmi, potem izguba informacij nekje do srednje stopnje zgoščevanja ni opazna. Vsekakor moramo poiskati tisto vrednost zgoščevanja, pri kateri izgube ne bodo preveč zaznavne.  Standardni postopek nam omogoča stiskanje v razmerju približno 10:1. Datoteke formata JPEG največ uporabljamo za shranjevanje slik. Pogosto jih srečamo na internetu, saj so velikosti datotek relativno majhne. Zaradi velikega števila barv, ki jih zajemajo, so primernejše od formata GIF, ki se pogosteje uporablja za ikone in gumbe. Prav tako format JPEG uporablja večina današnjih fotoaparatov, le tisti z višjega cenovnega razreda uporabljajo format TIFF, kje ni izgub zaradi stiskanja.

2. 4 GIF -Graphics Interchange Format

Format GIF je razvilo podjetje CompuServe, namenjen pa je bil predvsem za prenos slik preko omrežja. Uporablja indeksiranje (barvna paleta), zato je tudi bolj kompakten. Za indeksiranje uporablja 8 bitov, kar pomeni, da omogoča največ 256 različnih barv in odtenkov sivin, ne more pa uporabljati 24-bitnih barv. Podatki znotraj GIF datotek so v stisnjeni obliki, uporablja pa nekoliko spremenjen algoritem LZV. Stiskanje je najboljše pri slikah, ki imajo velika področja enake barve. Jasna struktura formata GIF nam zagotavlja, da bomo pri branju teh datotek le redko naleteli na težave. Težave se lahko pojavijo samo kot poškodba pri prenosu datotek ali zaradi nezdružljivosti zapisa. Nekatere različice GIF formata omogočajo tudi transparentnost in prepletanje. Transparentna slika je prikazana tako, da ozadje ni vidno. V prepletenem načinu se slika shranjuje in nalaga v štirih prehodih. Ob vsakem prehodu se shrani oziroma naloži le vsaka četrta vrstica. Zato je takšna slika v začetku nejasna in se nato z vsakim prehodom izostri. Format datoteke GIF najpogosteje najdemo na internetu, saj zaradi majhnosti datotek ni potrebno veliko časa, da se slika odpre. Posebna lastnost GIF datotek je, da lahko v eno datoteko shranimo več slik, ki so prikazane ena za drugo. Te so se uporabljale za izdelavo animacij pred prihodom novejših tipov datotek (flash).

2. 5 PNG – Portable Network Graphics

Format PNG je sorazmerno nov slikovni format, ki je bil razvit kot nadomestek formata GIF. Format GIF je namreč patentno zaščiten, format PNG pa je prosto dostopen in obenem tudi izboljšan. Razvil ga je Thomas Boutell in predstavlja drugo generacijo datotečnega slikovnega formata za uporabo v omrežju. Format PNG poizkuša odpraviti pomanjkljivosti formatov GIF in JPEG. Uporablja lahko transparentnost, vendar za razliko od formata GIF ponuja 8-bitno (256-stopenjsko) transparentnost, imenovano »alfa kanal«. Pri formatu PNG imamo tudi možnost korekcije game, ki omogoča nadzor svetlosti slike oziroma popravek barvnih vrednosti, ki jih prikaže monitor. Temne slike enostavno osvetlimo, svetle pa potemnimo. Če slika vsebuje alfa kanale, korekcija game ne vpliva nanje. PNG slike lahko shranimo v indeksnem načinu kot pri GIF formatu, 24-bitni barvni globini kot pri JPEG formatu ali celo v 30-bitni barvni globini. PNG slike omogočajo tudi zgoščevanje, vendar je za razliko od JPEG formata zgoščevanje brez izgube informacij. Čeprav je format PNG relativno nov, ga podpirajo vsi boljši brskalniki.

2. 6 SVG -Scalable Vector Graphics

Pri nastanku SVG formata so sodelovala vse najpomembnejša podjetja s področja slikovnih storitev (Adobe, Corel, Macromedia …). SVG – Scalable Vector Graphics je označevalni jezik za omrežne opise slik, ki temelji na XML. Omogočal naj bi v omrežne sestavke vključevati slike, določene z opisom njihove zgradbe. Za prikaz takih slik potrebujemo poseben prikazovalnik. Format SVG pozna tri vrste slikovnih sestavin: poti, sestavljene iz ravnih črt in krivulj, slik in besedila. Nad njimi je mogoče izvajati vse običajne slikovne transformacije. Zraven tega lahko slike opremimo še z animacijo. Do sestavin slike v SVG-ju (DOM – Document Object Model) lahko dostopamo z uporabo jezika JavaScript in na ta način dinamično izbiramo oziroma spreminjamo prikaz v okviru spletnega brskalnika. Jezik SVG ima glede na druge oblike opisa slik precej prednosti:

  • možnosti povečave izbranih delov slike,
  • kratke datoteke z opisom slike,
  • besedila so ohranjena kot nizi znakov – možnost iskanja,
  • neodvisnost od izhodnih naprav in vrst računalnika,
  • dober nadzor nad barvami,
  • sodejnost (interaktivnost) in sprotno ustvarjanje slik,
  • žive slike (animacija). Za pregledovanje slik v obliki SVG potrebujemo poseben vstavek (plug-in), ki je prosto dostopen na Adobovi spletni strani. Slike v formatu SVG lahko urejamo s programi kot so Adobe Illustrator in Corel Draw.

3. FORMATI ZA ZVOK

3. 1 MP3 -MPEG-1 Audio Layer 3

MP3 je eden izmed najpopularnejših formatov za kodiranje in izgubno kompresiranje digitalnega zvoka. Narejen je z namenom, da bi se zvočne informacije kompresirale na tak način, da človeško uho kljub reduciranim informacijam ne bi zaznalo večjih sprememb. Omogoča predstavitev PCM (angl.: pulse code modulation) oblike zapisa analognega signala na racionalnejši način. To dosežemo s tem, da frekvence zvoka, ki jih človeško uho ne zazna, preprosto izpusti in s tem prihrani prostor. Zaradi tega pravimo tej obliki zapisa “zapis z izgubami”, kar pomeni, da se zvočne informacije ob pretvorbi skazijo. Na podoben način pri slikovnih podatkih deluje zapis JPEG. Ker je MP3 izgubljiv (lossy) glasbeni zapis, ima številne nastavitve bitne hitrosti (bitrate). Bitna hitrost je število bitov, ki predstavljajo kodirane podatke za 1 sekundo zvoka. Običajna bitna hitrost je med 96 in 256 kilobitov na sekundo. Glasbeni CD, na katerem je glasba zapisana brez stiskanja, ima bitno hitrost približno 1400 kilobitov na sekundo. Večja kot je bitna hitrost, večja je kvaliteta. Bitna hitrost 128 kilobitov na sekundo je že dober približek CD avdio zapisu. Kakovost ni odvisna samo od bitne hitrosti. Na kakovost odločilno vpliva tudi kodirnik (encoder), ki skrbi za ustrezno pretvorbo. Kakovostni in brezplačni kodirnik se imenuje Lame.

3. 2 M4A -MPEG-4 Audio File

Format M4A je relativno nov in uporablja MPEG-4 avdio stiskanje, torej uporablja isto stiskanje kot MP4 video format, vendar ne vsebuje videa. M4A je torej okleščena verzija MPEG-4 formata. Uveden je bil zaradi množice predvajalnikov, ki niso predvajali zvoka ali videa iz datotek MP4. Format je poznan tudi kot Apple Lossless, Apple Lossless Encoder ali ALE. Kvaliteta datotek tipa M4A je ponavadi kvalitetnejša od datotek MP3, prav tako pa zavzamejo manj prostora. Za razliko od MP3 pri M4A oziroma MP4 formatu ni potrebna licenca za predvajanje oziroma distribucijo. Avdio datoteke MPEG-4, ki vključujejo avtorske pravice, kot so npr. Apple iTunes Music Store, ponavadi uporabljajo končnico M4P.

3. 3 WMA -Windows Media Audio

Windows Media Audio (WMA) je izgubno kompresijski avdio format, ki je bil razvit pri Microsoftu in je bil namenjen operacijskemu sistemu Windows. Ime se lahko nanaša na avdio format ali na njegov avdio kodek. Original WMA kodek, preprosto poznan kot WMA, je bil zamišljen kot tekmec popularnemu formatu MP3 in kodeku RealAudio. Trenutno je zraven MP3 in MPEG 4 AAC eden izmed najpopularnejših kodekov. Danes imamo različne naprave, kot so mobilni telefoni, DVD in CD predvajalniki, ki imajo med drugim tudi podporo za WMA.

3. 4 RA -RealAudio

RealAudio je izgubno kompresijski format, ki ga je razvila družba RealNetworks. Uporablja različne avdio kodeke, od tistih z nizkim bitrate za uporabo preko analognih modemov do zelo kvalitetne glasbe. Pogosto je uporabljen za »streaming« oziroma pretok, to je poslušanje glasbe v istem času, kot je prenesena iz medmrežja. Veliko radijskih postaj uporablja RealAudio za prenašanje svojega programa preko medmrežja v realnem času. RealAudio je bil na začetku istoveten s končnico .ra (RealAudio). Kasneje so začeli izdajati tudi video format RealVideo (.rv), kombinacija obeh se imenuje RealMedia (.rm).

3. 5 MIDI -Musical Instrument Digital Interface

MIDI (Musical Instrument Digital Interface) za razliko od drugih standardov (npr. MPEG, WAV) ni le format datotek, temveč tudi jezik za definiranje glasbe in komunikacijski protokol. S pomočjo tega protokola lahko obstaja komunikacija med sintetizatorjem zvoka in drugo opremo, kot so računalnik, zvočne kartice in druga elektronika, ki se uporablja pri ustvarjanju ali obdelavi glasbe. Zvoka ne prenaša v digitalni obliki, temveč prenaša navodila, ki omogočajo enoti za predvajanje zvoka (na odjemalcu) elektronsko sintezo zvoka. MIDI datoteke so zato precej krajše od ostalih (do 100 krat) in primerne za prenos zvoka preko interneta. MIDI zapis je tako stisnjen zaradi tega, ker zvoka ne snema, ampak vse zvoke ponazori računalnik. Zapisu podamo kanal, na katerem se predvaja, glasnost in na katero glasbilo naj računalnik igra. Zvok tako ni nikoli enak tistemu, kot bi bil posnet v naravi.

3. 6 AAC -Advanced Audio Coding

Ideja AAC (Advanced Audio Coding) algoritma je, izrabiti dve primarni kodirni strategiji, da bi se dramatično reducirala količina podatkov, ki so potrebni, da se doseže visoko kakovosten digitalni avdio zapis. AAC ima frekvence vzorčenja med 8 Hz in 96 kHz in vse možne kanale med 1 in 48. Za svoje kodiranje uporablja modificirano diskretno kosinusno transformacijo (MDCT). Za razliko od kodiranja MP3 je zmožen kodirati tudi kompleksnejše zvočne valove. Pri AAC kodiranju lahko dinamično spreminjamo velikost MDCT blokov, in sicer od 2,048 do 256 točk. Za večino ljudi je ACC najboljša rešitev za kompresijo glasbe na mobilni telefon. Drugi spet pravijo, da je boljši MP3. Da bi lahko sploh predvajali glasbo na mobilnem telefonu, moramo zagotoviti primerno majhnost glasbene datoteke, ki jo bomo predvajali. Druga pomembna stvar je, da ne smemo pričakovati prevelike zvočne kakovosti. MP3 bi prišel prav zaradi prve lastnosti, ker je datoteka MP3 majhna. Zaradi druge lastnosti pa pride v poštev ACC format. Njegova prednost je, da so ACC datoteke zelo majhne, a tudi kakovostne (Tu govorimo o glasbi za mobilne telefone. Če hočete uživati v stereo efektih, je bolje uporabljati MP3 format). Poglejmo: 128 kbps MP3 = 96 kbps AAC brez večje izgube kakovosti zvočnega zapisa, pri čemer bo datoteka velika 600 kb ~ 750 kb ali manj. Tako dobimo skoraj polovično velikost datoteke MP3. AAC kodiranje se veliko uporablja tudi pri pretoku glasbe preko interneta (streaming), saj nudi odlično kvaliteto zvoka in zahteva dosti manjšo pasovno širino kot Lame kodiranje pri MP3.

Najbolj uporabljena in zanimiva za grafiko in zvok, sta seveda JPEG in MP3.

  • Formati za grafiko: BMP, TIFF, JPEG, GIF, PNG, SVG, …
  • Formati za zvok: MP3, M4A, WMA, RA, MIDI, AAC, …

Najpomemnejši formati za video

Vsak format ima svoje specifične lastnosti in
namen uporabe. Tako tiste izredno stisnjene uporabljamo predvsem za
prenose preko interneta, srednje stisnjene za hranjenje in tiste
najmanj stisnjene za kasnejšo obdelavo.

4. FORMATI ZA VIDEO

4. 1 MPEG-4 -Moving Picture Experts Group 4

MPEG-4 je bil prvič predstavljen leta 1998 in je skupek standardov
za zapis zvoka in videa, ki ga je ustvarila ISO/IEC Moving Picture
Experts Group (MPEG). V MPEG-4 je vgrajenih veliko zmožnosti standardov
MPEG-1 in MPEG-2 ter drugih podobnih standardov, pa tudi veliko novih
zmožnosti, kot je (razširjena) VRML podpora za 3D objekte, predmetno
usmerjena sestava datotek (vključuje zvok, video in VRML (Virtual
Reality Modeling Language) predmete), podpora za zunanje sisteme DRM
(Digital Rights Management) in več tipov interaktivnosti.
Najpomembnejši del standarda je vsekakor Advanced Video Coding (AVC),
ki je računsko bolj intenziven kot drugi MPEG-4 profili, vendar hkrati
nudi veliko boljše razmerje kompresije. Temelji na iskanju približka
najpogosteje I-slike, česar prejšnji MPEG standardi niso imeli. Testi
prikazujejo, da uporabi samo 50% ”bit rate” kot MPEG-2 in nudi 40%
prihranek v primerjavi z drugimi MPEG-4 profili z enako velikostjo
slike. Torej bo verjetno ta način kodiranja postal prevladujoč pri
naslednji generaciji posredovanja digitalnih video vsebin, vključujoč
”broadcast”, ”cable”, dvd in omrežja. Večina zmožnosti MPEG-4 je odprta
in je razvijalcem prepuščena odločitev, ali jo bodo pri svoji
implementaciji vključili. To pomeni, da verjetno nikjer ne obstaja
popolna implementacija celotne zbirke MPEG-4 standardov. Zaradi tega
standard vključuje koncept “profilov” ali “nivojev”, kar dovoljuje, da
se lahko glede na potrebe vključi specifične zmožnosti standarda.

4.2 AVI – Audio Video Interleave

AVI je kratica za Audio Video Interleave in ga je uvedel Microsoft
leta 1992 kot sestavni del Video for Windows. Kot že kratica pove, je
to format za shranjevanje zvoka in videa v skupno datoteko ter sočasno
predvajanje obojega. Zvok in video lahko zakodiramo s kodeki (DivX,
Xvid …). AVI je specialno področje RIFF-a (Resource Interchange File
Format), ki deli podatke v bloke (iz angl. chunks). Vsak blok (chunk)
se identificira kot del FourCC kodirnika. AVI datoteka zavzame obliko
enojnega bloka v RIFF oblikovani datoteki, v kateri je porazdeljen v
dva bloka. Eden se imenuje osnovni blok, drugi pa sekundarni – opcijski
blok. AVI datoteka je razdeljena na bloke. Prvi podblok se identificira
kot ‘hdrl’ del. Ta blok je glavni in vsebuje informacije o videu. Te
informacije so širina, višina in število slik (frame) na sekundo. Drugi
podblok se identificira kot ‘filmski’ del. V tem bloku so vsebovani
audio/vizualni podatki, iz katerih je sestavljen AVI film. Tretji
opcijski podblok se identificira kot ‘idxl’ del in navaja lokacijo
podatkov v bloku, kjer so podatki.

4. 3  DIVX -Digital Video Express

DivX je delo Francoza Jeroma Rota, ki se je zaradi precejšnjih
omejitev Microsoftovega MPEG4v3 kodeka odločil le-tega preoblikovati v
svobodnejšo obliko. Nastal je zmogljiv kodek, ki je omogočal stiskanje
videa tudi pri višjih ločljivostih in v AVI formatu. Različica tega
skupka kode je znana kot DivX3. Ker Microsoftova programska koda
kategorično ni odprta, velja DivX3 za nelegalnega. Spričo velike
uspešnosti DivX3, ki se je hitro zasidral med uporabniki, še zlasti
internetnimi, je nastalo združenje OpenDivX, ki je izdalo naslednika –
DivX4. Nato je prišel še DivX5, zdaj imamo že verzijo 6. Vse te verzije
so za razliko od DivX3 legalne. Vzporedno z razvojem DivX-a so
nastajale tudi druge skupine in podjetja, ki so lansirale podobne
kodeke s podobnimi karakteristikami, vse seveda v skladu z MPEG4
standardom. Eden največ uporabljanih in najbolj priljubljenih je in
ostaja Xvid. Izraz DivX se je med ljudmi izredno uveljavil in praktično
vsakdo je že slišal zanj. Vendar je bistvena stvar tukaj MPEG4, kar je
ISO/IEC standard, ki ga je ob koncu devetdesetih let razvila skupina
MPEG (Moving Picture Experts Group). DivX je le ena različica oziroma
izvedba tega standarda. Druge izvedbe so npr.: Xvid, 3ivX, ffd, ffvfw,
rv9, NeroDigital itn. Vse to so kompresijski video formati, ki se
držijo smernic MPEG4 standarda. Ko danes posplošeno govorimo o DivX-u,
ponavadi ne mislimo zgolj strogo DivX izvedbe, ampak tudi druge. DivX
je na kratko povedano stisnjen video iz različnih virov, največkrat pa
z DVD nosilcev. Tako stisnjen video zasede veliko manj prostora kot
original, izguba kvalitete pa je minimalna. Zaradi tega je idealen
medij za prenose filmov preko interneta.

4. 4 WMV -Windows Media Video

Windows Media Video (WMV) je stisnjen video format za več kodekov,
ki ga je izdelal Microsoft. Originalni kodek, poznan kot WMV, je bil
prvotno izdelan za internetne aplikacije kot konkurent RealVideu. Drugi
kodeki, kot npr. WMV Screen in WMV Image, so narejeni za točno določeno
vsebino. Preko standardizacije SMPTE si je WMV prisvojil tudi druge
formate, kot so npr. HD DVD in Blue-Ray Disc. WMV je izdelan tako, da
lahko upravlja z vsemi video formati. Datoteke so lahko visoko
stisnjene in so lahko uporabljene kot internetni radio. WMV datoteke so
lahko katerekoli velikosti in stisnjene, da ustrezajo različnim
hitrostim povezave in s tem nalaganjem. WMV datoteka je v največjih
možnostih odeta v ASF (Advanced Systems Format) format. Končnica .wmv
opisuje ASF datoteke, ki uporabljajo Windows Media Video kodeke. Avdio
kodek, uporabljen z Windows Media Video, je večinoma ena verzija
Windows Media Avdio. Microsoft priporoča, da ASF datoteka, ki ne
vsebuje Windows Media kodekov, uporablja generično .asf končnico.
Čeprav je WMV generalno pakiran v ASF format, je lahko dodan v AVI ali
MATROSKA format. Tako se uporabita tudi končnici .avi ali .mkv. WMV je
lahko shranjen v AVI datoteki, ko uporabljamo WMV 9 Video Compression
Manager (VCM) implementacijo. Druga možnost, da shranimo WMV in AVI
datoteko, je, da uporabimo VirtualDub. Windows Media Video (WMV) je
najbolj prepoznan kodek znotraj WMV družine. Uporaba pojma WMV se
večinoma nanaša na ta kodek. Največji nasprotniki so MPEG-4 AVC,
RealVideo, DivX in Xvid. Prva različica kodeka, WMV 7, je bila
predstavljena leta 1999 in je bila zgrajena na podlagi implementacije
MPEG-4 Part 2. Nadaljnji razvoj je pripeljal do novih verzij kodeka,
ampak bitna sintaksa ni bila razširjena do WMV 9. WMV 9 je omogočil več
pomembnih možnosti, med drugim za interpolacijo okvirjev.

4.5. MP4 – MPEG-4 Video File

MPEG-4 Part 14, imenovan tudi MP4, je multimedijski format kot del
MPEG-4. Je stisljiv format in ga lahko zakodiramo z različnimi kodeki.
Narejen je bil na osnovi Apple QuickTime formata in je skoraj identičen
QuickTime MOV formatu. Najpogosteje je uporabljen za shranjevanje
digitalnega avdio in video pretoka, lahko pa je uporabljen tudi za
shranjevanje podatkov, kot so podnapisi in mirujoče slike. Kot večina
sodobnih formatov omogoča MPEG-4 Part 14 tudi pretok preko interneta
(»streaming«). Končnica za MPEG-4 Part 14 je .mp4, poenostavljeno pa mu
pravimo kar MP4.

Pomembno je poudariti, da veliko naprav, ki jih oglašujejo kot MP4
predvajalniki, to v resnici niso, ampak so enostavni AMV video MP3
predvajalniki in ne predvajajo MPEG-4 Part 14 oziroma kateregakoli
drugega MPEG-4 formata.

4.6. 3GP -Third Generation Partnership Project

3GP je multimedijski format, definiran s Third Generation
Partnership Project (3GPP) za uporabo na 3G mobilnih telefonih. 3GP je
poenostavljena verzija MPEG-4 Part 14 (MP4) formata, narejen z namenom
zmanjšanja velikost datoteke (stiskanje) zaradi pasovne prepustnosti na
mobilnih telefonih. 3GP datoteka je vedno »big-endian«, kar pomeni, da
shranjuje in prenaša vedno najprej najpomembnejše bite, nato šele
ostale. Prav tako vsebuje opise velikosti slik in bitrate. Po prenosu
datoteke na računalnik si lahko 3GP datoteke ogledamo v različnih
predvajalnikih (RealPlayer, QuickTime, Media Player Classic ali VLC).

4.7. FLV – Flash Video

Flash Video imenujemo datotečni format, ki je namenjen za
dostavljanje videa preko interneta s pomočjo Adobe Flash Playerja (pred
tem Macromedia Flash Player) verzij 6, 7, 8 ali 9. Zadnje verzije
vsebujejo H.264 video in HE-ACC avdio. Flash Video postaja vedno bolj
razširjen in priljubljen, saj ga na svojih spletnih straneh uporabljajo
velikani, kot so YouTube, Google, Video, MySpace, …, kakor tudi mnoge
televizijske hiše, med njimi tudi 24.com. Flash Video lahko po zaslugi
zelo razširjenega Adobe Flash Playerja in vtičnikov za spletne
brskalnike spremljamo na večini operacijskih sistemov. Video in zvok
sta izredno stisnjena, zato je za dekodiranje potrebna solidna strojna
oprema, zaradi česar obstaja možnost, da Flash Videa na nekaterih
starejših računalnikih ne bomo mogli spremljati. V bližnji prihodnosti
(trenutno Beta verzija) bo Flash Video podpiral tudi MPEG-4 mednarodni
standard, prav tako tudi video kompresijo H.264 (MPEG-4 Part 10), avdio
kompresijo AAC (MPEG-4 Part 3), MP4, M4V, M4A, 3GP in MOV formate.
Pojavile se bodo tudi štiri nove različice: .F4V za video, .V4P za
zaščiteni video, .F4A za avdio in .F4B za avdio knjige. Ravno zaradi te
vsestranskosti formata Flash (med drugim tudi možnost navigacije in
kontrolnih gumbov) in integriranosti v spletne brskalnike bo počasi
izrinil tekmece.

5. Mime – multipurpose internet mail extensions

MimeType (content-type, media type) je enolična oznaka tipa podatkov
po standardu MIME. Register enoličnih oznak hrani tudi organizacija
IANA (Internet Assigned Numbers Authority), http://www.iana.org/assignments/media-types/).

MIME je standard, ki je predpisan in enotno dogovorjen o zvrsti
datoteke v omrežju. Ko strežnik odpošlje datoteko, v glavi sporočila
(Content-Type) zapiše podatek o zvrsti, ki ga ponavadi dobi na osnovi
končnice datoteke.

MIME pozna naslednje osnovne zvrsti:

  • text – znakovna datoteka
  • message – datoteka s sporočilom
  • application – datoteka s podatki za program ali dvojiška datoteka
  • multipart – datoteka z združenimi več različnimi sestavinami
  • model – datoteka z opisom modela: Image (s sliko), Video (z videom), Audio (z  zvokom)

Vsaka zvrst pozna več podzvrsti. Nekaj najpogostejših oblik:

  • htm, html
  • text/html
  • jpg, jpeg
  • image/jpeg
  • wav audio/wav
  • mpg, .mpeg
  • video/mpeg

Na spletni strani http://www.iana.org/cgi-bin/mediatypes.pl lahko dodamo tudi svoj standard za določen tip datoteke, vendar potrebujemo za takšno dejanje dovolj dober razlog.

6. ZAKLJUČEK

Pri vseh formatih, tako za grafiko, zvok ali sliko, moramo vedeti,
za kaj jih uporabljamo. Vsak format ima svoje specifične lastnosti in
namen uporabe. Tako tiste izredno stisnjene uporabljamo predvsem za
prenose preko interneta, srednje stisnjene za hranjenje in tiste
najmanj stisnjene za kasnejšo obdelavo. Pri zvoku in videu nam pri
stiskanju najbolj pomagajo tako imenovani kodeki, s pomočjo katerih
zakodiramo zvok oziroma sliko. Pozorni moramo biti na to, da bo
uporabnik, ki bo hotel to datoteko pogledati, imel ustrezen kodek.
Veliko kodekov je prosto dostopnih, nekateri pa so tudi plačljivi.
Vendar imajo slednji pogosto alternative, ki so dostopne s prosto
licenco. Stiskanje ozirom kompresija seveda pomeni izgubo kvalitete
oziroma informacij, zato je potrebno najti tisto pravo mero med izgubo
informacij in zmanjšanjem datoteke. Kot že omenjeno, pa je vse najbolj
odvisno od namena in področja uporabe.

7. Viri

Med najbolj zanimivimi formati za video je Flash Video, zelo pogosto se uporabljajo tudi nekateri drugi.

  • Formati za video: MPEG – 4, AVI, DIVX, WMV, MP4, #GP, FLV, …

 

DELI
Prejšnji članekEnolistni tiskani mediji in njihova oglaševalska (ne)moč
Naslednji članekPriprava za tisk v reprodukcijskem oddelku

Daniel Rižner je študent na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravil kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 1" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2007/2008.