Invalidi so kot težje zaposljiva skupina izpostavljeni neenakosti in zapostavljanju na trgu dela. Številni državni in mednarodni dokumenti vsebujejo določila, ki omogočajo invalidom enakomerno vključevanje na trg delovne sile. V Sloveniji je več ustanov, ki na različnih zakonskih podlagah invalidom dodeljujejo status invalidnosti in pravice, ter spodbujajo njihovo zaposlovanje. Da bi spodbudili zaposlovanje invalidov, se je v Sloveniji sprejelo veliko zakonov in predlogov, ki so bili v veliki meri neučinkoviti in niso prinašali rezultatov. Šele v letu 2005 je Slovenija sprejela Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, tako imenovan kvotni sistem, ki pomeni obvezno zaposlovanje določenega števila invalidov, sklepanje poslovnih pogodb v predpisani višini ali pa plačevanje prispevkov za namene pospeševanja zaposlovanja invalidov. Takšen model zaposlovanja, ki ima v Evropi že desetletno tradicijo, je spremenil odnos in politiko zaposlovanja. Že v kratkem času je pokazal pozitivne rezultate, s katerim pridobijo vsi: invalidi, delodajalci in celotno gospodarstvo.

IP so pomemben institut za zaposlovanje invalidov, zato je nujno, da ohranijo pomembno vlogo tudi v novem ZZRZI (Ur. l. RS št. 16/2007), v katerem naj bi bil koncept IP kot gospodarske družbe, ki deluje pod posebnimi pogoji, bolj dodelan.

Slovenija je imela od leta 1990 do leta 2004 več zakonskih in podzakonskih aktov, ki so opredeljevali pravice invalidov s področja zaposlovanja. Med njimi so, denimo, Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (ZUZIO Ur. l. RS 8/1990), ZDR (Ur. l. RS št. 103/2007), Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 79/2006), Pravilnik o izvajanju programov aktivne politike zaposlovanja (Ur. l. RS, št. 80-3543/2004), Pravilnik o merilih za nadomestitev dela stroškov IP (Url. RS št. 54/97) in nazadnje še ZZRZI (Ur. l. RS št. 16/2007-UPB2) . S prejetjem ZZRZI so nadomestili vse dosedanje zakone, ki so urejali problematiko invalidov od statusa invalidov, zaposlovanja in prejemanja nadomestil. Namen ZZRZI je povečati zaposljivost invalidov in vzpostaviti pogoje za njihovo enakopravno udeležbo na trgu dela z odstranjevanjem ovir in ustvarjanjem novih možnosti.

IP so se začela ustanavljati pred letom 1976, in sicer z ustanavljanjem invalidskih delavnic. Te delavnice so se obdržale do leta 1988, ko so se preoblikovale v IP. V Sloveniji je po osamosvojitvi in s prehodom v tržno gospodarstvo skokovito naraslo število IP in število invalidov, zaposlenih v teh podjetjih. Največji porast je v obdobju od 1993-1994, kar lahko pripišemo lažjim pogojem za ustanavljanje IP in subvencijam. IP so po občinah različno razporejena. Največ jih imamo v urbanih središčih, in sicer v Ljubljani, Velenju, Celju in Mariboru.

V 122 občinah ni zastopanih IP. Število zaposlenih v IP se povečuje, a v obdobju od 2000-2004 predvsem na račun neinvalidov, zato ker so IP zaposlovala tudi drugo delovno silo. Iz podatkov MDDSZ je mogoče razbrati, da v strukturi zaposlenih invalidov v obdobju od 2003-2004 prevladujejo moški invalidi, v obdobju 2005-2006 pa ženski invalidi. To pomeni, da so v obdobju od 2005-2006 podjetja na novo zaposlila več žensk invalidov. V teh podjetjih prevladujejo starejši od 45 let, in sicer tako med invalidi kot neinvalidi. Starostna skupina od 35-44 let pa je v večji meri zastopana med neinvalidi. Izobrazbena struktura v teh podjetjih je zelo nizka.

Med invalidi je največ takšnih, ki imajo končano osnovno ali poklicno šolo. Med neinvalidi je izobrazbena struktura boljša, saj prevladujejo tisti, ki imajo končano poklicno ali srednjo šolo. Dejavnost IP je pretežno na področjih čiščenja, varovanja, montaže, lesne, grafične in obutvene industrije. Največji delež zastopanih invalidov je na področju lesne in tekstilne dejavnosti. V obdobju od 1995-2000 je število brezposelnih invalidov naraščalo, ravno v obdobju ugodnih gospodarskih razmer na trgu. V obdobju od 2000-2005 se je število brezposelnih invalidov zmanjšalo, a ne na račun zaposlitve, temveč zaradi spremenjenega načina vodenja evidence na ZZRS.

Gospodarjenje v IP spremljajo težave, poslovni napori so večinoma usmerjeni preživetju na trgu. IP niso izvozno naravnana in so v pretežni meri odvisna od matične družbe. Pri svojem poslovanju se soočajo s kadrovskimi težavami, nizko izobrazbeno strukturo zaposlenih, visoko starostjo zaposlenih kot tudi z nemotiviranostjo za delo in veliko odsotnostjo zaradi bolniških. Prav tako nekateri invalidi ne dosegajo predpisane norme. IP se v večini primerov ukvarjajo s pomožnimi deli, ki ne prinašajo velike dodane vrednosti.

Ker imajo IP izreden družbeni pomen, zaposlujejo in ohranjajo namreč delovna mesta težje zaposljivim invalidom, so deležna posebnih državnih pomoči.

Prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevke za zdravstveno varstvo ne plačujejo v proračun RS, ampak jih zavedejo na posebnem kontu v svojem računovodstvu. IP prav tako ne plačujejo davka na izplačane plače, plače zaposlenih invalidov so subvencionirane, IP so deležna sofinanciranja investicij in razvojnih programov. Odstopljene prispevke in davke lahko porabijo le za razširitev dejavnosti pri usposabljanju in zaposlovanju invalidov, za nakup opreme, prilagoditev strojev in naprav ter delovnih prostorov sposobnostim invalidov tako, da le-ti lahko neovirano opravljajo svoje delo. Finančna sredstva se zagotavljajo iz sklada za zaposlovanje invalidov. Sklad namenja sredstva za tehnološki razvoj, opremo delovnih mest in zagon novih zaposlitvenih projektov na področjih, ki niso pokrita.

V Evropski uniji se soočajo s problemom nizke stopnje zaposlenosti invalidov. Delovne aktivnosti invalidov potekajo na dva načina, in sicer kot zaščitno zaposlovanje, to je v posebnih organizacijah, drugo pa v običajnih podjetjih. V mnogih državah zaposlitev ni vezana na produktivnost dela, temveč je večji poudarek na vključenosti invalidov v družbo.

Nova delovno-pravna zakonodaja z uvedbo kvotnega sistema sledi trendu v Evropski uniji, kjer imajo že desetletne izkušnje. Podatki Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov kažejo porast na novo zaposlenih invalidnih oseb na odprtem trgu delovne sile in ne več samo v IP. Na podlagi podatkov poročila nadzornega organa Sklada za zaposlovanje invalidov ugotavljam, da je Sklad preko razpisov v letu 2005 financiral 107 zaposlitev invalidov, v letu 2006 pa kar 495. V času nepredvidljivih in visoko konkurenčnih razmer na trgu delovne sile so za vključevanje invalidov, ki veljajo za težje zaposljivo delovno silo, takšne vrste spodbud zelo pomemben dejavnik. Po drugi strani pa je nova zakonodaja, ki je bolj prožna (možnost odpuščanja invalidnih oseb) omogočila, da se delodajalci radi odločajo za zaposlitev invalida. Nagrada za zaposlitev invalida pa so tudi različne finančne spodbude, ki pa niso zanemarljive za delodajalca. Menim, da je država končno uspela in našla pravo pot za reševanje tako rizične skupine brezposelnih, kot so invalidi, ki so po zadnji analizi pokazali, da so iskana delovna sila na trgu.

 

Diplomsko delo lahko preberete tukaj:

PDF Invalidska podjetja RS