Globalizacija poslovanja in pomen mednarodne izmenjave podatkov pri davčnih utajah in davčnem izmikanju

38

Svet se danes sooča z enim izmed zelo pomembnih negativnih učinkov globalizacije, z agresivnim davčnim načrtovanjem, ki se ga posamezniki in podjetja poslužujejo pri davčnih utajah in davčnem izmikanju.

Da lahko gospodarstvo neke države normalno funkcionira, potrebuje javne prihodke, ki jih namenja za pokrivanje javnih izdatkov. Kakovost in delovanje šolstva, zdravstva, infrastrukture, policije … neke države je odvisno od višine pobranih davkov, ki smo jih davkoplačevalci hočeš-nočeš prisiljeni plačevati.

Najpomembnejše prihodke javnega proračuna predstavljata davek na dodano vrednost in davek od dohodkov pravnih oseb. Ti dve vrsti davkov pa sta največkrat zlorabljeni pri davčnem izmikanju in davčnih utajah.

Raziskava je pokazala, da se globalna povprečna stopnja davka od dohodka pravnih oseb v zadnjih desetletjih konstantno znižuje, medtem ko se povprečna stopnja DDV povišuje (pravne osebe plačujejo vedno manj, potrošniki pa plačujemo vedno več).

Davčne utaje kot ilegalen, največkrat dobro premišljen poskus zlorabe davčnih obveznosti predstavljajo ogromno davčno luknjo v Evropski uniji in jo ekonomisti ocenjujejo na približno 160 milijard evrov na leto.

Davčno izogibanje je zakonito izkoriščanje pomanjkljivosti v davčni zakonodaji, ki nastaja z agresivnim davčnim načrtovanjem, ki se ga ne poslužujejo le bogati posamezniki, ampak tudi največje multinacionalke. Ti preusmerjajo svoje bogastvo na tista področja, kjer je zagotovljena tajnost podatkov in je stopnja obdavčitve izredno nizka ali pa je sploh ni. Tem območjem pravimo davčne oaze ali offshore področja. V davčnih oazah naj bi se tako skrivalo kar 8 % celotnega svetovnega premoženja, članice OECD pa naj bi letno izgubile kar 2–3 % skupnih letnih prihodkov na račun davčnega izogibanja s premikanjem dobičkov.

V diplomskem delu sem želela raziskati tudi vprašanje, kako transferne cene vplivajo na izogibanje plačila davkov in ali so res edini primer slabosti globalizacije pri davčnih utajah in davčnem izmikanju. Na primerih davčne utaje podjetja »xy« in davčnega izmikanja podjetja »B« pa sem ugotovila, da je človeška domišljija mnogo bolj obširna in razsežna. Obstaja namreč veliko različnih načinov, po katerih poslovni subjekti posegajo pri izogibanju plačila davkov. Čeprav se manipulacija s transfernimi cenami šteje kot davčna utaja in je nezakonita, pa sem skozi raziskavo prišla do zaključka, da je lahko povsem zakonita oziroma za poslovanje ne predstavlja nobenega tveganja. Gre za manipulacijo z neopredmetenimi sredstvi (blagovne znamke, patenti, programi …), saj je njihova vrednost težje izmerljiva. S tem, ko raste nematerialno premoženje, se znižuje davek od dobička.

Iz navedenega lahko povzamem, da je davčno izmikanje le izkoriščanje manevrskega prostora v zakonodaji, ki je povsem zakonito, medtem ko je davčna utaja nezakonita in nedopustna, saj se z njo načrtno krši zakonodaja.

Zastavljeno hipotezo H1, da med pojmoma davčno izogibanje in davčno utajevanje obstaja pomembna razlika, lahko v celoti potrdim.

Na primeru poslovanja podjetja »B« sem ponazorila, kako se lahko podjetje izogne plačilu svojih davčnih obveznosti.

Dokazala sem, da  če  podjetje »B« izpeljuje svoje transakcije tako, da del svojih poslov prenese v davčno ugodnejša območja, in to dopušča zakonodaja tako matične kot podružnične države, se lahko izogne plačilu davkov na povsem legalen način. V tej ponazoritvi sem potrdila tudi drugo hipotezo H2, in sicer, da se podjetje »B« lahko izogne davčnim obveznostim na legalen način.

Skozi raziskavo sem ugotovila, da še kljub neštetim sprejetim ukrepom za mednarodno izmenjavo podatkov predstavlja največji problem anonimnost podatkov. Človeška iznajdljivost ne pozna meja, zakonodaja pa dopušča, da posamezniki in podjetja prek slamnatih podjetij in davčno ugodnih območij to izkoriščajo. Če ni informacij o dejanskih lastnikih premoženja, je te lastnike nemogoče obdavčiti. Dogaja pa se, da se tuje institucije kljub zavezi k mednarodnemu sodelovanju o izmenjavi podatkov raje, kot bi izgubile vlagateljevo premoženje, sklicujejo na pomanjkljivost podatkov ali pa sploh ne raziščejo, kdo se skriva za določenim kapitalom.

Velik problem pa predstavlja tudi korporativno lobiranje, ki pa je že doseglo, da se pri izmenjavi poročil po državah (CbCR) izvzamejo ekonomsko občutljivi podatki. Zgodi se lahko celo, da bo njihovo vplivanje na zakonodajo doseglo, da se ta vrsta poročanja odloži za nedoločen čas.

Med članicami OECD je prisotnih več pravnih instrumentov za avtomatično izmenjavo podatkov. V diplomskem delu sem se posvetila enotnemu standardu poročanja (CRS), izmenjavi podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih (CbCR – BEPS 5), izmenjavi poročil po državah mednarodnih skupin podjetij (BEPS 13) ter FACTA-modelu.

Problem izmenjave podatkov predstavlja dejstvo, da so k poročanju zavezane le tiste jurisdikcije, ki izpolnjujejo pogoje in so sklenile sporazume za izvajanje posameznega modela poročanja. Večina bogastva pa je še vedno skritega in se zanj ne poroča ali pa je poročanje napačno.

Če primerjam podatke, koliko davčnih informacij si je Republika Slovenija obojestransko izmenjala v letu 2017, ugotovim, da si je po enotnem standardu poročanja z državami EU izmenjala več kot 37.000 informacij, z državami izven EU pa le nekaj več kot 730 informacij. Vsled tega moram svojo tretjo hipotezo H3 zanikati, saj izmenjava podatkov z državami izven EU ni na enakem nivoju kot z državami EU.

Postavlja pa se vprašanje, ali bo vladam in pristojnim institucijam kljub vedno strožjim ukrepom uspelo zajeziti problem davčnih vrzeli, ki jih povzročajo davčne utaje in davčno izmikanje.

Glede na to, da delež skritega svetovnega bogastva v davčnih oazah po ocenah različnih ekonomistov in uradov iz leta v leto narašča (med leti 2010 in 2015 za ca. 2 %, kljub temu da se je v enakem obdobju davek od dobička pravnih oseb na globalni ravni znižal za ca. 2 %), menim, da izmenjava podatkov ne bo znižala tega deleža, saj je to premoženje tam skrito prav z namenom, da se ne razkrije in se o njem ne poroča.

V kolikor želimo zajeziti problem davčnih utaj in davčnega izmikanja, je treba sprejeti takšno zakonodajo, ki ne bo dopuščala takšnega ravnanja. Za zmanjšanje obsega davčnih utaj bi bilo smiselno uporabiti mehanizem obrnjene davčne obveznosti za tista področja, kjer prihaja do največjih utaj (razširitev 76.a-člena ZDDV-1), in hitrejše izmenjave podatkov z davčnimi upravami znotraj EU. Če pa želimo, da se zmanjša obseg skritega premoženja, je treba razbiti mrežo anonimnosti in varovanja podatkov o lastništvu premoženja, ki je v večini primerov skrito v raznih fundacijah in skladih.

Zato je izredno pomembna izmenjava informacij, sodelovanje davčnih uprav in izvajanje davčnih nadzorov na globalni ravni.

Download full insight