Izvedba enodružinske hiše – stroškovna upravičenost toplotno izolacijskih smernic pri gradnji

Kaj je nastalo

Glede izbire debelin je črpal osnovo iz ponudnikov nizkoenergijskih hiš, ki imajo že izdelane neke sklope ter debeline izolacij ter ostalih slojev, rezultate pa se da s programom URSA 4.0 sproti primerjati in urejati tako, da je z vnosom vseh parametrov in debelin pridobil končne rezultate. Za vse tri primere je lahko izhajal iz ene osnove, potrebno je bilo samo prilagoditi konstrukcijske sklope. Na podlagi izračunov programa je izvozil dokument o izkazu energijskih lastnosti stavbe, ki jih je za vse tri primere tudi priložil, za potrebe bolj natančnega dela pa si je še izvozil elaborat za področje učinkovite rabe energije v stavbah, od koder je pridobil točne podatke za oba primera in od koder izhajajo tudi tabele konstrukcijskih sklopov.

Vse parametre, ki jih je potreboval, je združil v programu Excel, ki avtorju je služil kot osnova za izračune ter tabele. Kot prvi model je dobro izoliran objekt s porabo 22,71 kWh/m2a, kar ga je uvrstilo v razred B2. V primeru, da bi pri tem modelu uporabil prisilno prezračevanje z vračanjem toplote, bi pričakoval vsaj 50-% nižjo porabo.

Drugi primer je bil izbran na podlagi smernice PURES in porabi 68,09 kWh/m2a, kar ga je uvrstilo v razred D energijske učinkovitosti. Zadnji primer pa je dosegel mnogo slabši rezultat, in sicer 112,18 kWh/m2a, kar ga uvršča v razred E – potratne zgradbe. Pridobil je podatke iz uradnih cenikov, s katerimi je izračunal dejanske cene pri uporabljenih debelinah toplotnih izolacij.

Za bolj točne podatke je upošteval samo spremembo cene pri toplotni izolaciji, saj lahko predpostavimo, da so vsi ostali konstrukcijski sklopi obvezni in se ne spreminjajo. Tako je tudi dobil bolj transparentne podatke. Iz cen je na podlagi kvadratur sklopov izračunal dejanske stroške, potem pa iz tega dobil razlike, ki nastajajo, ko povečujemo debelino izolacij.

Izračunal je, da je razlika (višja investicija) za ta objekt pri dobri toplotni izolaciji 12.417,26 € ter pri zgradbi po smernicah PURES 2.212,34 €. Predhodno je predpostavil, da se bo povračilna doba spreminjala glede na izbiro energenta za ogrevanje. Izbral je šest najpogostejših energentov, ovrednotil njihove trenutne cene na trgu ter izkoristke sistemov, ki ta energent koristijo.

Iz podatka o letni porabi objekta je pridobil dejanske stroške za ogrevanje glede na različne energente. Iz tega je lahko preračunal dejanske prihranke ter na koncu končno oceno, ki je povprečje vse energentov. Na podlagi izračunov ter primerjav je ugotovil, da so bile njegovo teze zastavljene v pravo smer in da je potrdil domneve.

Ugotavljam, da se nizkoenergijska gradnja na dolgi rok zagotovo obrestuje. Sama nizkoenergijska stavba se nam povrne v povprečju v 24 letih, kar je mnogo manj, kot je dejanska predvidena življenjska doba objekta. Objekt, ki je grajen po smernicah PURES, pa se nam v povprečju povrne v 9 letih.

Menim, da je investicija v obeh primerih upravičena, vsekakor pa je potrebna posebna pozornost pri vseh sklopih izvedbe, da objekta ne rabimo celovito energijsko obnavljati preden bi se iztekla povračilna doba. Na koncu je še izdelal izračun prihranka pri ogrevanju na celotno predvideno življenjsko dobo objekta, 80 let. Izračunal je, da bi pri dobro izoliranem objektu v povprečju prihranil 35.092,56 €, kar nanese 486,66 € letno in jasno kaže, da se investicija v celoti izplača.

Pri objektu po smernicah PURES pa bi prihranili 10.994,00 €, kar letno nanese 137,42 € in je tudi ekonomsko upravičeno. Ugotavljam, da je potrdil vse predpostavke in dokazal ekonomsko smotrnost nizkoenergijske gradnje.