João Paulino, študent oblikovanja s Papeške katoliške univerze v Riu de Janeiru v Braziliji, zaključuje svojo prvo, petmesečno mednarodno prakso, pripravljen na nove izzive: »Težko je strniti pet mesecev v poslovilni blog. A ko pogledam slike svojega prihoda v Evropo, me nekaj presune: sebe skorajda ne prepoznam več! Toliko sem zrasel, da mi je tudi moj lastni obraz postal tuj.«
Med petmesečno prakso v Mariboru je João profesionalno rasel s tem, ko je vsakodnevno sodeloval pri čezmejnih projektih. Imel je priložnost razvijati svoje oblikovalske in poklicne spretnosti na različnih platformah, naučil se je prilagajati različnim situacijam z uporabo raznolikih orodij in znanj — svoj repertoar je razširil daleč preko grafičnega oblikovanja, tudi na administrativna in komunikacijska področja.
Delo v drugem jeziku mu je odprlo oči. João je vedno verjel, da obvlada angleščino, a prav želja po komunikaciji mu je pokazala, da se je vedno mogoče še izboljšati. Vsakodnevna izmenjava mnenj mu je izostrila drugi jezik in poglobila osebne vezi s sodelavci. Čeprav redko v učilnicah, so mu pogovori s inštruktorico Saro Božanić o bistvu sodobnega oblikovanja pomagali ohraniti trajno radovednost.
»V svojem prvem blogu sem opisal opazovanje reke kot ritual. Razmišljal sem o času, fluidnosti, pripadnosti… Reke morda nisem več tako pogosto opazoval, a njeno prisotnost čutim po vsem mestu, z vlago, ki se mi oprijema kože. Čeprav je to zelo prefinjen in nežen občutek, me vedno znova opomni, da lahko naša dejanja in gibi odmevajo na mestih, ki jih nikoli ne bomo videli.«
João je neizmerno hvaležen za to izkušnjo, saj je kot štipendist iz socialno ogrožene skupnosti v Riu dobil priložnost za svojo prvo evropsko pot: življenje v tujini, samostojnost, vpijanje drugačnih kultur, okusov, pokrajin in tekstur. Njegov mentalni arhiv referenc se je razširil preko domišljije.
João se vrača v Brazilijo prepričan, da je kulturna izmenjava, o kateri je sanjal od prvega dne, uspela. Domov odnaša bogastvo slovenske kulture: kurente, ki blagoslavljajo konec zime, močno svinjsko in govejo kulinariko, spoštovanje do gorskih pokrajin, formalnost in predanost vsaki nalogi… V Sloveniji pa pušča delčke Brazilije: drznost, ki izziva vizualne norme, iznajdljivo reševanje problemov, nelogično ustvarjalnost, tropsko toplino — in, kar je ključno, recepte za beijinho in brigadeiro.
»Končnost daje ciklom vrednost. Čeprav sem vedel, da bo ta izkušnja imela konec, me slovo boli, kot da konca ne bi bilo. A ravno ta zaključek je ustvaril bolj zrelega mene. Če me je v Maribor pripeljala radovednost, me zdaj ženejo izzivi, ki me čakajo po svetu.«
Zanima vas, kako je študij ob delu videti v praksi?
Vir: Academia (27. 6. 2025). Fotografije: arhiv Academie.
