ANALIZA IN OCENA ZADOVOLJSTVA AKREDITIRANIH NOVINARJEV S POGOJI DELA V MEDIJSKEM SREDIŠČU BRDO PRI KRANJU V ČASU PREDSEDOVANJA SLOVENIJE EU

Po treh letih intenzivnih priprav je bila Slovenija s 1.1.2008 postavljena pred doslej eno največjih preizkušenj. Kot prva nova članica Evropske unije (EU) je imela čast predsedovati Svetu EU in državam članicam povezave. Rdeča nit predsedovanja je bila po besedah predsednika vlade Janeza Janše ena sama beseda – sinergija. Si.nergija za Evropo. Sinergija vseh področij delovanja, ciljev in strategij. Slovenija šest mesecev v soju luči, pod drobnogledom evropske in svetovne javnosti, na medijskem prepihu svetovnih dogodkov. Glavna problematika predsedovanja: Lizbonska strategija, energetsko-okoljska vprašanja, Zahodni Balkan, proces ratifikacije nove pogodbe in medkulturni dialog.

Slovenija je v svoji kratki zgodovini že opravljala zahtevne funkcije. Od predsedovanja OVSE (Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi) do članstva v Varnostnem svetu Združenih narodov, nobena od teh funkcij pa ni bila tako zahtevna kot prav predsedovanje Evropski uniji.

Mediji imajo na ohranitev nacionalne identitete vedno večji vpliv. Dejstvo je tudi, da je bilo za kredibilno medijsko podobo Slovenije v svetu in še posebej v EU, potrebno ustvariti določene pogoje. Za oblikovanje in soustvarjanje pomembnih informacij ter lastnega medijskega prostora, pa si je najprej potrebno pridobiti nekaj moči. In to možnost si je Slovenija ustvarila s predsedovanjem Svetu EU in državam članicam povezave. Brez dvoma so ji na tej poti izdatno pomagali množični mediji. Tisk, radio, televizija, splet, informacije in novinarji. Opremljeni z  najsodobnešjo avdiovizualnostjo in multimedialnostjo.

Šestmesečno slovensko predsedovanje EU, ki je okupiralo medije, se je zaključilo z 31. junijem 2008. Slovenci smo v tem času o EU in njenem delovanju slišali toliko kot najbrž še nikoli prej. Predsedovanje je primarno pomenilo veliko politično odgovornost, obenem pa izvrstno priložnost za povečanje prepoznavnosti Slovenije v EU in širšem mednarodnem prostoru. Tudi organizacija srečanj na tako visoki ravni je bila za našo državo neprecenljiva izkušnja. V času predsedovanja je po podatkih vladne službe za evropske zadeve v Sloveniji potekalo 158 uradnih dogodkov, od tega 25 na ministrski ali najvišji ravni, na katerih je sodelovalo več kot 15.000 udeležencev. Večina srečanj ob predsedovanju je potekala v  centru na Brdu pri Kranju. Center ima v treh nadstropjih 9000 kvadratnih metrov prostorov za velika zasedanja, njegova izgradnja pa je stala več kot 15 milijonov evrov.

Slovenija bi kljub obvezni in pričakujoči nevtralni in nepristranski naravnanosti – po mnenju bolj kritičnih novinarjev, predsedovanje na mednarodni ravni morala voditi manj oportunistično. S političnega vidika so ga namreč dojemali kot prešibko, brez profila. Tudi v »domačih« polemikah prevladuje mnenje, da je takšna drža posledica pomanjkanja nacionalnih ambicij, a je po drugi strani nujna za koherentni razvoj skupnosti.

Gotovo je tudi, da »črna pika« predsedovanja ostaja zavrnitev Lizbonske pogodbe na Irskem. Prav njena pravočasna uresničitev je bila ena od poglavitnih nalog slovenskega predsedovanja. Slovensko predsedstvo EU si med drugim po mnenju največje evropske zveze okoljskih organizacij civilne družbe, Evropskega okoljskega urada, zasluži pozitivno oceno za obravnavo energetsko-podnebnega paketa in napredek pri vprašanjih biotske raznovrstnosti, kritike pa zaradi direktive o odpadkih, ki je zmanjšala obvezne cilje recikliranja.

V preteklih letih so vse evropske institucije vložile precej truda v izboljšanje načina sodelovanja z mediji. Da Evropejcem to, kar se dogaja v Bruslju, Strasbourgu in Luksemburgu, večinoma ni mar, najbolj namreč priča zaskrbljujoča »volilna apatija«. Zadnjih volitev v Evropski parlament se je v povprečju udeležilo samo 30 odstotkov volivcev.

Ali je predsedovanje EU Slovence spremenilo, jih morda bolj povezalo z evropsko skupnostjo? Je evropsko idejo približalo slovenskim državljankam in državljanom?

Čeprav je bilo predsedovanje Svetu EU za Slovenijo kot članico redna obveznost, se bojim, da ga je veliko ljudi videlo bolj kot finančno breme. Skupni strošek slovenskega predsedovanja: 62,3 milijona evrov. Vsi angažirani in kadrovsko vpleteni ga bodo najbrž ohranili kot veliko organizacijsko preizkušnjo, politiki pa kot uresničenje obljub o utrditvi prepoznavnosti in ugleda Slovenije v svetu.

Pa vendar, ključni udeleženci vsake evropske komunikacijske politike so – mediji. Kaj je bilo opravljeno dobro in kaj ne, sta vprašanji, na kateri bi naša država že morala imeti odgovore. Sodeč po anketi UKOM-a, lastnih predpostavkah v začetku diplomske naloge in opravljeni analizi so bili novinarji s ponujenim pretežno zadovoljni. Kritik je malo oz. so odstotkovno v majhnih vrednostih. Tudi osebni intervjuji z novinarji so pokazali podoben odziv. Novinarji so s pretežno pozitivno oceno predsedovanja zagotovo dobra referenca, še posebno, če upoštevamo dejstvo, da je v novinarskem poročanju praviloma prisoten tako imenovani »evroskepticizem«.

Po lastnem mnenju lahko med kritike uvrstim plačljivost storitve »Mobilni portal« podjetja Mobitel, ki je kot partner predsedovanja EU nudil brezplačne usluge le uporabnikom svojega omrežja. Tovrstne storitve bi morale biti (še posebno, če so uvrščene na uradno spletno stran predsedovanja EU) na voljo vsem uporabnikom pod enakimi pogoji, ne glede na operaterja. Sledi preveliko število novic, ki so promovirale slovenske politike, in premalo aktualnih oz. evropskih novic. Tudi sama evropska komunikacijska politika bi morala spodbujati sodelovanje z mediji na način tesnejšega sodelovanja z njihovimi upravljavci – na evropski, nacionalni in regijski ravni. Spodbujati bi morala tudi uporabo novih tehnologij s poudarkom na izdelovanju avdiovizualnih vsebin visoke kakovosti. V taki obliki bi jih mediji brez težav uporabili oz. posredovali javnosti.

Pomembno pa je tudi, da bi se tovrsten material za obveščanje prilagodil potrebam državljanom različnih držav in s tem različnim segmentom prebivalstva.

Če bo Slovenija še kdaj gostiteljica tovrstnih dogodkov, je bilo predsedovanje več kot odlična podlaga zanje. Da je bila tehnična izvedba dogodkov dovršena, pričajo odzivi iz Bruslja – sedeža EU, anketa UKOM-a pa je to zagotovo le še potrdila. Seveda pa sedenje na lovorikah  ni dovolj. Osebno menim, da bo Slovenija znanje in izkušnje, pridobljene v projektu predsedovanja, koristno uporabljala pri izvedbi prihodnjih izzivov.

Slovenija je šest mesecev vodila skupnost, ki združuje 27 držav in slabe pol milijarde ljudi. Natančnega »izkupička« predsedovanja v prihodnosti najbrž ne bo možno ovrednotiti.  Lahko pa na podlagi ugotovljenega ob pripravi te naloge potrdim, da je Slovenija dvignila raven svoje prepoznavnosti, povečala ugled ter si odprla možnosti za nove priložnosti.