Vpliv sprememb ameriškega filmskega razvoja na upodabljanje nasilja v filmih in z njim povezana dobičkonosnost filmskih industrij

Metoda

Osrednja tema diplomskega dela je nasilje, analiziranje nasilja skozi zgodovino Hollywooda, razvoj in napredek filmov, z njim povezano nasilje ter dobičkonosnost filmske industrije ter pomen nasilja do danes. Cilj dela je, da ugotovim, ali je nasilje v razvoju do danes še vedno produkt za dobičkonosnost filmske industrije, in ali se je mogoče kaj spremenilo. Še posebej me je zanimalo mnenje gledalcev, ki so odgovarjali na vprašanja v anketi.

Za odkrivanje odgovorov na zastavljena vprašanja si je pomagala z analiziranjem izbranih nasilnih filmov skozi zgodovino. Izbrala si je klasičen in visoko ocenjen film iz preteklosti z naslovom Bonnie and Clyde (1967) ter sodoben film John Wick 2 (2017), ki je po mnenju nekaterih raziskav nastal v najbolj nasilnem letu v ameriški filmski industriji. To pomeni, da se so predvsem to leto vrstili filmi, ki so bili agresivnejši, nasilnejši in jih je bilo številčno več kot drugih tematik.

Ugotovila je, da namen filmske industrije ni v tem, da s filmi ljudi samo zabava, kot je to bilo nekoč, ampak ima tudi zelo pomemben namen, da se ustvari čim večji dobiček. Delno je dobičkonosnost tista, ki je pripomogla k razvoju ameriške filmske industrije, vendar večina dobička definitivno ne gre naprej v razvoj filma. Nasilje, ki je danes prikazano v filmih, definitivno nima več istega pomena, kot ga je imelo nekoč.

V preteklosti so namreč želeli ljudi šokirati s prikazi nasilja in to so tudi dosegli. Dandanes ljudje nasilje gledajo striktno za zabavo, brez občutka groze in strahu, kot so to gledalci gledali nekoč. Minili so časi, ko se so ljudje zgražali, hiteli iz dvoran ali celo doživljali infarkte ob prikazih bolj brutalnih scen.

Sedaj je nasilje v filmih dodano kot atrakcija, enostavna za zabavo in za prikaz akcije. Gledalci pa so tisti, ki izbiramo, kaj je za nas dober ali slab film. Glede na raziskave in dejstvo, da 90 odstotkov ameriških filmov vsebuje vsaj neko vrsto nasilja, pa lahko razumemo, da so povprečno zelo dobri filmi za ameriško industrijo tudi tisti, ki prikazujejo veliko nasilja.

Iz osebnega življenja je bila vzeta izkušnja s snemanja kratkega filma Grad na Goričkem, ki ga je posnela in zmontirala sama. V montaži je uporabila črno-beli filter, glasba ter zvočni efekti so bili skrbno izbrani s pomočjo spletne knjižnice, ki je na Artlist.io. Cilj kratkega film je bil, da posnamem različne rekvizite, ki jih so nekoč ljudje na gradu uporabljali za vsakdanje življenje.

Namen izdelanega kratkega filma pa je, da so rekviziti z glasbeno podlago in dodanimi zvočnimi efekti dobili drug pomen. Namen končnega izdelka je, da kratki film vpliva na gledalca, vzbuja v njem strah, nelagodje in pričakovanje, kaj se bo zgodilo. Film stopnjuje nelagodje, konec pa je pomirjajoč, tako kot v vseh nasilnih filmih, ki se je jih dotaknila v diplomskem delu.

Gledalci, ki si so film ogledali, so v večini primerov dajali odziv strahu in nelagodja. Predvsem so imeli občutek, da so rekviziti živi in strašljivi. Glasbena podlaga ter zvočni učinki pa so bili tisto, kar jim je dvigalo adrenalin zanimanja in pričakovanja.

S tem je bil njegov cilj izdelka in diplomske naloge potrjen, saj lahko mediji s prikazanim ter slišanim zelo dobro vplivajo na gledalca. Od posameznikov pa je odvisno, kako se na to odzivajo.