Vloga notranjega upravnika – etažnega lastnika v večstanovanjski stavbi

Stanovanje zagotavlja človeško eksistenco in seveda materialno dobrino, ki je potrebna za naše življenje. Nudi nam možnost bivanja v njem in s tem omogoča razvoj družinskega življenja ter uravnava medčloveške odnose in kulturno sožitje.

Že v prejšnjem družbenem sistemu, po stanovanjskem zakonu iz leta 1991, je bilo upravljanje večstanovanjskih stavb zanimivo in tudi pomembno. Takrat so nepremičnine vzdrževala tako imenovana stanovanjska podjetja in imetniki stanovanj niso imeli nobene obveznosti glede vzdrževanja samega stanovanja.

S sprejetjem novega Stanovanjskega zakona leta 2003 pa je prišlo na področju upravljanja večstanovanjskih stavb do mnogih novosti. Ljudje smo stanovanje kupili, postali lastniki nepremičnine, vendar se naša miselnost o samem vzdrževanju skupnih prostorov in stavbe kot celote ni spremenila. Skrb za vzdrževanje teh je s tem, ko smo postali etažni lastniki, postala ne le naša pravica, temveč tudi naša obveznost.

Na osnovi teoretičnih podlag in pravne ureditve ter izkušenj smo analizirali razliko med notranjim in zunanjim upravnikom. Pri tem smo ugotovili, da ni bistvene razlike med zunanjim in notranjim upravnikom glede njunega dela, ter utemeljili prednosti notranjega upravnika.

V diplomskem delu je predstavljen Stanovanjski zakon iz leta 1991 in novi Stanovanjski zakon iz leta 2003, ki opredeljuje vrste stanovanjskih stavb, njihove sestavine, posamezne in skupne dele ter identifikacijske označbe stavb in stanovanj. V nalogi je izpostavljen zbor etažnih lastnikov, ki mu poroča upravnik večstanovanjske stavbe na zboru lastnikov.

V aplikativnem delu smo predstavili rezultate izvedene ankete o zadovoljstvu etažnih lastnikov in posredovanju informacij upravnika etažnim lastnikom, in sicer med etažnimi lastniki, ki imajo zunanjega upravnika, ter lastniki z notranjim upravnikom.