Mobilnost zaposlene iz Tadžikistana z Mahtobkhon Safarova

49

Bilo je popolno presenečenje, da sem bila izbrana za takšen projekt, kot je program Erasmus + KA1 »Mobilnost osebja za usposabljanje« in da sem lahko nekaj tednov preživela v tujini.

V Tadžikistanu sem šla skozi vse faze birokratske verige, da sem dobila dovoljenje za potovanje v Maribor. Po oddani dokumentaciji sem odšla v Moskvo, kjer sem ostala dva tedna in čakala na vizo. Zaradi nacionalnega praznika Dneva zmage, sem vizo dobila na dan odhoda v Slovenijo. Kljub vsem živčnim trenutkom bivanja v Moskvi in čakanja na vizo, sem se veselila prihoda v Ljubljano. Poleg potovanja v Slovenijo sem imela priložnost obiskati tudi svoje sorodnike v Rusiji in videti skoraj vse znamenitosti v Moskvi, za kar se posebej zahvaljujem Academii.

Ob prihodu me je Slovenija pozdravila z velikimi sivimi oblaki in dežjem. Ljubljansko letališče, čeprav majhno, se mi je v tistem trenutku zdelo ogromno in zaskrbelo me je, da se bom izgubila. Z natančnimi navodili mojega nadzornika sem sledila napotkom do železniške postaje, od koder sem prišla do končne lokacije – do Maribora. Če bi vedela, da je Maribor tako majhno mesto, si ne bi vzela taksija in bi peš začela z raziskovanjem mesta na poti do hostla. Maribor mi je bil bolj všeč kot glavno mesto Ljubljana. To mesto ima zelo prijetno podnebje in je drugo največje mesto v državi. Po ogledu številnih zanimivosti sem bila prepričan, da je to transportni, industrijski in vinski center Slovenije.

Moje poznavanje Academie je potekalo sredi maja. Na kratkem dvotedenskem pripravništvu sem opazila, da je na Academii delo zares dobro organizirano in razdeljeno. Med osebjem se ne čuti napetosti, saj ima vsak svoje zadolžitve, opravlja svoje delo in pozna časovni načrt dela, v katerem mora biti to delo opravljeno. Nikoli ne bom pozabila vzdušja, ki vlada med osebjem, ta mirnost in uživanje v delu ter čudovita avra odprtega prostora Academie.

Prvih nekaj dni sem za osebje Academie pripravljala predstavitev o moji državi in bogovih! Zaradi podnebnih sprememb sem vmes tudi zbolela, vendar sem kljub slabemu zdravstvenemu stanju, uspela predstaviti podrobnosti o življenju v Tadžikistanu. Po delovnem tednu sem se veselila potovanja v Avstrijo, ki mi ga je pomagalo organizirati osebje Academie. V primerjavi s Tadžikistanom je v Avstriji zelo razvit turistični sektor in prevozne storitve, ki so uradne in neuradne. Imela sem tudi malo nesreče, saj se ob vikendih trgovine zaprejo ob 17 uri in jih nisem mogla obiskati. Sem pa videla vse znamenitosti, ki so v središču Dunaja, npr. Hofburg, katedralo Sv. Štefana, Špansko šolo jahanja, Dunajsko državno opero, Naravoslovni muzej in Maria-Theresien-Platz, Albertino, kolegialno in župnijsko cerkev sv. Petra ter druge. Med raziskovanjem mesta sem opazila, da večina ljudi na Dunaju ne mara veliko hoditi. Za mnoge od njih je razdalja 3,4 km veliko in sploh ne vedo poti po mestu. Vedno, ko sem vprašala za navodila, so me napotili do podzemne železnice ali pa mi pokazali pot na zemljevidu podzemne železnice.

Novi delovni teden sem začela z raziskovanjem Erasmus+. Ugotovila sem, da Erasmus + zagotavlja veliko števil nepovratnih sredstev na različnih področjih in na podlagi tega sem predstavila idejo za projekt, za program Medijska produkcija v moji državi.

V teh razburljivih dnevih sem spoznala, kako naša država zaostaja za evropskimi standardi izobraževanja in razvoja na različnih področij dejavnosti. Vesela sem, da smo v fazi oblikovanja in sprememb, ter da imamo nekoga za vzgled!

Vedno sem imela željo, da bi tudi naša država postala bolj napredna na področju izobraževanja in zahvaljujoč programu Erasmus +, sem imela priložnosti, da se s tem srečam že prej v drugi državi.

Do naslednjega srečanja, Maribor!